Kaj se bo zgodilo zdaj, ko je predsednik vlade znova zašel v hudo protislovje ali morda celo lagal? Bodo novinarji uspeli dovolj vztrajati in terjati njegovo pojasnilo, da bi se razkrilo resnico? Če ne bodo, sledi nagradno vprašanje: kaj jih ovira, da bi na tak način postopali?
Ker sem se že večkrat spraševal ne zgolj o politični nemoralni praksi laganja, ampak predvsem o nesposobnosti medijev, da bi jo razgalili, se lahko tokrat zgolj ponavljam ob Golobovi novi nespodobni reakciji na bivšo notranjo ministrico Tatjano Bobnar. Le zato, ker je policija proti njemu vložila kazensko ovadbo, česar ni prenesel najbolje. Ni majhna stvar in zagotovo se je znašel v kočljivem položaju – ampak za to je kriv sam. Nam morda z vsem insinuacijami proti ministrici sporoča, da jo je pomagala spisati kar sedanja svetovalka v kabinetu predsednice republike in policija nima svoje avtoritete, ampak z njo upravlja ona iz ozadja? Kakšen janšistični refleks pa je to?
Javnost bi se morala vprašati, ali ni morda takšna argumentacija nedopustno nizkotna, saj z njo demonizira samo policijo. In še to ironično v kontekstu, ko se pogovarjamo o njegovi zahtevi po njeni depolitizaciji in v tem primeru dejanšizaciji.
Vaje ad hominem
Najprej k novemu protislovju ali celo laži, če prepričljive razlage ne bo. Dan po tistem, ko so množični mediji poročali o vloženi kazenski ovadbi zoper njega v zadevi Bobnar, je premier odmevno stopil pred kamere v parlamentu, obdan s četico svojih poslank in poslancev v oporo. Ti so stali za njim in pametno kimali njegovim pojasnilom, ki jih vedno znova zna podajati z njemu lastno odločnostjo, ki ji ne velja nasesti.
Tokrat je v očitni stiski posegel po arzenalu svojih argumentov ad hominem in jih usmeril v bivšo ministrico za notranje zadeve. Z namigi, da »ne gre za vmešavanje v delo policije, ampak za politični boj ‘užaljene političarke’«. Ovadbo zoper sebe, delo policije in tožilstva, je želel naprtiti njej, kakor da ima nekakšne ambicije po njegovi zrušitvi.
V tem kontekstu je v kratkem nastopu stopnjeval svoj napad nanjo in »ekskluzivno« razkril, da se je Bobnar menda vrtela okoli njega še pred volitvami, se večkrat sestala z njim in mu obljubljala, kaj vse bo storila, če bo postala ministrica. Ob tem naj bi mu celo ponujala sezname vseh janšističnih kadrov v policiji, ki jih bo odstranila.
Golob se je zapletel
Njegov namen značajsko razvrednotiti jo pa je naletel na težavo. Sledilo je nekaj, kar so nekateri novinarji včeraj tudi povzeli: zapletel se je v protislovje. Na socialnih omrežjih se je znašel posnetek, ki dokazuje, da je pred skoraj dvema letoma pred kamerami POP TV razkril nekaj čisto drugega – Bobnar in Lindav naj bi sam prvič srečal dobesedno dan pred njunim imenovanjem, 31. maja 2022. Če ju je srečal na ta dan, potem ne more biti res, da se je z njo sestal večkrat bistveno pred tem datumom, še v času kampanje pred volitvami, ki so bile 24. aprila. Če nekaj od tega dvojega drži, potem drugo ne more.
Morda res obstaja kakšna racionalna razlaga, da bi lahko oboje držalo hkrati, zato bomo z zanimanjem prisluhnili. Sicer bomo morali nujno govoriti o njegovi laži, ne prvič – naj spomnim zgolj na nedavno laganje glede umika kandidature Tomaža Vesela. Ne samo, da je nekaj, kar bi lahko štelo zanj, postalo praksa, ki jo zaznavamo vedno pogosteje, vedno večja je tudi zadrega, ali so jim novinarji kos. Če niso, ali jih pri tem ovira lastna avtokastracija, aktivna ali pasivna nesposobnost, morda politično motiviran krč?
Policija ruši vlado
Kot sem že povedal za časopis Večer, je premier znova nespametno uprizoril zelo žaljiv in oseben napad na bivšo notranjo ministrico in s tem znova zamudil priložnost pokazati, da se ovadbe ne boji. Ker vendar govori resnico, nima česa skrivati. Naj zgolj spomnim, kako je skoraj dve leti nazaj v parlamentu namigoval, da je Bobnar zašla v »hudo osebno stisko« in jo s perfidno diskreditiral, češ da ima psihične težave.
