V Platonovem Lizisu 210b-c je sogovorec vpotegnjen v sokratsko preizpraševalno dilemo: ali vladati ali biti vladan. Še bolj jasno je dihotomija izpostavljena v Ksenofontovih »Spominih na Sokrata« (Memorabilia), kjer Sokrat ponudi Aristipu v rešitev isto izbiro, a pove nekaj več in po svoje zaide onstran nje: kdor vlada samemu sebi (enkrateia), ta sme in zmore vladati drugim. Nenadoma dileme ni, toda na neki drugi političnopsihološki ravni: vladati in biti obvladan je konstitutivno povezano. In sicer na ta način: kdor vlada sebi, kdor se obvlada, sme vladati tudi drugim.
Nekaj na las podobnega je danes zmogel povedati maratonec Borut Pahor, sicer človek z zanimivim smislom za dubitacijo in filozofičnost (v tem po mojem okusu prednjači pred drugimi našimi politiki, kar mu štejem zelo v dobro), vendar s slabim smislom za kredibilnost, saj prvo pozicijo vedno znova poruši:
Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.
Pahor v nekoliko zrejeni pozi (ali preveč tesni trenirki) torej terja samoobvladovanje kot nujni pogoj za to, da bi drugim vladal. Najprej premagati maraton, potem postati predsednik države. V tem je podoben Sokratu. Z vprašanjem njegove filozofske epistemološke drže sem se nekoč že ukvarjal in takrat ugotavljal, da je Pahor blizu neostoicizmu. In smo spet pri stoiških idealizacijah Sokrata…in kasnejših slabih kopijah, kjer je samoobvladanost, se bojim, postala kategorija narcisizma.