::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kar ni dobro za SD, ni dobro za državo?

Težko razumem, da Pahorjev rezultat na kongresu SD na noben način ni interpretiran kot poraz. Takšna univerzalizirana recepcija se mi zdi že svojevrsten medijski fenomen, kajti le kaj bi bil drugega? Nekoga, ki po petnajstletnem mandatu na čelu SD ni uspel, na kongresu pa je nastopil navzlic temu, da je ob prejšnjem napovedal svoj umik oz. zadnji mandat, bi ga po vseh pravilih morali šteti za nekredibilnega luzerja. A seveda ne gre le za to, kako bomo koga šteli: vprašanje je, ali mu bo ta poraz politično škodoval, recimo v prihajajoči predsedniški tekmi.

Močnejši vs. šibkejši

Igor Pribac verjame, da bo poslej Pahor še močnejši. Njegova argumentacija je izjemno zanimiva:

Paradoksalno menim, da Pahor stopa v tekmo močnejši, z boljšimi kartami v rokah, kot bi jih imel kot predsednik stranke. Stranko je hotel voditi v sredino političnega prostora, zato na volitvah ni dobil mandata, saj so se odločili za levo smer. Kot velik poraženec je veljal že v funkciji mandatarja prejšnje vlade, saj mu ni uspeli z velikimi reformami. Ob tem pa je ves čas Pahor tisti politik, ki se ga drži sloves moralnega politika, politika brez madežev, ki bi se lahko prali na sodiščih. Oblikoval je svojo transverzalno stranko tistih, ki jih je uspešno nagovarjal in ki so mu verjeli. Očitali so mu neuspešnost, ne pa odsotnost dobrih namenov. Tudi ljudje, ki danes sprejemajo varčevalne ukrepe, imajo za nazaj dobro mnenje o pokojninski reformi in se mnogi kesajo svojega odklonilnega stališča. Pahorjeva figura je tako prišla ven okrepljena. Mnogi ga vidijo kot nekoga, ki je želel z milo roko voditi Slovence skozi težavne čase in to ga gotovo dela simpatičnega. Ob tem pa zdaj še ni dobil mandata za drugačno pot SD-ja, stranke, za katero nekateri verjamejo, da jo tako ali tako vodijo strici iz ozadja. Sam je zanikal svojo vlogo lutke in ta argumentacija je zdaj postala prepričljivejša.

Čeprav bi se torej zdelo, da v normalnih razmerah luzerji pač izgubljajo, ne dobivajo, mu Pribac napovedujo svetlo prihodnost. Sam sem sicer z njim ne strinjam, a me privlači njegov »argument o simpatijah«: do Pahorjevih dobrih namenov, sredinskosti, vzponu SD po predčasnih volitvah in polomu njegove vlade. Verjamem sicer, da je sredinskih volivcev veliko in si Pahorjeva ogleduje marsikateri desničar, popolnoma evidentno je tudi, da bo v predsedniški tekmi v drugem krogu kandidat desnice, toda iz vsega tega še ne bi zaključil, da mu je poraz v Kočevju koristil in ga naredil za močnejšega.

Ne strinjam pa se niti z Dejanom Verčičem, ki Pahorju v tem članku pripiše briljantno politično taktiko in mojstrstvo v »damage control«: zdi se mu verjetno, da je Pahor predvidel, da lahko izgubi v Kočevju, a se je izjemno dobro izvlekel s »krajo šova«, kot so temu dejali mediji na volilno soboto, oziroma z izumom »medijskega lažidogodka«. Ne dvomim sicer, da je Pahor spreten, toda svojo tezo sem že podal: je preprosto nekdo, ki bi imel vse, pojedel bi pogačo in jo hkrati imel. Nivoji njegove politične racionalnosti so šibki, ne močni.

Kar je dobro za Pahorja, je dobro za državo

Pahor se je na kongres po lastnih zatrdilih podal s sloganom »Kar je dobro za državo, je dobro za SD.« Kar se bere takole: če je dobro za državo, je dobro za SD. Kako dober je torej, posledično, polom Pahorja v Kočevju za SD in kako dober je za državo? Imam občutek, da je Pahorjeva »analogija dobrega« stkana iz njegove privatne zadrege pomerjanja tega Dobrega med državniško in strankarsko funkcijo, in sicer v tistem drugem smislu: »Kar je dobro zame kot predsednika države/stranke, je dobro za SD«. Če bi namreč Pahor s svojim sloganom mislil resno, bi kot poraženec iz »Kar je dobro za državo, je dobro za SD« pri sebi moral izpeljati nujen sklep – nisem dovolj dober za SD, torej ne morem biti dovolj dober za državo.

Teorije zarote in morski psi v ozadju

Se paranoja pospešeno seli proti levici, ali pa se protagonisti pomikajo na desno? Doslej v njej Pahor ni prednjačil, daleč od tega. Toda agende se menjajo, ali kot pravi Verčič: »Nedavni obračun z Milanom Kučanom je v igro vpeljal mračne sile iz preteklosti, ki da naprednega Pahorja iz ozadja vlečejo k tlom.« Nekaj podobnega pripominja danes Tanja Starič: »Pahor je prepričan, da se SD, obkrožena z morskimi psi iz ozadja, premika v nevarno smer »socialne demagogije«.

Nobenega dvoma ni, da se je v zadnjih tednih, ali že prej, Pahor podal na čudno pot afirmiranja teorij zarot – skozi upor proti ti. imenovanim stricem iz ozadja jih je potrdil kot pozitivno entiteto. S tem je konceptualno in retorično sprejel govorico desnice, postal je psihopolitik paranoje. Priznati moram, da se je tovrstnemu diskurzu doslej izmikal, kar mu štejem v dobro. V intervjuju z Ljerko Bizilj, ki je po krivici ostal spregledan po liniji nebrzdanega novinarkinega prilizovanja gostu, pa Pahor ni uvedel le slikovite metafore o morskih psih, ki da čakajo, kako bodo v SD zakrvaveli, temveč je izpeljal tudi nerodni Verneinung, v katerem zanika svoje lastno podleganje teorijam zarot, dobesedno. Če kdo, bi namreč Pahor kot dolgoletni abonent lahko vedel, kakšna sta realna moč in vpliv omenjenih stricev – ko bi jih že kdo znal končno našteti.

Predsedniški neostoicizem

Stoiki so verjeli v usojenost, božjo pre-vidnost, bili so fatalisti. Nekajkrat sem že namignil, da je Pahor svojevrsten stoik z močnimi, tako rekoč metafizičnimi filozofskimi prepričanji. V Kočevju je to potrdil z besedami o vznesenem toplem občutku poklicanosti, ki ga preveva ob misli, da bi bil predsednik republike. Ker mu je bilo to, kot je dejal Pahor, tako rekoč usojeno:

“Od trenutka, ko me je prevzela politika, sem vedel, da se bo to enkrat zgodilo. Od takrat sem imel smešen občutek, da mi je to usojeno. In očitno mi je res. Danes sva dozorela čas in jaz.”

Information

This entry was posted on 04/06/2012 by in aktualno, mediji, politika, politična paranoja.
%d bloggers like this: