Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič buri duhove že od prvega dne njenega vstopa v politiko. Njeno pozornost iščočo politično pojavnost sem, skupaj z nekaterimi drugi značilnimi predstavniki oblastnikov, opisal z izrazom histrionizacija. Začetna ikoničnost pokončne ženske, zaradi katere je postala nekakšen idol, je počasi splahnela, ko je v nekaj kasnejših izjavah dala vedeti, da se nima za feministko, v nekaterih drugih pa celo odkrito podpira seksizme najbolj odurne vrste.
V zadnjem času je v središču pozornosti zaradi opozicije, ki je neuspešno predlagala njeno razrešitev. Toda ob tem se je nekako kar spregledalo, da je podoben postopek, resda strankarski in bolj neformalen, stekel dobro leto nazaj, saj obstaja kar nekaj pričevanj, da so njeno odstavitev načrtovali poslanci njene stranke, zagotovo po naročilu, kar je unikum v slovenski zgodovini.
Najbrž je bil tudi zaradi njene vedno večje popularnosti opravljen zadnji intervju z njo za časopis Delo. Zapomnili si ga bomo po nenehnem izjemno mučnem izmikanju v odgovorih na neposredno zastavljena vprašanja. Tudi po netransparentnosti v stališčih, plehkemu obrambnemu zagovoru ravnanj predsednika vlade, kar je pri njej že nekaj časa stalnica, predvsem pa po kontrastu, ki ga v njenem ravnanju čutimo ves čas.
In ta je, da je v stališčih v odnosu do opozicije sicer energična, odrezava in docirajoča, odločna in samozavestna, pri vsebinskih presojah glede napak v vrstah svoje stranke ali vlade pa nemudoma postane izjemno mlačna, izmikajoča in razumevajoča, skrajno previdna in predvsem brez lastne moralne drže, ki bi jo na odločilni poziciji v političnem prostoru pričakovali najprej. Največ, kar je tokrat zmogla, je bila dovolj abstraktno navržena domislica o potrebi po več samorefleksije v stranki.
V nadaljevanju bom podrobneje razčlenil, v čem njeno izmikanje poizvedbam novinarke Barbare Eržen, sicer dovolj neizprosne spraševalke, v intervjuju na trenutke deluje že groteskno, absurdno ali celo komično – celo tedaj, ko je njej v škodo. Povedano drugače: zazdi se, da Klakočar Zupančič včasih celo višje od lastnega ugleda in integritete postavlja lojalnost stranki.
Nonšalantna izmikajočost
Že v čistem začetku pogovora naletimo na neznosno ponavljajoče se izmikanje ob vprašanju glede odgovornosti notranjega ministra Boštjana Poklukarja in generalnega direktorja policije Senada Jušića glede razkritij v oddaji Tarča. Ta so, kot vemo, razgalila škandalozno ravnanje policije ob varovanju tožilke Mateje Gončin in širše, a kasneje nihče ni odstopil, premier pa je oba celo posredno zaščitil, čeprav se je s tožilkino oceno v nekem delu strinjal!
Takšno nesramno bežanje proč od odgovornosti bo zagotovo postalo ena najnižjih točk Golobovega mandata. In kako je reagirala predsednica? Res ne vem, kdaj smo nazadnje videli takšen kolosalen preskok v temi pogovora! Že v prvem stavku svojega odgovora, če se bo prihodnje leto v državnem zboru začelo s poskusi razrešitev najvišjih predstavnikov oblasti, kar je letelo na omenjenega ministra, je podala pojasnilo: »Da bi lahko začeli bolj konstruktivno in da se bomo v prihodnjem letu pogovarjali o spremembah, h katerim se je zavezala koalicija«.
Potem je prešla k temu, da bo sama »precej časa namenila pripravi zakonodajnih predlogov, torej ne le vodenju državnega zbora«, kar ji bo v veselje. Kakor da ji menjave teme ne bi bilo dovolj, je nato omenila predloge, ki se jim bo posvetila na socialnem področju, nato pa še brezbrižno dodala, da bi se v prihodnje rada ukvarjala tudi s spremembami, ki bi omogočale bolj učinkovito omejevanje in preprečevanje korupcije.
