Blaž Zgaga o likvidacijah novinarjev

Blaž Zgaga, ekskomunicirani novinar in ob Mateju Šurc začetnik novinarske peticije o Janševih pritiskih na novinarje in cenzuri, soavtor trilogije o prodaji orožja V imenu države, je za sarajevski Mediacentar spregovoril o grožnjah s smrtjo, odhodu iz Večera, ekskomunikaciji iz slovenske medijske scene in zavračanju člankov, spremembah kazenske zakonodaje za lažje preganjanje novinarjev, aferi Patria in slovenski samopašni novinarski eliti. Odlomek:

»Ako opet budeš pisao o Morisu, ubićemo te«, reče mi vođa ovog trojca direktno u lice.

Pošto sam čuo i čitao da je njihova glavna vještina prije svega drčnost, dok se u pravim situacijama dešavalo da ih razoružaju i onesposobe i obični građani, odvratio sam mu smijehom.

»Kako ćete me ubiti vi koji nemate pojma. Samo probajte, provešćete desetine godina u zatvoru«, te se brzo pokupio s lica mjesta.

Ovaj razgovor sam shvatio tek kao pokušaj zastrašivanja, pa sam ga pokušao zaboraviti i ne posvećivati mu preveliku pažnju. Međutim, riječi »ubićemo te« su mi nesvjesno nadolazile u snu i budile me danima nakon ovog događaja. Tri dana nakon neprijatnog susreta, otišao sam u policiju gdje mi je obezbijeđena operativna zaštita.

Nakon toga je uslijedio duži period »mira« od prijetnji likvidacijom, jer zbog političkih pritisaka i cenzure više nisam mogao objavljivati ozbiljne istraživačke priče u Večeru u kojem sam bio zaposlen. Urednika Mirka Mundu koji je podnio ostavku u znak protesta jer više nije mogao raditi svoj posao na profesionalan način, zamijenili su urednici sa puno savitljivijom kičmom.

Politički pritisci su se naročito intenzivirali u periodu od 2004. do 2008. kada je Janez Janša bio predsjednik vlade. Političari su postupali vješto, ne želeći prljati ruke direktnim pritiscima na novinare. Umjesto njih, pritisak na kritički nastrojene i profesionalne novinare vršili su drugi novinari i urednici, koji su posredstvom politike bili postavljeni na vodeće pozicije. To i nisu novinari, već ponizne sluge koji više vole da čitaju misli svojim gospodarima i stalno se brinu da istina ne izađe na vidjelo. Kroz šta sve sam prolazio u Večeru, detaljno sam opisao u članku »Dobra Večer i laku noć« gdje sam zapravo iznio razloge svoje ostavke, koju sam podnio u proljeće 2008. zbog cenzure i pritisaka.

Još prije toga, u jesen 2007., zajedno sa kolegama napravio sam peticiju protiv cenzure i političkih pritisaka na novinare koju je potpisao 571 novinar. Peticija je predata parlamentu tik uoči predsjedavanja Slovenije Evropskom unijom u prvoj polovini 2008., zbog čega je imala snažan odjek u svjetskim medijima, dok je premijer Janez Janša u svojim javnim nastupima predstavljao potpisnike peticije kao izvoznike laži.

U maju 2008. sam stupio u kontakt sa finskim novinarom Magnusom Berglundom. Nekoliko mjeseci smo skupa istraživali podmićivanje u aferi Patria. U avgustu 2008. je bio i na snimanju u Sloveniji. Svo vrijeme su nas pratili i uhodili nepoznati ljudi. Samo nekoliko dana prije dolaska u Sloveniju, Berglund je uspješno izbjegao saobraćajnu nesreću u Finskoj. Neko je, naime, odvrnuo dva vijka na prednjem lijevom točku njegovog automobila. Samo njegova pribranost i momentalno zaustavljanje vozila kod prvih vibracija su spriječili ono najgore. Da mu se tada nešto desilo, afera Patria vjerovatno nikada ne bi poprimila tolike razmjere.

