::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Cerarjevi neintegrirani migranti in napovedani skrajni ukrepi

Ob te dni medijsko napovedanem novem begunskem valu, ki bo menda zgazil Slovenijo, nas vladajoča elita z ministri na čelu prepričuje, da bo to pot vse drugače. Da bomo val ustavili brezkompromisno, brez popuščanj in strpnosti, z vsemi sredstvi. Skrajnimi, so skrajno dejali. Razlika je tokrat očitna.

Skrajni ukrepi begunci MMC

Kako v tej večni dilemi med političnim pragmatizmom in oportunizmom na eni strani in dvigom »politične kulture« in priseganjem na moralnost, človečnost in človekove pravice krmari po lastni izbiri z etično odgovornostjo naphani Cerar? Težko in nerodno. Morda celo perverzno.

Dobesedno krmari in išče ravnotežje, kajti kruta politična realnost največkrat ne dopušča kaj prida manevrskega prostora za sklicevanje na moralnost. In ja, ko se mora predsednik vlade izsiljeno odločiti, v primeru beguncev vedno znova žrtvuje moralo in se prikloni politični oportunosti. Resnici na ljubo je treba povedati, da je pri tem v prav enaki in nič večji dilemi kot večina evropskih politikov, pri katerih bi na podoben način ne mogli deliti pohval. Praktično pa je to edino, kar mu lahko štejemo v dobro.

V tej zadregi je vedno zanimivo spremljati, kakšne argumentacijske strategije bo politik izumljal, da bi upravičil svoje ravnanje, da bi upravičil pričakovanja volivcev, državljanov in končno zvečer vsaj približno z mirno vestjo zaspal. Seveda nekateri s tem nimajo težav, a slovenski premier je v drugačni koži. Ob prvem valu je Cerar situacijo dihotomiziral na problem varnosti naših državljanov (in deloma beguncev), ki ga je, ko je šlo za legitimiranje postavljanja bolj ali manj bodeče in žiletne žice ob meji, predvidljivo porival na prvo mesto. Povedano zelo preprosto: kaj bi s stiskami in osebno tragedijo beguncev, on mora imeti predvsem v mislih varnost Slovenk in Slovencev. Po tem ga bodo cenili. Vse ostalo je temu lahko le podrejeno. Res je bilo.

Ob drugi obletnici svoje vlade pa je izostreno uporabil še eno tehniko, ki ji ne znam najti kakšnega posebnega že uveljavljenega imena, lahko bi jo imenoval za ‘argument iz tuje presoje škodljivosti’. Poanta je enostavna: v podporo nekemu dejanju ali odpovedi dejanja se sklicujemo na soglasje drugega – na tiste, ki jih naše dejanje ali presoja zadeva – in pri tem navajamo njihovo mnenje ali konsenz. Sebi v prid. Seveda ne neprepričljiv ali celo manipulativen način.

Poglejmo si zadnjo uporabo Cerarjeve retorične tehnike v akciji, povzemam njegov nastop v Odmevih, kot so ga zapisali pri STA in o katerem sem že pisal:

“Še vedno ostajamo odprti za tiste, ki so res v stiski, ki potrebujejo pomoč, ker bežijo z vojnih območij. A da to pomoč nudimo po nekem usklajenem redu, tako da to zmoremo, ne pa da naenkrat sprejmemo tako število migrantov, da je to njim nesprejemljivo, ker se ne morejo integrirati, in da za državljane posamezne države to postane problem,” je dodal.

V podkrepitev teze o nujnosti sprejema manjšega števila migrantov je Cerar od nekod vpoklical kar njihovo lastno mnenje. Ne da bi navedel, iz česa ga je potegnil in kako verodostojno je. Se pravi: sami migranti po njegovem ocenjujejo, da je preveliko število migrantov nesprejemljivo. In prav oni so presodili, da se zaradi njega, prevelikega števila, ne zmorejo integrirati.

Cerar Odmevi intervju

Se strinjamo? Ne nujno. Predstavljam si, da bi lahko kdo predsednikove besede razložil malce drugače: da v bistvu referirajo na njegovo interpretacijo sprejemljivosti, ne eksplicitno soglasje beguncev. Vendar je to le obhod, ki potegne za sabo, da je pri tem nesporno najmanj pripisal takšna stališča drugi strani. Ugibamo lahko torej, ali zgolj govori v njihovem imenu ali pa se morda celo bolj izrecno na njih sklicuje.

