Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Dobro zmaguje: predsednik kot krščanski populist

V letošnji malce razposajeno prebrani novoletni poslanici predsednika Pahorja se je zgodil manjši pripetljaj. Tako rekoč jezikovne narave. Ob energični ugotovitvi, da je pri nas, v naši lepi deželici torej, začelo Dobro zmagovati, saj imamo, med drugim, »najboljšo vrhunsko kuharico na svetu«, mu je namesto velike začetnice uspelo uporabiti malo.

Zmaga Dobrega? Trdil bom, da imamo le dve možnosti branja: po prvem predsednikovo razmišljanje jemljemo za še ene prazne marnje, populistično napihovanje besed, koketiranje. Da sage o nekakšnem končnem spopadu in zmagi Dobrega ne misli resno, da gre pač za metaforično rabo. Drugo je temu nasprotno, bolj metafizično in uporabljeno frazo jemlje zares: Pahor verjame v nekakšen končni spopad Dobrega in Zlega. V naši deželici. Če ne bi večine svojega časa posvečal sobnemu kolesu, joggingu, fitnesu, strastnemu ogledovanju filmov, kot so Pretty Woman, mesarstvu, pripravi burgerjev, asfaltiranju in kmetovanju, če bi si vzel nekaj trenutkov za preučevanje zgodovine religij, gnostičnih sekt, branje zgodnjega Svetega Avguština, bi najbrž takšno razlikovanje lažje ponotranjil.

Končno: zmaga Dobrega konec leta 2017

Da predsednik republike razmišlja kot kakšen priložnostni kristjan, ki zavrača manihejstvo? Pretirano? Pri Slovenskih novicah, Reporterju, Mariborinfo in še nekaterih drugih spletnih medijih so izbrali naslednji naslovni poudarek iz omenjene poslanice:

Dobro je začelo končno spet zmagovati

Kar popolnoma ustreza temu, kar je Pahor zapisal: »Seveda ni vse samo dobro. Toda dobro je začelo končno spet zmagovati.«

Dihotomija med Dobrim in Zlim je seveda značilnost manihejskih in abrahamskih religij, antagonistični dualizem je končno navzoč tudi v bibliji. V njej bomo omenjeni motiv srečali večkrat, Dobro bo končno izenačeno z Bogom. V prvem Janezovem pismu (1 Jn, 5, 4-5) prebiramo o premagovanju sveta, ki ga omogoča naša vera:

»In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (καὶ αὕτη ἐστὶν ἡ νίκη ἡ νικήσασα τὸν κόσμον, ἡ πίστις ἡμῶν/et haec est victoria quae vincit mundum fides nostra.)

V prvem pismu Korinčanom (1 Kor 15,57) je tisti, ki nam daje zmago, seveda Bog:

Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem gospodu Jezusu Kristusu.

Pahor poslanica Dobro Onaplus

Onaplus in letošnja zmaga Dobrega: naslovni poudarek iz Pahorjevega govora

Pahorjeva poslanica in, aja, program za zdravje zob

Bi smeli dejati, ali pa je to preveč smelo, da nas predsednik Pahor malce nagovarja kot kristjan? Dobro skrito, ker je on pač »predsednik vseh«, kar bi bržkone pomenilo, da mora imeti nepristransko enako rad vse veroizpovedi?

Njegova letošnja poslanica je kratka po dolžini in razen omenjene sintagme v njej nič ne kaže na to. Prej manifestira zanj značilni retorični populizem: sluzavo pihanje na dušo državljankam in državljanom, da bi okrepil našo »samozavest«, Slovenijo jemlje za »najboljšo«, »prvo«, izjemno, pri čemer v podporo navede nekaj zelo arbitrarnih podatkov, kot je tudi tisti o »najboljšem programu za zdravje zob v šolah«, na koncu pa, aja, po zgledu ljubljanskega, koprskega in letos še mariborskega župana, v dodatku zažvrgoli še nekaj malega o »najlepši državi« na svetu, da bo umetniški vtis sluzavosti popoln:

Drage državljanke, spoštovani državljani.

Obstaja država, ki je na vsem svetu najboljša za otroke. In, kot prva na svetu, razglašena za zeleno državo.