Zgaga Mediacentar

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovno zgodbo o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da. In še ta je relativen, saj je novinarka v najavi prispevka, po nekaterih poročilih (saj je oddaja umaknjena, na Youtube pa se je znašel le prispevek brez najave) eksplicitno dejala “Obsojeni se lahko na sodbo še pritožijo”.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti sveta svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke:

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil (!), da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki. Tudi v tem primeru je šlo za povsem isto zgodbo:  Janšo in njegovo vpletenost v afero Patria.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

Kako smo ukinili Poglede Slovenije in se pri tem celo smejali

Ukinitev oddaje Pogledi Slovenije in slovo Uroša Slaka in Bojana Travna, vsaj takšno je zaenkrati videti, odpira vrsto vprašanj. Skoraj nobeno med njimi niti po enem tednu ni dobilo pravega odgovora, čeprav se zdijo ključna za substancialno analizo stanja v RTV hiši, novinarsko avtonomijo in nenazadnje značilno dualno medijsko folkloro naši/vaši pri nas.

Pogledi Slovenije

Med zame najbolj šokantnimi je bila širša javnostna recepcija napovedi ukinitve te oddaje – in to v kontekstu očitka o političnem diktatu, ki da je ukinitev sprožil. Če odštejem tiste na desnem polu (novinarskem ali širšem), ki so bili pričakovano v ofenzivi in zgroženi nad dejstvom političnega kadriranja, saj oba avtorja ves čas dojemajo predvsem kot desno profilirana, torej kot »naša«,  je izjemno presenetila reakcija obsežnega dela javnosti, tudi samih medijev. V veliki meri se je zvedla na prikrit ali kar odkrit naslednji premislek: oddaja je senzacionalistično obarvana, novinarja neprofesionalna in demagoško neznosna, tako rekoč lažnivca in manipulanta, imela sta posebne pogodbe (ki jima je zdaj potekla!) in visoke honorarje, potekla jima je pogodba, zato je prav, da se jo/ju ukinja. Četudi so bile reakcije tudi drugačne, bi rad polemiziral s takšnim razumevanjem, ki sem ga zasledil ne le pri avtorjih na spletnih omrežjih, temveč med svojimi dobrimi (akademskimi) kolegi.

Pritisk ali ne, to je zdaj vprašanje

Toda najprej k zgodbi o pritiskih. Naj takoj povem, da sem ob tezi o politični ukinitvi oddaje takoj pristrigel z ušesi. Oba novinarja sta namreč energično trdila, da je prišlo do spremembe odločitve o »obstanku« oddaje po predvajanju zadnje oddaje o nakupu Mercatorja 20. junija. Četudi sta imela zagotovila, da bo oddaja v jesenski programski shemi, sta 5. julija presenečena izvedela, da se to ne bo zgodilo. Direktor TV Slovenija Janez Lombergar naj bi se namreč odločil, da jima pogodbe ne podaljša; ta se je iztekla junija. Ob tem se je skliceval na finančno stanje in visoke stroške oddaje. Nato sta 9. julija  Slak in Traven napovedala tiskovno konferenco za naslednji dan skupaj z udarnim geslom, da se bosta odločno uprla zahtevi po vmešavanju politike v RTV hišo.

V zraku je torej obviselo spraševanje, ali je do političnih pritiskov res prišlo. Nekateri podatki, izrečeni celo v sami oddaji, so na to nakazovali. Na slabo voljo in posledično intervencijo Bratuškove vlade, z močno ambicijo Mercator prodati Agrokorju, sta namigovala tudi sama novinarja. O analizi do prodaje Mercatorja kritičnih poročil sem pisal tukaj. Možnost političnega obvladovanja medijev se je začrtala še na metanivoju, saj je sama oddaja spregovorila o tem, kako hrvaški tajkun Ivica Todorić, torej kupec Mercatorja, disciplinira medije na Hrvaškem. Slak je nedvoumno aludiral, da se bo ta vzorec z nakupom prenesel tudi k nam.