Struktura Cerarjeve miselne sheme ima torej celo dva poudarka: po prvem begunci sami menijo ali smemo mi namesto njih meniti, da je njihovo število preveliko, da jih je preveč. In on jim bo zgolj pomagal pritrditi pri lastnem samospoznanju s še več tehničnimi in drugimi ovirami. Po drugem, ki je s prvim po njegovem v vzročnem odnosu, pa so sami presodili ali jim je pri tem predsednik malo pomagal, da se ne zmorejo vključiti v novo evropsko okolje – kar naj bi bila iz nekega razloga posledica njihove številčnosti.

Ker je popolna enigma, od kod bi lahko premier prišel do takšnega sklepa, nam kot bolj verjetno preostane prepričanje, da si ga je preprosto izmislil. Ne vem, v kakšni meri so vse posledice tega ciničnega pripisa drugim, kjer se moraš pretvarjati, da deluješ v njihovo dobro (torej beguncev), pretežno nezavedna in potlačena zadrega z racionalizacijsko ekstrapolacijo. Tako rekoč Cerarjev Verneinung (»Saj nimam nič proti beguncem, ampak če sami prosijo za žico, jo bodo pač dobili«). Vem pa, da jih ni mogoče interpretirati drugače kot politično perverzijo prve vrste.

Vse sodbe, kjer se neupravičeno sklicujemo na voljo drugih, na njihovo lastno spoznanje ali celo dejanje, so takšne sorte. Spomnim se perverzije takratnega notranjega ministra Dragutina Mateja, točno deset let nazaj, ki je s strani Janševe vlade kontrolirano izselitev romske družine Strojan na koncu že brezsramno interpretiral kot »samopreselitev«. Takrat sem se na Mateja in vladno argumentacijo odzval z javno peticijo po odstopu, ki jo je podpisalo 50 intelektualk in intelektualcev iz akademske sfere, na koncu še s temle pismom. Manipulacija je bila preprosta, skrčena je v enem stavku: »Država ni preselila družine Strojan. Preselili so se sami.« V danem primeru se približujemo analogiji: »Država ne postavlja tehničnih ovir za begunce. Zahtevajo jih sami.«

Miselne per-verzije predsednika vlade se zdijo kot negativ stališč Damirja Črnčeca, ljubljenca POP TV in Siola. Kot je znano, nekdanji Janšev direktor Sove vidi v beguncih nič manj kot novodobne turške vpade, invazijo in agresijo islamskega sveta, ki jo je treba na vsak način ustaviti, preden na usodno ugonobi. Njegovo znano in večkrat izrečeno stališče je, da v Slovenijo ne sme vstopiti in v njej ostati niti en begunec. Se pravi: Slovenija mora postati 100 odstotno čista cona.

Črnčec se, skratka, ne pretvarja glede svoje agende. Cerar pa, nasprotno, počne ravno to. Nevarno blizu je negativnemu dispozitivu istega: Slovenija bi sicer pomagala vsem beguncem, bila bi 100 odstotno nečista, če je treba, ampak kaj, ko tega sami ne želijo, saj sami pravijo, da se ne znajo integrirati.

Od tod do napovedi radikalnih varnostnih ukrepov je le še korak: »Gre za skrajne ukrepe, da lahko v primeru grožnje javnemu redu in varnosti kot suverena država v odsotnosti evropskih rešitev onemogočimo vstop v državo.«

Več:

»Čakalne dobe« kot tematska zastranitev razprav o morilcu iz Izole

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

CMERARJEVI NEINTEGRIRANI MIGRANTI, sonet

Je dolgo zagovornika iskal
in »našel« ga med samimi begunci!
Izjava ta bo najbrž med vrhunci,
ekspert naš glavni za moralni prav

za medije osebno je dejal:
»Ker težko breme domorodci nos’jo,
begunci sami za ukrepe pros’jo,
jim bom ustregel in jim žico dal!

Ostati onstran nje je zanje bolje,
saj tu ne znajo vključit’ se v okolje.
Se trudil bom, dokler bom za krmilom,

sočuten sem, razumem situac’jo …,
na žalost pa povečano število
ne vpliva dobro na njih integrac’jo.«

Information

This entry was posted on 04/09/2016 by in mediji, politika, TV and tagged , , , , .
%d bloggers like this: