Janševa igra: smrt v Novem mestu in nevarnost normalizacije represije

V Novem mestu se je zgodila tragedija, ki je pretresla javnost: smrt Aleša Šutarja je ob vsem drugem pokazala na globoke družbene razpoke in razgalila strukturno razklanost slovenskega političnega prostora, pa tudi njegovo nezmožnost, da bi v kriznih trenutkih presegel logiko sklicevanja na varnost države in diskurzivno matrico, ki jo že več kot desetletje diktira skrajna desnica.

Dejansko bi nas moralo skrbeti. Način, kako se je na dogodek odzvala vlada Roberta Goloba, razkriva globoko ponotranjenost defenzivnega »varnostnega« diskurza, ki je v zadnjih letih postal skoraj samoumeven jezik političnega odzivanja na družbene konflikte. Obljubljajo nam specialne enote, patrulje, poostren nadzor policije. Čeprav se je vlada formalno izognila odkrito ksenofobni retoriki, značilni za janšistično desnico, so njene reakcije, izbira besed in politične geste jasno nakazale podoben okvir: kaznovanje, represija, popoln nadzor, celo boj proti terorizmu, ki ga omenja državni sekretar Vojko Volk, so simptomi širšega procesa, v katerem liberalna oblast nevede postane prenašalka ideoloških struktur, ki so dejansko prepoznavno desničarske. Janša v Golobovi glavi postaja vse glasnejši, le s to razliko, da se premier zaveda nevarnosti maščevanja in sovraštva, pred katerima sicer svari.

Obljublja torej represijo brez sovraštva, kjer so posplošena tarča Romi. Toda kako realistično je napovedati eno brez drugega in kakšne usode bodo deležni kritiki takih praks? Še najmanj pomembno, a vendar: vsak pomislek o tem je in bo takoj razglašen za teoretiziranje in se bo končal z vabilom »na teren« menda od stvarnosti odlepljenih posameznikov, ki resnosti položaja ne razumejo.

Prevzemanje desničarske retorike

Kot ugotavljajo številne sodobne analize političnega diskurza, se v Evropi krepi fenomen, kjer liberalne in leve stranke nehote ojačajo agendo skrajne desnice: prevzamejo njen jezik, teme in emocionalne registre, da bi ohranile politično legitimnost. Povedano drugače: leve stranke utrjujejo desničarski imaginarij, poln hrepenenja po represiji, ki postaja temeljna politična prioriteta namesto vrednot, kot so enakost, pravičnost ali socialna kohezija.

Celo stranka Levica nenadoma piše in govori o »porušenem zaupanju med večinskim in romskim prebivalstvom«, ne da bi se zavedala, da takšna izjava ne le opisuje realno stanje, če to že sprejmemo, temveč ga hkrati proizvaja: ko je izrečena, postane družbena realnost še bolj zacementirana v predpostavki, da so odnosi med večino in etnično manjšino inherentno problematični, zaradi česar pridejo v poštev le še »varnostne« rešitve.

Diskurz izjemnih razmer, ki ga je z nedeljskimi akcijami vpeljala Golobova vlada – seveda z obema odstopoma ministrov vred – medtem ko je predsednik vlade zase neprepričljivo dejal, da bi bil njegov lasten odstop beg pred odgovornostjo, ima pomembno epistemološko posledico: zamegli dejstvo, da nasilje nad marginaliziranimi skupinami nikoli ni samo individualno, temveč deluje sistemsko. Vgrajeno je v institucije, šolske prakse, medijske reprezentacije in politične izjave.

Ko vlada govori o nujnosti kazni in represije, ne reagira na posamezna kazniva dejanja, temveč aktivno izgrajuje simbolni red, v katerem so Romi – ker pač migranti in tujci niso v bližini – permanentna nevarnost. No, občasno kdo v njej omenja kar mafijo in kriminal…

Sovraštvo kot normalizirana politična praksa

Ista vlada se je v zadnjih dveh letih izkazala za pasivnega opazovalca ob procesih, ki bi morali v vsaki demokratični družbi sprožiti odločnejši odziv pravne države. Šef opozicije odkrito apelira k oboroževanju ljudstva, a se ne zgodi nič omembe vrednega. Tudi ob novomeški smrti je poslanec Žan Mahnič, vidni član SDS, zapisal:

»Cigani pobijajo Slovence. @vladaRS brani Cigane in deluje proti Slovencem. Koliko časa bomo še to trpeli in gledali?« Zraven je objavil partizanski plakat Nikolaja Pirnata z napisom »Zgrabimo za orožje vsi!!«