Na dan tiskovke sta se oglasila tudi Aktiv novinarjev Informativnega programa TV SLO in Društvo novinarjev Slovenije. Oba sta, verjetno rutinsko in z nekaj fige v žepu, obsodila potencialne politične pritiske:

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TV Slovenija se sprašujejo ali navedbe o ukinjanju oddaje Pogledi Slovenije zaradi pritiskov različnih političnih in drugih interesih skupin držijo. Če da, temu v aktivu odločno nasprotujejo. Enako menijo v stanovskih organizacijah.

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TVS so prepričani, da je oddaja formata, ki ga ponujajo Pogledi Slovenije, v programih nacionalne televizije potrebna. “Osvetli obravnavane tematike z drugih zornih kotov in doda dimenzijo širše razprave, ki je dnevno-informativne oddaje gledalcem ne morejo celovito ponuditi. Informativni program TVS bi moral širiti vsebine preiskovalnega novinarstva in v vodenje tovrstnih žanrskih oddaj vključiti več svojih novinarjev, ne pa da take oddaje ukinja, poljubno nadomešča ali daje v privatni zakup. To nikakor ni v interesu javnosti, ki ji je nacionalna Radiotelevizija Slovenija zavezana,” so zapisali v izjavi za javnost.

Navedbe ustvarjalcev Pogledov Slovenije, da vodstvo RTV Slovenija oddajo ukinja zaradi pritiskov politike in kapitalskih centrov moči, so po mnenju Društva novinarjev Slovenije (DNS) zaskrbljujoče in jih je treba razčistiti.

V DNS se zavedajo, da o programski shemi odloča vodstvo RTV Slovenija v skladu s svojimi pristojnostmi. Vendar v tem primeru dvom vzbuja informacija, da naj bi bil pred ukinitvijo že dosežen ustni dogovor o tem, da oddaja ostane na sporedu do konca leta 2013, so zapisali v DNS. Zahtevajo, da vodstvo RTV Slovenije javnosti in ustvarjalcem oddaje, Urošu Slaku in Bojanu Travnu, pojasni razloge za sprejeto odločitev.

A vendar so številni novinarjema nenaklonjeni, četudi v stvari posvečeni še kar vztrajali pri tem, da je teza o političnih pritiskov izmišljena – vključno, kakopak, z vodstvom RTV Slovenija, ki jih je pričakovano zanikalo. Epistemološko dejstvo, ki je za našo presojo ključno. Obnašali so se, kot da vedo več od drugih. In na koncu je sledilo pravo razočaranje: čeprav sta bila k temu pozvana, do tega trenutka Slak in Traven nista ponudila prav nobenega dokaza ali poldokaza o njih. Še več, prvotne trditve – govorilo se je o klicih pred oddajo, poskusu njene umaknitve, intervencijah državnega sekretarja vlade na RTV SLO, ipd. – na tiskovni konferenci 10. julija in kasneje sploh nista ponovila, kaj šele razširila. V tem smislu sta povsem razočarala in dala vsaj navidez prav tistim, ki so vanju najbolj dvomili.

Adhominalnost in formalizem

V tem hipu torej še vedno ne vemo, komu naj verjamemo. V maksimalnem interesu Slaka in Travna bi bilo biti verodostojen in svoje smele trditve podkrepiti z evidenco. Temu sta se odpovedala in javnost prejkone silita v to, da jima tu ne zaupa. Toda še bolj frapanten od dela javnosti, ki je bil prepričan, da pritiskov res ni bilo in jima ni za verjeti, je tisti drugi del, ki se o tem sploh ni spraševal. Njegovo sklepanje je bilo, če poenostavim, približno takšno:

(1) Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2) Torej je logično, da sta ostala brez oddaje.

Spet tretji del je sklepanje obogatil po potrebi takole:

(1)   Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2)   Skrajni čas, kajti oba sta zanikrna novinarja v zanikrni oddaji.