Ali res sploh je taka država?

Je, in to sploh še ni vse.

Skupina njenih znanstvenikov je prva v raziskovanju virusa zika. Ta država ima najboljši program za zdravje zob v šolah na svetu.

V športu ima največ svetovnih in olimpijskih prvakov na število prebivalcev. Ima najboljšo vrhunsko kuharico na svetu. Ima absolutnega zmagovalca znanstvene olimpijade. Najboljši dekliški zbor v Evropi. V tej državi opravijo največ presaditev srca na milijon prebivalcev.

V zadnjih petih letih je zmanjšala stopnjo brezposelnosti mladih več kot za polovico.

Ali res sploh je taka država?

Je. Ta država je Slovenija. Naša domovina. Seveda ni vse samo dobro. Toda dobro je začelo končno spet zmagovati. Seveda ne smemo niti za hip spregledati številnih stisk in težav naših ljudi. Toda, da jih bomo rešili, potrebujemo spodbudo. Navdih. Samozavest, da skupaj zmoremo. Optimizem. Ponos.

Hočem reči, da imamo razloge, da smo eden na drugega in na našo domovino tudi ponosni. Vsem nam želim, da bi v prihodnjem letu storili nekaj takega, na kar bi bili ponosni.

Srečno Slovenija.

Aja, pa še najlepša je.

Pahor dobro zmagovati Reporter

Pahor v tedniku Reporter: Dobro, ki končno zmaguje

Že nekoč najboljši in na vrhu sveta

Pahorjeve novoletne poslanice sem analiziral že v preteklih letih. Ob izteku 2013 sem ugotavljal, da v jezikovnem oziru operira z obveznimi patetičnimi vložki, ne le zaradi pedagoške pokroviteljskosti, da izvaja psihološke nesmisle in pretežno populistično naklada.

Če je leta 2006, takrat še kot predsednik svoje stranke, na debelo nalagal naivnem članstvu in slovenskemu narodu, da bomo dosegli zvezde in se znašli »na vrhu sveta«, če bomo stopili skupaj in postali nepremagljivi (sic), je leta 2013 govoril o krizi, predvsem gospodarski. Kjer še nikakor ni začelo zmagovati Dobro. A bila je napoved takšne zmage in takrat ga je najbolj skrbelo, da bi postali zadovoljni prekmalu. Kasneje si je maja 2015 premislil in, kot kakšen ekonomski prognostik, optimistično opažal gospodarsko okrevanje in luč na koncu tunela.

Ob koncu 2014 sem skozi besedilno primerjavo dokazoval, kako si je predsednik vlade, Miro Cerar, dobesedno sposojal besedilo svoje novoletne poslanice pri populističnem predsedniku. Nesporno inspiriran z uspešnostjo te metode. Najbrž bi celovita analiza poslanic skozi leta pokazala, da po zgledu iz Janševega famoznega prepisanega govora naši politiki izrazito radi duhamorno mamijo pozornost predvsem z apeli, kako smo Slovenci oh-in-sploh najboljši in kako moramo biti ponosni nase. Namesto biblične »naše vere« pa nam, vsaj Pahor, ponujajo »naš samoponos«, »naše samozaupanje« in »našo samozavest«.

Zmaga proti demonom

Pojdimo dalje v odkrivanju možnosti, ali nas Pahor nagovarja kot kristjan. V novoletni poslanici konec 2014 je izrecno evociral dilemo, pred katero stojimo, in tudi takrat jo je povezal z zmago. Zmago angelov proti demonom ali demonov proti angelom:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali?

Takrat sem na podlagi navduševanja nad angelologijo in demonologijo, saj naj bi se predsednik po nekaterih znanih podatkih v tistih letih udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele, že sklepal, da se nam dogaja politični prehod od psihopolitike paranoje v teopolitični moment mišljenja. Da je logična teopolitična konsekvenca tega tista, ki v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, dilema izbire med angeli in demoni, spopada med Dobrim in Zlim, vprašanje končne zmage – ki je očitno zdaj le prišla, takoj po predsedniških volitvah 2017.