Tovrstni pozivi k oboroževanju so postali redna praksa in tokrat gre za hujskaško dejanje apeliranja k uporabi orožja zoper »cigane«. Ni dvoma, da takšen zapis presega mejo svobode govora, saj glorificira nasilje in sistematično spodbuja sovraštvo do manjšin. Takšna praksa izpolnjuje pogoje za kazenski pregon po 297. členu Kazenskega zakonika, ki prepoveduje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Kljub temu vlada in državno tožilstvo ostajata inertna, in včeraj je bila na krizni sestanek h Golobu pozvana tudi generalna državna tožilka Katarina Bergant. Se bo morda odločila za pregon sovražnih dejanj? Malo verjetno!

Opisana institucionalna tišina ni več nevtralna, temveč deluje kot politični signal, da obstajajo izjeme v izvajanju prava. Neodzivnost oblasti na sistematično hujskaštvo opozicije pomeni tiho normalizacijo političnega nasilja – in v trenutku, ko besede izgubijo svojo kazenskopravno težo, situacija pa je maksimalno čustveno nabita, neodzivanje tožilstva ne bi moglo biti bolj nevarno.

Ironično je ravno predsednik vlade Golob pred dvema letoma govoril o boju proti sovražnemu govoru in si ta celo postavil za nekakšno prioriteto. Nič več!

Ideologija oboroževanja

Eden najbolj zaskrbljujočih elementov sodobnega slovenskega političnega diskurza je postopna normalizacija ideje oboroževanja državljanov. Janševa retorika, uperjena predvsem proti migrantom in političnim nasprotnikom, zdaj pa proti Romom, pomeni sistematično vzpostavljanje epistemološke infrastrukture, ki je le še korak od družbene militarizacije.

Lahko naredimo tudi obrat v sklepanju: če vladajoča politika strukturira javni diskurz okoli pojmov, kot so »represija«, »obramba«, »varnost«, postanejo apeli k oboroževanju semantično in diskurzivno sprejemljivi. Golobova vlada se lahko z Janšo dejansko le še strinja in namesto da bi prepoznavala nevarnosti militarizirane retorike, jo po tihem integrira v lastni diskurz.

Podobno velja za retoriko okrepitve varnostnih struktur, za katero pač ne razume, da ni nevtralen administrativni izraz, temveč element ideološkega aparata, ki krepi logiko obrambe pred nevarnim »drugim«. V nerazsvetljeni vladi, kjer sta ideologa Vojko Volk in Damir Črnčec, pač ne pričakujte drugega kot repeticijo janšizma.

V včerajšnjih nastopih v množičnih medijih nismo zasledili nastopa omenjene generalne državne tožilke, še manj pa napovedi pregona sovražnega govora proti Romom. Tega v tem mandatu itak ne želijo preganjati, saj je 297. člen Kazenskega zakonika napisan tako nekonsistentno, da ga v praksi niti ne morejo uporabiti za pregon. In vladajoča politika ne kaže nobenega resnega znaka, da ga je pripravljena spremeniti.

Resnici na ljubo je treba priznati, da predstavniki vlade v urah in dnevih po tragični smrti v Novem mestu niso dajali izjav, ki bi neposredno etiketirale na romsko skupnost, a je obenem takšna eksplicitnost bila tudi odveč.

Paradoks integracije

Poseben paradoks sodobne levoliberalne politike je njeno nekritično zanašanje na integracijski diskurz. Obljube o večjem vključevanju Romov v izobraževalni sistem so sicer politično korektne, toda hkrati razkrivajo globoko nerazumevanje dejanskega stanja šolstva in širših družbenih razmer v stanju obsežne dezintegracije: učitelji so večkrat nemočni, tudi podplačani, šole so preobremenjene, učenci pa vse pogosteje odraščajo v socialnih in ekonomskih pogojih, ki jih država ne zna nasloviti.

Toda ne le, da v takem kontekstu »integracija« hitro postane prazen označevalec, s katerim se odgovornost preloži z institucij na posameznika, ampak je šolski sistem tukaj odkrito razumljen kot mehanizem kulturne asimilacije in izključevanja. Otroci beguncev, migrantov, priseljencev in Romov se velikokrat znajdejo v okolju, kjer njihova kultura ni priznana, njihov materni jezik je težava, šolsko okolje pa jih ne integrira, temveč disciplinira.

S tem tisti, ki apelirajo k integraciji, sporočajo nekaj paradoksalnega: mi, popolnoma integrirani, smemo apelirati k nasilju in represiji, saj sodimo k integrirani večini. Na ta način strukturirana integracija počne nasprotno od tistega, kar obljublja: če si domnevno vključen, si na pravi strani in smeš sovražiti druge.