(3)   Zato je logično in nujno, da sta brez oddaje.

Obema premislekoma, prvem formalističnemu in drugemu adhominalnemu, je skupna ena točka: sprenevedati se morata za očitek o političnih pritiskov zaradi zadnje oddaje in seveda glede dejstva, da sta živela v dobri veri, da se bo oddaja Pogledi Slovenije jeseni nadaljevala. Nenazadnje sta se v njej tudi poslovila z besedami »Se vidimo jeseni«.

Formalistični in adhominalni (moj izraz, ki še čaka preverbo pri slavistih) argument ne moreta biti uspešna. Zakaj? Ker se morajo njuni avtorji pretvarjati, da premisa o političnih pritiskih ne obstaja. Da so, skratka, do ukinitve oddaje pripeljali neki drugi razlogi. Pretvarjati se mora tudi glede svoje vednosti o tem.

Še zlasti je tu nemogoč adhominalni argument. Če se formalistični vsaj nekoliko trudi ponuditi razlog (češ, saj jima je potekla pogodba, kaj zdaj jamrata) in se pri tem narediti slepega za kar nekaj okoliščin, npr. o dogovoru nadaljevanja oddaje, si morajo avtorji vaj ad hominem povsem izkljuvati oči – namreč za trditev, da je prišlo do političnih pritiskov. Formalist skratka lahko nalahno skomigne z rameni, ko mu omeniš pritiske (jebiga, več sreče prihodnjič, se jima je pač iztekla pogodba), medtem ko se mora adhominalist odkrito bodisi pretvarjati, da pritiskov ni bilo, in on to pač ve, ali pogledati proč in pristati nanje, ker pač verjame, da imamo opraviti z manipulantoma, na katera se sme pritiskati. Imel sem srečo, da sem lahko podrobno spremljal ta primer v vseh fazah – in zato lahko potrdim, da so se adhominalisti obnašali na povsem enak način v vseh, torej pred in po tiskovni konferenci, ko še niso mogli vedeti, če bosta Slak in Traven uspela predložiti dokaze.

Sam razumem vnaprejšnjo obsodbo obeh novinarjev kot izraz šibke argumentacijske kompetence, ki vlada v slovenski družbi, ter seveda zapiranja prostora za javno rabo razuma, celo njeno nevtralizacijo. Razumem jo kot znamenje premoči razprav ad hominem nad razpravami ad rem. Kar me je resnično šokiralo, je bilo dejstvo, da so se jim pustili očarati izobraženci – tisti namreč, ki so v svojem sovraštvu do novinarjev bili raje pripravljeni spregledati in zanikati njun apel, da sta deležna pritiskov. Kvaliteta njunega novinarskega dela namreč nima nobene posebne relevance za oceno tega, ali je do pritiskov prišlo ali ne. Prav tako nima relevance, ali naj te pritiske obsodimo ali ne. Tudi če bi se vsi strinjali, da je njuno oddajo treba ukiniti ali je morda sploh ne bi smelo biti, to ne sme vplivati na našo presojo upravičenosti pritiskov.

Načelnost in adhominalnost

Ker sem med tistimi, ki imam za edino moralno sprejemljivo podpreti novinarja, ki navaja pritiske nase, sem naletel tudi na očitek o tem, da smemo to storiti le za osebe, ki so tega vredne. Ampak argument »Načelno je, da podpiraš tistega, ki je tega vreden«, ni dober. Bomo serijske morilce, ker niso tega vredni, ne podprli v primeru, ko so jim kratene zakonske ali kakršne koli druge pravice? Jih bomo podprli kaj manj zato, ker so pač morilci?

Lep domači primer je družina Strojan. Po vsem sodeč to ni ravno družina, ki živi v skladu z zakoni. Toda bomo dejali, da jih ni veljalo podpreti v omejevanju njihovih pravic, svobodi gibanja in bivanja, ker pač sicer tega niso vredni? So bile te pravice kaj manj kratene zaradi osebnih značajskih in moralnih okoliščin pripadnikov družine?

