::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovno zgodbo o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da. In še ta je relativen, saj je novinarka v najavi prispevka, po nekaterih poročilih (saj je oddaja umaknjena, na Youtube pa se je znašel le prispevek brez najave) eksplicitno dejala “Obsojeni se lahko na sodbo še pritožijo”.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti sveta svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke:

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil (!), da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki. Tudi v tem primeru je šlo za povsem isto zgodbo:  Janšo in njegovo vpletenost v afero Patria.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

%d bloggers like this: