Vlada je za kandidata za predstavnika Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) za medije imenovala dolgoletnega bivšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Zunanje ministrstvo je zadolžila, da izpelje postopek za najavo kandidature.
Izbira nekdanjega rektorja univerze Nova, aktivnega podpornika Janeza Janše, Zbora za republike in v zadnjem času Katedrale svobode, ki na vse pretege v intelektualnem oziru zagovarja novo oblast, ni nobeno posebno presenečenje.
Kaj bi počel na tej funkciji?
S kakšnim pojasnilom se je vlada odločila zanj? Po njenem je eden ključnih slovenskih intelektualcev, ki je s svojim političnim, družbenim in ustvarjalnim delom sooblikoval slovensko osamosvojitveno pot, vpisal Slovenijo na mednarodni politični in kulturni zemljevid ter s svojim delom bistveno vplival na oblikovanje svobodnega, demokratičnega in pluralnega medijskega prostora.
V primeru izbire bi Rupel nasledil nekdanjega francoskega ministra za evropske zadeve Harlema Desira, ki je letos kritiziral slovenskega predsednika vlade zaradi njegovih pritiskov na medije. Ironično bi na njegovem mestu potem skrbel za varnost novinarjev, medijski pluralizem in se boril proti sovražnemu govoru. O Desirovi kritiki so slovenski mediji dobesedno molčali, napadli pa so ga strankarski (SDS) – takšno reakcijo sem kasneje vzel kot model za pojasnitev svojega koncepta kolaborativne političnega hegemonizacije našega medijskega prostora.
Vojna z mediji
Rupel se dejansko že dolga leta zanima za stanje slovenskih medijev, ampak skozi očala politika in na način, ki je političen. Paradigmatski primer razumevanja je nakazal skozi svojo opredelitev odnosa med politiko in mediji, ki ga je ves čas razumel kot vojno stanje, novinarje pa interpretiral kot igralce na bojnih frontah.
Kot sem že večkrat nakazal, je prav on intoniral koncepcijo »vojne z mediji« že v mandatu 2004-2008, kajti po njegovem ta predstavlja neizogibno nadaljevanje že dobljene (politične) vojne – sicer zgolj v obliki volitev. Zato je Rupel v takratnem mandatu kot zmagovalec uporabil vojaški žargon:
Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.
Kdor zmaga, ta urednikuje
Nekoč je njegovo zgoraj opisano logiko percepcije medijev interpretiral Tomaž Mastnak in jo podal na koncizen način: »Kdor zmaga na volitvah, bo tudi urednikoval.« Ko je postal kolumnist Dela, takoj po politični-kapitalski polastitvi te medijske hiše, je kot minister javnosti zaupal svoje občutke:
Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v ZDA, v Veliki Britaniji… vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega, odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.
Oktobra 2006 sem se spraševal, koliko Rupla gre v časopis Delo in ugotavljal, da dobljena vojna z mediji, o kateri so nam poročali, velja tudi za zunanjega ministra in njegovo pojavljanje v osrednjem časopisu. V tistem času se je rad potožil, da mu ne želijo objavljati kolumen. Njegova anamneza vojnega stanja se je končala, ko so se v Delu začele pojavljati njegove kolumne: postalo je jasno, da je vojna dobila zmagovalce.
Jančič in njegov kolumnist
Odgovorni urednik tedanjega Dela Peter Jančič je v odzivu na moj takratni zapis na blogu komentiral, da je bil Rupel v prejšnjem Delu ignoriran in da se mu zdaj nekako popravlja krivica. Po domače: ni ga preveč v časopisu zdaj, premalo ga je bilo prej. Drugič, zatrdil je, da njegovo znanje izjemno ceni in spoštuje, od tod njegovo povabilo. No, danes je isti urednik rekordno hitro po začetku Janševega tretjega mandata postal odgovorni urednik Siola, istočasno pa je novi kolumnist pri njem postal – Rupel.
Da je v času 2004-2008 ministru šlo zelo dobro glede kolumnistike in odnosov z uredniki, lahko zaslutimo v oddaji Preverjeno na POP TV (3. 4. 2007), kjer je Irena Pan v odličnem prispevku obravnavala dramatično stanje medijev v Sloveniji. Med drugim se je po mnenje zatekla tudi k tistemu, ki je veljal za rezervnega urednika Dela in še kakšnega medija, zunanjemu ministru. In ta je v kamere ležerno povedal:
Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili.
Novinarji kot lobisti
Njegove presoje o političnih pritiskih na domače medije so kar deževale, 11. januarja 2008 je v Odmevih pri Rosviti Pesek ocenjeval stališče Evropske zveze novinarjev, ki je očitala vmešavanje politike v slovenske medije – podobno kot že novinarska peticija. Kot je cinično pojasnil, »bi bil zelo srečen, če bi zunanja politika imela tako sposobne lobiste, kot jih imajo naši novinarji«.
Iz tistega časa izvirajo tudi ugotovitve, da imamo pri nas »medijski monopol, novinarji, uredniki in lastniki pa so v glavnem proti zdajšnji vladi in simpatizirajo z levico«, zato bi »prvi korak k normalnosti bil, ko bi si priznali, da imamo v Sloveniji strankarske medije in da nimamo neodvisnih, strokovno verodostojnih medijev.«
Danes vemo, da so najbrž strankarski mediji zanj bili RTV Slovenija, POP TV, Delo, Dnevnik in Večer, medtem ko je strokovna in verodostojna morda Nova24TV.
Vedo, zakaj ga predlagajo
Po zgledu Pahorjevih mašil je tudi predlagal, da mediji »odprejo za različne poglede in omogočijo dialog«. Skratka, dialogizem kot prava drža reševanja, nedavno ponujena v odgovor na nove pritiske na podreditev RTV Slovenija. Iz tistega čas izhaja veliko Ruplovih (psihiatričnih?) ocen, da je slovenska medijska scena »močno neuravnovešena«, da tedanja opozicija obvladuje skoraj celoten prostor tiskanih medijev in tudi največji del elektronskih medijev.
Če bo Rupel nadomestil Harlema Desirja, res ne bomo dočakali stališč z obsodbo političnih pritiskov na slovenske medije, prej nasprotno. V tej luči je tudi bolje razumljivo, zakaj vlada predlaga na funkcijo v OVSE prav njega.
Več:
Kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora
You must be logged in to post a comment.