Ob tolikšnem skoncentriranem odmiku od vprašanja je bila novinarka prisiljena ponoviti svoje prvo, kar je storila še preveč uglajeno: »Bova o teh vsebinah še v nadaljevanju, a naj vas še enkrat vprašam: bi morala minister Boštjan Poklukar in/ali generalni direktor policije Senad Jušić odstopiti?«
Spoštovala bo njegovo odločitev
Tudi tokrat ni šlo. Da predsednik vlade od ministra pričakuje poročilo in da bo na podlagi tega sprejel odločitev, je sledilo njeno novo nespretno izvijanje – seveda ni bila povprašana po tem, kaj bo storil premier, ampak ali bi omenjena po njenem prepričanju morala odstopiti.
Skrita za Golobovo odločitev, ki »jo bo spoštovala«, se je morda ob novinarki že počutila bolje ob lažnem prepričanju, da se je izvila iz primeža pričakovanj po opredelitvi, ko je sledila nova variacija vprašanja na isto temo: »Kaj to pomeni, da če predsednik vlade reče, da bo Boštjan Poklukar ostal minister, ga boste v Gibanju Svoboda avtomatično podprli pri interpelaciji?«
Lahko uganemo, kakšna je bila nova »napačna sled«, kot temu manevru pravimo v argumentaciji, torej novo izmikanje? »Predsednik vlade ni neodgovoren, da ne bi podal svojih argumentov za kakršnokoli odločitev.« No, razumeli smo njeno poanto: karkoli stori ali pove, je to ukaz in ona bo prikimala njegovi menda argumentirani odgovornosti, poslanci pa tudi. V prevodu: ne bodo mislili s svojo glavo, čeprav bi morali ravnati po svoji vesti.
Nesolidarno s tožilko Matejo Gončin
Od bivše sodnice bi pričakovali precej več solidarnosti in razumevanja, ko gre za življenjsko ogroženost tožilke Mateje Gončin v primeru sojenja mafijskim združbam. Kot vemo, je ta izjavila, da se brez varovanja policije pred mafijci počuti bolj varna kot z njenim varovanjem! In kako se je do tega opredelila? Ni se.
A ne le to, zgodba o odgovornosti ministra in policista v določeni meri ne govori zgolj o tožilki, temveč tudi o njej kot predsednici parlamenta. V oddaji Tarča so razkrili, da so v Centru za varovanje in zaščito (CVZ) sledili tudi njej. Zato se zdi, da ima njena indiferenca do odstopa ministra in prvega policista visoko ceno, saj je glede vseh obtožb na račun CVZ ostala zelo nonšalantna, čeprav bi pomislili, da bo goreče tudi sama zahtevala nadzor.
Že za Tarčo je sicer povedala, da se s svojimi varnostniki počuti varno, izjave tožilke pa je očitno niso posebej prepričale. Da je govorila z vodjo svojega varovanja ter direktorjem CVZ in da nima razlogov, da bi dvomila o njihovem delu, je še zatrdila. »Prav tako nisem videla nobenih dokazov, da naj bi CVZ nezakonito zbiral podatke o meni«, je znova mirila v intervjuju za Delo.
Situacija je dejansko nenavadna. Po posredovanih opisih tožilke namreč v CVZ razpravljajo o njenih »ljubimcih«, jo glede tega nadzorujejo, za nameček pa smo slišali, da to morda počnejo celo v njeni lastni stranki Gibanje Svoboda, da bi jo potencialno izsiljevali. Nekako se res zdi, da če Golob zaupa ministru in policiji, mora nujno tudi ona! Celo ob nepričakovanem dejstvu, da premier sploh ni verjel CVZ, češ da od tam ne odtekajo informacije kriminalnim združbam, in je zato ponovil očitke, ki jih je izrekla tožilka Gončin!
Le kdo bi zato uspel razumeti njeno neverjetno lojalnost lastni stranki in predsedniku vlade?
Jo stranka nadzira?
Če ima tožilka v svoji zaznavi številnih kršitev v CVZ prav, za svoje trditve pa navaja celo materialne dokaze in pripravlja odškodninske tožbe, potem je očitno cena za politično stabilnost vlade in zagotavljanje lažnega videza, da policija deluje dobro ali celo odlično, lahko potencialno kar lastna zasebnost – tokrat tudi predsednice parlamenta. Toda če slednja ne nasprotuje svojemu nadzoru in potencialnemu izsiljevanju, zakaj bi nergala javnost?
No, ta ima vsekakor pravico vedeti, kako deluje naša politika in tudi, če političarke nadzirajo v lastnih strankah. Mimogrede: ob novih odkritjih novinarja Klemna Košaka v Tarči, da bi lahko v njeni naročili zbiranje informacij o njej, omenjalo se je sicer tudi Vesno Vuković in Damirja Črnčeca, sploh ni sledil noben javni demanti iz stranke Gibanje Svoboda. Kar je še posebej čudaško, če vsi verjamejo, da do nezakonitega sledenja ni prihajalo.
