Pahor ob pomilostitvi zamolčal mnenje pravosodnega ministra

Predsednik republike je v svojem javnem pojasnilu glede tega, zakaj je pomilostil lastnika Sportine Bahtijarja Bajrovića, izpustil negativno stališče pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Očitno z razlogom, da bi lahko lagodneje ustvaril vtis o »nedvoumnih pozitivnih mnenjih«, ki jih seveda ni imel:

Pahor se je tako odločil “na podlagi nedvoumnih pozitivnih mnenj” pristojnih institucij, so povedali v uradu predsednika republike.

“Predsednik republike se je za obsojenčevo pomilostitev na način, da se mu predčasno iz kazenske evidence izbriše pogojna obsodba, odločil na podlagi nedvoumnih pozitivnih mnenj Specializiranega državnega tožilstva RS, Okrožnega sodišča v Ljubljani ter soglasne pozitivne odločitve Komisije za pomilostitve,” so zapisali v Pahorjevem uradu.

Današnji Večer poroča o tem, da je Klemenčič pomilostitvi nasprotoval. V uradu predsednika republike pa so se odločili to dejstvo preprosto zamolčati, saj navajajo zgolj mnenje tožilstva in sodišča, s čimer so ustvarili lažen vtis o harmoniji priporočil, zaradi katerih da je bila predsednikova odločitev neizbežno pravilna. Vendar idile ni bilo. Še huje, v članku se namiguje, da potrebuje poslovnež neoporečno kazensko evidenco zato, da bo lahko naprej posloval z državo.

Iz njega ni mogoče razbrati, ali gre za ministrovo osebno mnenje, kar je bolj malo verjetno, ali za poročilo pravosodnega ministrstva, ki ga podpisuje. Če za slednje, potem je predsednik republike ob moralnem varanju kriv še enega prekrška – dvojnih meril.

Točno pred dvema letoma je namreč v medijsko dobro pokritem primeru izhajal prav iz odklonilnega mnenja istega ministrstva, ko se je odločil, da zdravnice iz Brežic ne bo pomilostil:

Iz poročila pravosodnega ministrstva v zadevi brežiške zdravnice Nade Cesarec, ki mora 1. oktobra nastopiti začetek prestajanja šestmesečne zaporne kazni, po naših neuradnih, a zanesljivih informacijah izhaja mnenje, naj ne bo deležna pomilostitve.

V Pahorjevem uradu so nato komentirali, da so za njegovo presojo bila odločilna negativna mnenja pristojnega sodišča, tožilstva in predlog pravosodnega ministrstva. Če drži Večerov podatek, potem je predsednik v enem primeru na podlagi pravosodnega predloga zavrnil pomilostitev, v drugem, Bajrovićem, pa ga je zaobšel in se pretvarjal, da ne obstaja.

S tem je nakazal, da njegova konservativna logika pomilostitev ni konsistentna: ko se mu ljubi, mnenja upošteva, sicer pa ne in jih za nameček celo zamolči pred javnostjo. Za svojo odločitev jih sicer ne potrebuje, saj bi lahko nekoga pomilostil tudi po svoji presoji. Kar je njegova tako rekoč diskrecijska pravica, ne deluje najbolj prepričljivo, če demonstriraš nenačelno izmikanje in sprejemaš različne odločitve v različnih primerih. Kar bi potrebovali, je celovita statistika pomilostitev glede na pozitivna ali odklonilna mnenja. Ta bi pokazala, ali so ta zanj res odločilen faktor.

Primer z Nado Cesarec je bil pred dvema letoma žgoč, ker se je kar nekaj združenj postavilo zdravnici v bran in pričakovalo milostno dejanje. Zahtevali so ga v Iniciativi zdravnikov, pa tudi v sindikatu Praktikum, češ da je zdravnica žrtev sistema in je bila v obravnavanem primeru prekomerno obremenjena. Njegov predsednik Igor Muževič je takrat povedal, da v sindikatu še vedno zagovarjalo stališče, da zdravnica ni mogla ustrezno ravnati v danih okoliščinah ter da je Pahor kot nekdanji predsednik vlade soodgovoren za razmere, v katerih je delala Cesarčeva. Še več, svoje stališče je zabelil s predlogom: »Glede na to, da je pomilostitev akt milosti in da je predsednik države pokazal, da ne pozna milosti, bi človek pričakoval, da se pridruži zdravnici v zaporu za šest mesecev.«

Pokazalo se je, da se bo Pahor pridružil Bajroviću na svobodi. Zakaj je njegovo ravnanje odsopihalo mimo medijev brez posebnega čudenja, pa je vredno čudenja po sebi.

Več:

http://vezjak.com/2015/09/20/porozna-logika-pahorjevih-pomilostitev/