Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

Presneto, je pred nami res Pierce Brosnan, morda Roger Moore ali celo Daniel Craig v novi, čisto sveži bondiadi? Nikakor, tale figura, spominjajoča na omnipotentnega Jamesa Bonda v akciji, je predsednik naše republike:

Že res, da Borutu Pahorju ni mogoče kaj prida očitati: na fotografiji je približno tak, kakršnega poznamo že desetletja. Če bi imel v rokah hladno orožje, bi mu lahko – da nespametno promovira ravnanje z njim. A je vihtel le štartno pištolo na Bledu, kjer sta Anže Kopitar in Joc Pečečnik organizirala dobrodelni golf turnir. In marsikdo bo pametno rekel, da prijazna narava dogodka in narava orožja v rokah odtehtata sleherni pomislek.

Bolj kot pištola v roki nas pritegne nekaj drugega. Ali morda kar pojavnost v njeni totaliteti. Celokupna podoba predsednika, kot jo je pribeležila kamera v video posnetku, vendarle marsikaj razgalja, na njem je v fotografski okvir ujeta tipična podoba nekoga, ki je videti kot Bond, James Bond: v poštirkani beli srajci, izžarevajoč čisto določeni lifestyle, nekako ponosen nase. Bondovske kvalitete se nam kar same izrišejo v spomin: hitri avtomobili, vihtenje orožja, lepe ženske, moč in moški šarm, značajska samokontrola in neodvisnost. In ja, čisto določena moškost.

Od nove moškosti k ljudski in nazaj

Zadnja številka revije Dialogi, ki sem jo uredil, je posvečena medijskim (re)prezentacijam predsednika Pahorja. V svojem zanimivem prispevku novinarka Deja Crnović ugotavlja, kako je ta za potrebe kampanje leta 2012 spremenil svoje uprizarjanje moškosti: od začetne podobe političnega liderja, ti. nove moškosti, značilne za srednji razred, se je pomaknil k moškosti delavskega razreda. Ali kot pravi: »Njegov tekmec Danilo Türk je bil, kljub temu, da sta nekoč uprizarjala zelo podobni moškosti, v medijskih reprezentacijah tematiziran kot vzvišen snob, medtem ko je Pahor deloval bistveno bolj domačijsko oziroma v političnem žargonu ljudsko.«

Svojo razlago prehoda od enega tipa moškosti k drugi, tako imenovani ljudski, avtorica pojasni v širšem gospodarsko-političnem kontekstu. Govori o strategijah uprizarjanja: eno je »stara« Pahorjeva moškost iz časa tranzicije in vključevanja Slovenije v EU in NATO. Potem je prišla gospodarska kriza, razočaranje nad Evropo, kar je zahtevalo diskurzivni premik in distanciranje od tistih, ki so krizo povzročili –  k tistim, ki so bili ali bile žrtve krize. In na ta način je nastala delavska moškost, s katero se je lahko predsednik najlažje distanciral do samega sebe. Do svoje pretekle politične persone in sebe kot dela politične elite.

V tem prehodu je bilo tudi nekaj psihoanalitičnega – skozi spremembo v uprizarjanju moškosti, skozi kratkotrajno opravljanje številnih poklicev, je lahko potlačil vse, kar je zagrešil kot prejšnji politik, kot nekdanji predsednik državnega zbora, predsednik stranke, nekdanji evropski poslanec in nekdanji predsednik vlade. Končno je postal le reprezentant ljudstva – toda za ceno »ljudske« moškosti.

Barbika s pištolo in delfinčkom

Toda fotografija Pahorja s pištolo v roki nas vrača na staro mesto. K starim imidžem. V polje tiste podobe Pahorja, ki je bila velikokrat, že ponarodelo in notorično smešena, slovenske verzije Jamesa Bonda v obliki narcisistične Barbike, katere ikonografija je postala sestavni del slovenske politične kritike in nenazadnje karikature. Na soroden način se, prav tako skozi uprizoritve podob, Pahorja loteva v svojem članku Sandra Bašić Hrvatin in za svoje izhodišče jemlje koledar z 12 podobami, na katerih za vsak mesec posebej predsednik uprizarja 12 poklicev.

Sam sem prej naklonjen nasprotni tezi od zgornje: ne, predsednik nikoli ni povsem opustil nobene podobe svoje moškosti. Ni mu težko prehajati med njenimi različnimi modusi in k njim dodajati novih. Vsaka nova podoba je zanj trofeja, še en dokaz metamorfozne narave, ki jo zmore prikazati. Povedano drugače: hkrati želi biti predstavnik delavskega razreda, njegove moškosti, bodisi v kombinezonu, cestarski opravi, zguljenih kavbojkah, a se nikoli zares odpovedati kateri od starih.

Kar terja njegova agenda stalnega koketiranja z vsemi, je pravzaprav upodobitev katerekoli moškosti kateregakoli razreda. Univerzalizem komunikacijskega populizma zahteva maksimalno mentalno in fizično pripravljenost in adaptacijo. Na identifikacijo s komerkoli, vključno z moško platjo, na sprejem katerekoli službe ali poklica. Na tako rekoč neposredni stik s sleherno državljanko ali državljanom. Če je treba, tudi s tetovažo delfinčka na ramenu in navidezno fantalinsko samopromocijo na socialnih omrežjih. Ker je kul.

Res ni videti, da bi zaradi premika k moškemu delavstva, ki ne skrbi za svoj videz in raje daje prednost opravljenemu delu, od prejšnje forme moškega srednjega razreda, ki za videz skrbi, bili deležni njegovega zmanjšanega zanimanja za telesno kondicijo in fizično pojavo. Prej nasprotno, Pahor nas tudi v intervjujih zadnjega leta skoraj zadovoljno prepričuje, da je s telovadbo in fizičnim treningom tako rekoč obseden.

V tem smislu je Pahor uspel, ker je poskušal in poskuša biti moški za vse razrede in vse okuse.