Angeli proti Murglam

Z nekaj domišljije bi lahko tudi glede na letošnjo razpravo ob predsedniški kampanji, v kateri je Pahor znova svaril pred »strici iz ozadja« in se spustil v polemiko z bivšim predsednikom Milanom Kučanom, interpretirali skozi dihotomijo zarote demonov (sile kontinuitete, strici iz ozadja, udbomafija) in angelov, ki jim po novem zaprisega.

Ko pretanjeno in dozirano sprejema religijski diskurz, dejansko Pahor beži pred lastnimi umisleki in demoni svoje preteklosti, ki jim je pripadal. Angeli so ga tako rekoč odrešili Murgel. Strici zgoraj so nadomestili strice iz ozadja. Zmaga Dobrega je morda zgolj ekstrapolacija njegovih lastnih čustev, ki so posledica njegove verske preobrazbe.

Krščanski populizem in pakt s strici zgoraj

Seveda je vse našteto videti kot majhna in nezadostna evidenca za našo tezo. V kakšni meri naj mu verjamemo, ko omenja angele in demone, zmago Dobrega in svoja verska prepričanja? Je potemtakem res postal kristjan in bi smeli ob njegovem siceršnjem neznosnem populizmu in koketeriji z ljudstvom računati tudi s tem dejstvom?

Metodično imamo več možnosti razlage. Po prvi predsednik republike sledi svojemu načelu, da bo za potrebe všečnosti uporabil in zlorabil prav vse, kar mu leži pri roki. Kar v praksi pomeni, da bo najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in predsednik stranke, ki so nasledile komunistično partijo, danes brez zadrege stopal v Cerkev in hodil k maši, po potrebi pa bo tudi verjel v angele in demone. Če mu to politično prinaša točke. V resnici pa je zgolj prevarant, populistični manipulant, ki se pretvarja, da bi bil všečen vsem publikam, tudi tisti desne politične usmeritve.

Druga možnost razlage je, da Pahor pač verjame v to, kar pravi. Sicer nekolikanj nerodno, kajti nekdo, ki »ne kandidira za papeža« in se je pred meseci oklical za  »nemoralno neavtoriteto«, danes resno razpravlja o zmagi Dobrega, medtem ko je leta 2012 »mirno povedal«, da z njim upravljajo angeli. Še več, angele je povezal z Dobrim. Če vzamemo spodnje besede zares, potem pred nami, hoteli ali ne, stoji vernik:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Morda je ta dilema lažna. Ker je lahko predsednik pred nami še vedno »brezverni« populistični manipulant, a tudi kot vernik je lahko preprost krščanski populist, ki v uporabljene koncepte in ikone sicer verjame, a jih uporablja za dosego svojih partikularnih ciljev. In res, od nekoga, ki uporablja krščansko ikonografijo in verjame v angele in demone, bomo pač smeli pričakovati, da v govorih uporablja biblične motive.

Srebrni pladnji in Šarčeva preredka juha na vilici

Če se je komu za trenutek zazdelo, da Pahorju projekcija »zmage Dobrega« v Slovenijo pomeni preprosto tudi psihološki odmev njegove lastne zmage nekaj tednov nazaj v drugem krogu predsedniških volitev, bi najbrž imel kar prav. Srebajoč sokove življenja na srebrnem pladnju je za las ušel zadušitvi, Marjan Šarec mu je tokrat resnično podkuril.

Kakšna bo pokora, še ne vemo, a njegov pretekli mandat nič ne kaže, da bi Pahor imel angele čvrsto na svoji strani. Pa naj Dobro še tako zmaguje – vsaj v poslanicah. Populizem v obliki preračunljivosti za svoje koristi bi najbrž tudi v krščanstvu moral šteti za prevelik greh.

Več:

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahor proti Pahorju: najhujše je in najhujše ni za nami

Vsi Pahorjevi angeli

Pahorjevi demoni in teopolitika

Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

DOBRO ZMAGUJE, sonet

»Spet Dobro je začelo zmagovati,«
modruje Pahor in doda še »končno«,
nasmeh navrže, pod poltjo pre-sončno
se trudi argumente poiskati.