Če premier celo vsakič priznava, da je zahteval odstranjevanje janšističnih kadrov iz policije, s tem posredno pove, da je zahteval tudi nastavljanje svojih, toda potem ni nič boljši. Najdlje je tokrat šla vodja poslanske skupine Svoboda Nataša Avšič Bogovič, za katero je kazenska ovadba policije napad na premierja in poskus rušenja celotne vlade:
»Posledično je to napad na predsednika vlade in rušitev te vlade.«
Janša se vrača – v podobi Goloba
Izjava je nezaslišana in pričakovali bi odziv generalnega direktorja policije Senada Jušića ali notranjega ministra Boštjana Poklukarja, da bi policijo vzela v bran. Ampak se ni zgodilo, saj sta, oba ubogljiva in poslušna, vendar zamenjala ne dovolj servilni tandem Bobnar-Lindav! Zoper gospodarja pa že ne bosta vstala.
Tak psihopropagandni diskurz, kot ga zmore Gibanje Svoboda, je doslej promoviral predvsem Janša. Nismo prvič zaznali, da se premier, ki so mu priskočili na pomoč poslanci, ki z ovadbo sploh nimajo nič skupnega, očitno pogreza v živo blato: bolj vpije, da bo dejanšiziral policijo, bolj jo očitno janšizira nazaj in bolj postaja podoben tistemu, proti kateremu se tako vneto bori. Vehementno do točke, da občasno odstrani marsikoga, tudi »svojega« generalnega direktorja policije in notranjo ministrico.
Vložena kazenska ovadba je s tem razkrila, da imamo v državi precej resnejši problem od ovadbe same: janšizacijo trenutne oblasti. Golobisti in verniki v predsednika, ki jih poganja antijanšizem, bi se morali zamisliti, če jih ne bi obvladovala posebna kognitivna disonanca slepote za to, kar se nam dogaja. Ta disonanca dejansko poganja novo janšizacijo slovenske politike. Tokrat v režiji antijanšista Goloba.
Manipulacija z zaplinjanjem
»Bizarno je, da sem po treh letih od kar je bila Ljubljana zaplinjena, jaz edini politik, ki je ovaden. Verjamem v pravno državo. Očitke o vmešavanju v delo policije v celoti zavračam, šlo je za pogovor dveh politikov«, se je še pridušal Golob na socialnih omrežjih.
Izjava je značilna retorična manipulacija napačne sledi (red herring): ne, ovadba sploh ne govori o zaplinjanju protestnikov sredi Ljubljane. Mimogrede povejmo, premier ni hodil na proteste in precej nizkotno je, da zlorablja takratno dogajanje na tak način po tistem, ko je zaradi posebnih volilnih logik postal politični zmagovalec volitev leta 2022.
Razumemo, da poskuša iz sebe ustvariti žrtev in se zato zasmiliti, posebej pokončno in moralno pa takšno ravnanje ni. Ovadba sicer govori o njegovih domnevno kaznivih dejanjih v povezavi s prvim policistom in ministrico, ki kažejo na poskus njunega političnega usmerjanja v zameno za ohranitev njunega položaja. Da drugi politiki pod Janševo oblastjo niso kazensko odgovarjali za uporabo nesorazmernih sredstev na ljubljanskih ulicah, je čisto drugačno vprašanje, ki ga bo moral nasloviti drugače.
Tudi če bi Golob v primeru ovadbe ne bil ničesar kriv in bi ta bila nesmiselna in neupravičena, je s svojo reakcijo pokazal, da je nedostojen položaja, ki ga zaseda. Mimogrede pa še razkril, da čeprav politizira policijo in nastavlja sebi lojalne kadre, ta očitno še vedno deluje dovolj samostojno. Morda mu to ni všeč, ampak kot nedolžen se pač nima ničesar bati.
Več:
Vlada in njen predsednik nam očitno lažeta glede Veselovega odstopa
Kako ponižati ministrico: po Golobovem mnenju je bila v duševni stiski
Janša kot tragedija, Golob kot farsa
Golobov ultimat prvemu policistu: bo na seznamu tistih, ki so politično pritiskali, sam premier?
Dokaz, po katerem ni več dvoma: Golob politizira policijo
O medijskih pritiskih ob izbiri prvega policista: vedno bolj zgodba o janšizmu
Golobova katastrofa: prvi policist ne izpolnjuje pogojev, toda komu mar?