Ujeti smo v bizarno situacijo: kdo smo mi, državljanke in državljani, da bi se zavzemali za njene pravice, če sama meni, da pri tem ni ogrožena? Ali pa je morda natanko to, da jo res kontrolirajo, razlog njene pasivnosti?
Borila bi se proti korupciji
Toda vrnimo se k drugim odgovorom iz intervjuja. Čeprav je delo parlamentarne preiskovalne komisije o Gen-I, Star Solar in Gibanju Svoboda popolnoma zastalo, najbrž ne ravno po naključju, je predsednica v intervjuju namignila, da se želi v prihodnje bolj posvetiti pregonu korupcije.
Zato jo je v intervjuju novinarka spomnila na to dejstvo in da bi rada nadgradila protikorupcijsko zakonodajo: »Ali veste, da resolucija o preprečevanju korupcije, ki je pripravljena za potrjevanje na vladi, nikakor ne pride na dnevni red, kaj šele, da bi Komisiji za preprečevanje korupcije prisluhnili pri tem, kakšne spremembe predlagajo?«
Tudi tokrat Klakočar Zupančič ni mogla iz svoje kože izmikanja. Da si naši državljani želijo predvsem učinkovitosti, je brž pomodrovala. Da zato potrebujemo takšno zakonodajo, ki bo učinkovito preprečevala korupcijo in postopke naredila bolj ekonomične. Še več, zanjo je KPK »še vedno brezzobi tiger«, pri čemer si je pobožno zaželela, da bi se to spremenilo na bolje. Znova brez poskusa odgovora, zakaj ob takšni silni volji po spremembah omenjena resolucija ne pride niti na dnevni red!
Izmikanje kot znak neodgovornosti politika
Zakaj je njena nonšalantnost pomenljiva, celo simptomalna? Na slovesnosti ob 20. obletnici KPK je predsednik Robert Šumi nedavno med drugim opozoril, da je resolucija o preprečevanju korupcije na mizi že skoraj leto dni, a jo vlada še vedno ni obravnavala. »Nesprejemljivo je, da vlada še ni naredila koraka naprej«, je bil dovolj enoznačen. Ima Klakočar Zupančič o tem kakšno stališče? Nima ga.
Podobno neprepričljivo zveni njena obramba premierja, ki je delo KPK označil za farso. Da to ne leti na delo ustanove, temveč na konkreten postopek zoper njega, je poskušala minimizirati njegov ponižujoč odnos: »Tega sem sama videla ogromno in morda lahko izrečejo, da je postopek farsa, pa to še ne pomeni, da je institucija farsa ali da spodkopavajo ugled neodvisne institucije«, ga je spet jemala v bran. Pot do njenega zanimanja za boj proti korupciji bo torej še dolga.
Kaj storiti s politikom, ki se tako brezčutno izmika v nizu različnih vprašanj, hkrati pa samozavestno potrkava po prsih tam, kjer nima ničesar pokazati in lahko utemeljeno sumimo, da zato nima posebno resnih namenov? Najbrž je to zelo realna dilema praktičnega novinarstva. Naj naslednjič takšno političarko sploh še povabijo? Tega si najbrž velikokrat ne morejo privoščiti, zato pa bi morali čim bolj plastično pokazati in povedati, da je postopanje intervjuvancev, ki ne kažejo odgovornosti do javnosti, pač nezaslišano podcenjevanje, ki ne sme ostati spregledano.
Golob jo je še lani odstavljal
Kar dobre razloge imamo domnevati, da je oktobra 2023 na seji sveta stranke Gibanje Svoboda potekala nezaslišana drama. Končala se je s stalinistično izključitvijo poslanke Mojce Pašek Šetinc in člana Roberta Pavšiča. Nikoli nismo slišali zelo smiselne razlage, zakaj se je to zgodilo. Toda še nek dogodek je bil takrat enako pomemben. Klakočar Zupančič je na tiskovni konferenci vidno pretresena zbrane obvestila, da ostaja predsednica parlamenta, saj se je o njeni odstranitvi že na veliko špekuliralo. Ostaja? To so bile njene besede. Zaradi osebnih razlogov in preobremenjenosti da se umika z mesta podpredsednice stranke, je dodala. Premier je takrat v stiski močnega zanimanja javnosti pojasnil, da o njenem odstopu »danes sploh ni bilo govora«. No, so pa morda bili pritiski, da bi odstopila sama.