Zato sem zadnje dneve res težko dojel, kako lahko zavračanja Slaka in Travna, tudi koncepta in vsebine same oddaje Pogledi Slovenije, pri marsikom povzroči slepo pego, zaradi katere bo adhominalno raven pomešal z načelnim vprašanjem. Slednje pa je silno preprosto: bomo novinarja, za katerega obstaja sum, da se nad njim izvajajo politični pritiski, moralno in načelno branili, in to ne glede na njegovo poreklo, politična stališča, kvaliteto, ali pa bomo zamahnili z roko, ker ga ne maramo, ker je sicer navijaški, neprofesionalen in nam ne ustreza?

Kaj bomo torej storili? Kje in kako bomo senzibilni? V tem in vseh drugih primerih. Se bomo šli načelnost za »naše« in nenačelnost za »njihove«? V katerem dejanju se skriva brezpogojna privrženost etičnim principom? Nas ti sploh zanimajo? Med osebnim ravnanjem in načelnostjo zato ni nobene posebne korelacije.

Še pomnite, tovariši, MMC?

Zgornje epizode zato ne razumem zgolj kot zgodbe o neki nenačelnosti v obsodbi pritiskov, kjer bi jih obsojali le za »naše«, ne pa tudi za »njihove«, temveč predvsem o kritično šibki argumentacijski presoji. Tudi sam bi imel morda dobre razloge, da postopam adhominalno, saj sem bil med najbolj ostrimi kritiki oddaje in  že dve leti čakam ignorantski Programski svet, da mi odgovori na mojo pritožbe glede prav iste oddaje in dela istih novinarjev. No, zaradi rekordne neodzivnosti (dve leti zamude in kup opozoril!) sem nedavno javno pisal tudi njegovemu predsedniku. Vsebinske odgovore še čakam.

A tu je še en ironičen zasuk. Zdi se, da ignorantski Programski svet in vodstvo RTV Slovenija zadnji dve leti nista imela posebnih pripomb čez oddajo in oba novinarja – nenazadnje sta jih dobro plačevala. Če je temu tako, če sta (indirektno) z razlogom ignorirala pritožbe nanju in na njuno oddajo, bi zdaj morala imeti enako tehtne razloge, da jo ohranita v programski shemi. Kako razložiti tak razkorak?

No, tu se ponavlja zgodba z MMC-jem: prisiljen sem verjeti, da se je tudi to pot modro vodstvo zateklo v najbolj gnusnega izmed vseh možnih scenarijev. Namesto da bi pošteno problematiziralo, kaj je novinarsko napačnega v sami oddaji, njenem konceptu in izvedbi, se je obeh novinarjev preprosto znebilo – z veliko zamudo. Ne verjamem, da zaradi denarja. Tudi zato ne, ker argumenta o »raziskovalni oddaji«, ki jo potrebujemo, niso znali zadostno pojasniti.  Z MMC RTVSLO je bilo v letih 2010 in naprej vse narobe, postal je Janševo politično trobilo. O tem sem pisal veliko. Nato je redakcijo vodstvo na začetku 2012 preprosto ukinilo – ne da bi kadarkoli resno problematiziralo ravnanje tamkajšnjih novinarjev. Z ukinjanjem se je torej odločilo za politiko potiskanja problemov pod preprogo. S tem je javnosti in novinarjem samim onemogočilo vrednotenje novinarske profesionalnosti, raje se je skrilo pod birokratski ukrep. Podobnost ravnanja v primeru MMC in Pogledov Slovenije je velika in po svoje pričakovana. V tem duhu ne velja obsoditi le morebitnih pritiskov na novinarjev na javnem servisu, temveč tudi stil njegovega vodenja, ki vedno bolj odkrito spominja na ravnanje nekoga, ki mu za odličnost javnega zavoda niti malo ni mar.