»Najboljši smo v raziskovanju zike,
ponašamo se s šolskih zob programom,
naj-kuhar’co na svetu tudi ‘mamo,
v deželi mali – šanse so velike,

cvetita nam ponos, samozavest …«
Obnaša se, ko v folk usmerja očke,
kot da tekmuje za najboljšo vest!

Krščansko kvazi pop manipulant
postal je že izkušen prevarant:
vse pride prav, da le prinaša točke!

GOVORI POHAR PUHASTI,
angelsko-krilati sonet

Vse bolj verjamem v angelske armade …
Trojica jih je nad menoj bedela
(od Mihe, Rafka pa do Gabrijela),
vodila čez čerí me in prepade.

Odzivajo na vsako se povelje,
njim svoje izvolitve vse dolgujem,
in vedno tam so, kjer jih potrebujem,
prek ribice spolnjujejo mi želje,

odvisno pač od vode (bolj, manj plitve),
in ne od gospodarske le obnove,
tem bolj od moje miselne prenove!

Z demoni v meni se gredo tud’ bitke,
v njih zmagajo (da pomirim očitke),
v polit’ki imajo vpliv na odločitve …

in z njih močjo sem strice dal ad acta.
Do pičice držé se naš’ga pakta.
A s čim zaslužil sem si silo z néba?

V pomoč so mi, ker dobra sem oseba.

 

Strici iz ozadja STA

STA: zgolj eden izmed naslovnih zapisov o stricih iz ozadja v predsedniški tekmi 2017

Pahorjevi demoni in teopolitika

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike je znova prinesla njegov že znani teopolitični žargon. Kot sem ugotavljal že leta 2012, Borut Pahor verjame v angelologijo in demonologijo, po nekaterih znanih podatkih se je takrat udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele. Kdor verjame vanje, pa verjame tudi v demone, zatorej logična teopolitična konsekvenca v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, ki je dilema izbire med angeli in demoni:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali? Hočem reči, da naša boljša prihodnost ni odvisna samo od gospodarske obnove, marveč tudi od miselne prenove. Poiščimo v nas in v drugih tisto, kar je dobrega in skupnega, z razlikami pa živimo spoštljivo.

Angeli demoni Pahor Slovenske novice

Da Pahor občuduje angele, žal ni priznal v intervjuju za »resnejše« Delo, temveč za manj politično obvezujočo prilogo Dela. Verjetno premišljeno, saj nam je svoje poglede, kakor pravi, mirno zaupal. Z angeli ima predsednik naše republike celo sklenjen pakt – ni čudno, da ga potem pričakuje tudi od državljanov. Njegova zaveza proti goltanju z žlico in v prid zajemanju juhe z vilicami se je takrat glasila:

Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko.

Slovenska politika nesporno (p)ostaja prav to, teološko podčrtana. Tako kot sem že pred časom ugotavljal, da predsednika vlade Mira Cerarja tudi pri dojemanju političnega in konkretnem početju (in vodenju) politike vodi čudna mešanica katolicizma, stoicizma in new-aga, kjer imajo svojo vlogo najbrž tudi angeli, imamo že nekaj časa presednika republike, ki verjame vsaj v angele in zavrača demone.

Kar je še huje, pa Cerarjevi govori ne le po tej plati blazno spominjajo na Pahorjeve, torej ne več po kakem naključju. Iz česar bi že lahko vsaj približno izpeljali, da se v slovensko politiko prebija teopolitični moment mišljenja, tj. najmanj dojemanja politike, če že ne miselne ekstrapolacije tudi v njeno podobo in posledično delovanje, in da ni več zanemarljiv.