Na tisti seji se je odvijal zastraševalni obračun z neposlušnimi, zaradi česar so padale glave. Iz razlogov, ki so tako rekoč nadnaravni, pri čemer je na ta način definirana metafizika kar značilna za slovensko avtokastrirano medijsko krajino, nikoli nismo uspeli nikjer prebrati ali slišati, ali je poskus razrešitve Klakočar Zupančič res stekel kar iz vrst njenih poslancev in najbrž po naročilu z vrha. Kot vemo, je omenjena pred tem bila večkrat kritična do predsednika vlade iz zelo različnih vzgibov in razlogov, tudi osebnih, predvsem pa se je vzdržala pri glasovanju o razrešitvi kmetijske ministrice Irene Šinko. Nakopala si je številne zamere v svoji stranki in bila v nemilosti pri premierju.
Ampak po tistem svetu stranke nikoli več – od takrat vedno ravna lojalno na način, kot je to storila v analiziranem intervjuju.
Nadzor nad njo je ne moti
Kako natančno vemo, da je Golob ali nekdo iz vrha takrat zahteval njen odhod? Informacijo je takrat podal Matej Tonin, ko je v oddaji »24 ur zvečer« povedal, da so poslanci vladajoče stranke prišli do njegovih in prosili za podpise pri odstavljanju predsednice. To je povedal na način, ko je svojim članom v pismu razložil, da stranki SDS in Svoboda v ozadju sodelujeta.
Takrat je Gibanje Svoboda očitno želelo disciplinirati drugo najmočnejšo osebo v državi, svojo predsednico parlamenta in celo podpredsednico stranke. Odstavljena poslanka Šetinc Pašek je v intervjuju za Dnevnik razkrila, da so njeno rušenje operativno zaupali poslancu Alešu Rezarju, ki da je imel »vnaprej napisano obtožnico«. Svojo strankarsko kolegico in podpredsednico bi moral pozvati k odstopu, ker si je nakopala številne zamere s svojim soliranjem in nekontroliranostjo. Potem je sledila ukoritev, ki je imela širši namen – prestrašiti poslanski klub.
Ko predsednica parlamenta od takrat naprej brani Goloba na vsakem koraku in ko nima pripomb čez informacije, da jo nadzirajo v policiji ali celo v lastni stranki, je to predvsem posledica poprejšnje disciplinizacije. Da jo je namreč poskušal premier razrešiti, je v neki dovolj nespametni izjavi nehote razkrila kar sama, o čemer sem že podrobno pisal.
Ko ima izmikanje v odgovorih nek smisel
Njene pokončnosti in moralnosti, po čemer naj bi v delu javnosti celo slovela, dejansko ni, saj je ne zmore niti v odnosu do sebe. Če bi se na koncu pokazalo, da jo nadzirajo ne samo v policiji, ampak tudi v lastni stranki, morda celo izsiljujejo, bi sicer s tem dobili še eno možno razlago za njeno neverjetno zvestobo, s tem pa tudi dobro pojasnilo, zakaj se v intervjuju kolosalno izmika v odgovorih.
Včasih ima torej izmikanje novinarskim vprašanjem lahko zelo smiselno podlago in tudi ta bi morala še kako zanimati javnost. Cena zanjo pa je popolna osebna nenačelnost in odpoved lastni integriteti. Predsednica parlamenta se je temu odpovedala celo takrat, ko bi morala imeti največjo motivacijo, da zaščiti sebe in svoje zasebno življenje, če ji že škandalozno ravnanje policije v odnosu do tožilke Gončin ne predstavlja nobene posebne težave.
Več:
»Vozi, Miško!«: premierjeva slepa vožnja sredi policijske tragikomedije
Premier podvomil v delo CVZ: trdi, da je policija prenašala informacije kriminalnim združbam
Poklukar namiguje, da je premier širil dezinformacije in konstrukte o policiji
Novi alanfordizmi: Poklukar iskreno začuden nad sabo, Jušić proti menjavi samega sebe
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Predsednica parlamenta povedala preveč: Golobu je zabrusila, da je pač ne bo razrešil
Prijazen čevljar Golob: o kognitivni disonanci in zakulisnem sodelovanju med Svobodo in SDS
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Vseeno bolje Golob kot Janša: »vseenoboljšost« kot tolažba za volivce
Urška Klakočar Zupančič, ženski dekolte in komplimenti: predsednico parlamenta ne moti seksizem
You must be logged in to post a comment.