Selektivna etika odstopanja

Boštjan Poklukar je končno odstopil. Pustimo ob strani, ali je moral ali res hotel. Bilo je veliko priložnosti, ko bi to že lahko storil, in bile so tudi močnejše, a ga je vladajoča večina v parlamentu vsakič obvarovala, ko je šlo za interpelacije proti njemu. Če kaj, potem je njegovo dejanje odstopa prišlo groteskno prepozno, premier pa ga je zaščitil celo, ko se je razkrilo, da njegov dober znanec, katerega sestra je njegova najbližja sodelavka, trguje z ljudmi!

Bi lahko iz tega karkoli sklepali? Da je politični prag občutljivosti za nasilje v Sloveniji določen etnično in razredno? Da nas ne prepriča suženjstvo uvoženih Filipincev, zaznamo pa tragedijo šele, ko trpi »naš« – in takrat nenadoma nasilje postane močnejše, naša občutljivost zanj pa tudi?

Če obstaja takšna logika hierarhije ne zgolj vrednot, ampak celo življenj, kjer nekatera štejejo več kot druga, imamo velik moralni problem, hkrati pa tudi epistemološkega: to bi pomenilo, da država nasilje prepoznava izrazito selektivno, kar zagotovo kaže na stanje nizke demokratične kulture z močno binarno predstavo ločevanja med »našimi« in »vašimi«.

Zveni znano? Seveda, spet smo pri fundamentih desničarske politične agende.

Tragična komičnost

Kaj nam takšne reakcije Golobove vlade povedo nekaj mesecev pred volitvami? Najbrž so tudi znamenje tega, da se slovenska leva sredina boji izgubiti volitve, zaradi česar se posredno, morda tudi nehote, zateka v retorični register desnice. Od nje bi pričakovali, da prihodnosti ne gradi na janšističnih vrednotah – te omenjam posebej zato, ker se je vzpostavila na antijanšizmu.

Se pravi, da bi morala ponuditi alternativo demokratični prihodnosti, ki naj bi bila solidarna, zdaj pa stranka Levica prva pristaja na diskurz reda, varnosti in kaznovanja. Zelo značilno za koalicijski partnerici, ki papagajsko sledita skoraj vsemu, kar pove in misli premier.

Namesto da bi vlada ustvarjala prepričanja, ki bi razkrivala in pomagala razumeti strukturne vzroke nasilja, kot so socialna neenakost, sistemska marginalizacija in socialne razlike, se je odločila reproducirati prepričanja, ki jih neposrečeno krade politični desnici. Če je kaj komičnega v reakcijah Janše te dni, je najbrž njegovo propagandistično zaklinjanje, da Golob dela vse narobe – kako neki, saj vendar zgolj ponavlja njegove rešitve!

Definicije politične neumnosti

Sekretar Volk ni bil edini, ki je po tragediji nenadoma začel odkrivati, da so pristojnosti zgolj v praksi, nikakor pa ne v zakonodaji. Povedano drugače: dokazoval je, da janšistične logike reda in discipline ni treba nadgraditi s spremembami zakonov, ampak lahko slednje že zdaj razumemo bolj ohlapno in zato blago spremenimo njihovo interpretacijo sebi v prid, da bomo prišli do legitimacije več represije.

Ko govorimo o boju proti sovražnemu govoru, moram zato hkrati izreči samokritiko: moja stališča, da bi se ta vlada morala aktivneje boriti proti njemu, se trenutno zdijo silno naivna. Zakaj? Ker ji preprosto ustreza molk ob hujskaštvu, saj bo z retoriko varnosti sama največ prispevala k normalizaciji represivne družbe.

Na podoben način je videti, da vlada s svojim brezglavim ravnanjem v boju proti kriminalu, mafiji in terorizmu v romskih vrstah – in vse te označevalce smo posredno ali neposredno res slišali v teh dveh dneh – sama tlakuje pot za Janševo vrnitev. Če imam prav, je ob vsem naštetem še politično neumna.

Več:

Vrag je vzel šalo. Janša je zaukazal, da se ljudstvo oboroži

Ognjeno orožje za pasom: novi odkriti pozivi k oboroževanju ljudstva

Hojs je že oborožen, Mahnič pa poziva ljudstvo, da se uri v streljanju

Nova24TV ščuva k oboroženemu spopadu med državljani

Golob in njegov strateški svet bi preprečevala tudi sovraštveni govor

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?