Pahorjeva šifra

Vsi Pahorjevi angeli

Predsedniški kandidat Borut Pahor, pred kratkim s strani medijev in javnosti neprepoznani luzer kočevskega kongresa SD, verjame v angele. Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Pahorjeva demonologija in angelologija

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Angelski strici od zgoraj

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko. Naključje (ali ne) je hotelo, da sem prav včeraj nazadnje pisal, da je Pahor po svojem prepričanju blizu neostoicizmu. Da je v njegovem diskurzu veliko filozofičnosti:

Stoiki so verjeli v usojenost, božjo pre-vidnost, bili so fatalisti. Nekajkrat sem že namignil, da je Pahor svojevrsten stoik z močnimi, tako rekoč metafizičnimi filozofskimi prepričanji. V Kočevju je to potrdil z besedami o vznesenem toplem občutku poklicanosti, ki ga preveva ob misli, da bi bil predsednik republike. Ker mu je bilo to, kot je dejal Pahor, tako rekoč usojeno:

“Od trenutka, ko me je prevzela politika, sem vedel, da se bo to enkrat zgodilo. Od takrat sem imel smešen občutek, da mi je to usojeno. In očitno mi je res. Danes sva dozorela čas in jaz.”

V današnjem intervjuju je Pahor na najboljši možen način dodatno potrdil vse moje intuicije in podmene, vpeljal je pojem determinizma in vprašanje usode, okoli katerih gradi stoiška metafizika in filozofija narave:

Vprašal sem se, kako gledam na te stvari, in še danes si nisem popolnoma na jasnem, koliko je naše ravnanje plod naše svobodne volje in koliko smo zares gospodarji lastne usode, če sploh smo. Teoretiki determinizma bodo trdili, da je vsaka naša odločitev stvar usode, ki je človek seveda ne pozna. A te vodi. Imaš sicer iluzijo svobode, nad tabo pa je nekaj, kar to svobodo omejuje ali pa jo razširja, te navdihuje s tem, da ljudi razveseljuješ ali pa si do njih ravnodušen… Nekaj zagotovo je v tem, koliko, ne vem, čutim pa veliko hvaležnost, ker na koncu mora biti nekdo, ki skrbi za to, da se stvari kar dobro iztečejo.

Politika kot stoiška kateheza

Pahor govori kot Seneka, ki je razpravljal kako nas usoda vodi, če se z njo sprijaznimo, in vleče, če se ne: »Fata volentem ducunt, nolentem trahunt«. Glede determinizma in vprašanja svobodne volje, klasičnega toposa stoicizma, se naš predsedniški kandidat še ne zna opredeliti: je trdi determinist, kompatibilist ali nekompatibilist glede tega? Inkompatibilizem je teza, po kateri ne more biti obenem resnično, da determinizem obstaja in da svobodna volja obstaja. Vsi kompatibilisti pa trdijo ne le, da sta determinizem in svobodna volja združljiva, temveč še, da je svoboda nujen pogoj determinizma. Četudi stari stoiki niso govori o angelih, verjeli so le v Boga, Zevsa, usodo, heimarmene, je tu Pahor uspel v stoiško razpravo vpeljati kasnejšo krščansko demonologijo.

Norost, ki je znak solidarnosti in čustvovanja

Novinarka je v svoji provokativnosti ali domačijskosti šla dlje, kot kdorkoli doslej. Med drugim je Pahorja vprašala: »Mnogim se zdi, ko vas zadnje čase poslušajo, da se vam meša, da ste znoreli.« Saj res, se mu je morda zmešalo? Odgovor je presenetljiv:

Tudi javnosti je treba pokazati nemoč in moč, oboje iskreno. Kdaj na način, ki so ga ljudje vajeni, ker velja za običajnega, kdaj pa tudi na neobičajen način, ker živimo v neobičajnih časih. Treba je biti odkrit z ljudmi, čustvovati z njimi. To lahko sprejmejo ali pa te zavržejo. Oni izbirajo.

Je biti nor dejansko enako biti nemočan, izkazovanje norosti pa izkazovanje nemoči? In to celo v znak solidarnosti z drugimi, ker so časi pač neobičajni in se je treba ljudej približati na neobičajno odkrit način? Se želi reči, da se je zmešalo tudi njim? Bizaren odgovor na začetno vprašanje. Nekoliko nor. Ampak še dobro, da so angeli blizu.

P.S. Aja, intervju je nastal pred kočevskim kongresom. In usoda je hotela, da smo tam dobili le predsedniškega kandidata. Kot bo tudi, ali si ljudstvo želi angelskega predsednika države.

angel-drawing-10878749