Tik pred objavo tiralice: vladajočo stranko skrbi vedênje izginulega ministra

Zapis v Delu, podpisala ga je novinarka Brigite Ferlič Žgajnar, razkriva marsikaj in še preveč o stanju v stranki Gibanje Svoboda po odstopu ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, ki je poniknil neznano kam. Niti ne vsebuje običajnega medijskega slepomišenja in pretvarjanja, da omenjeni ni bil prisiljen podpisati odstopne izjave, kar članek tudi zelo neposredno pove, vsebuje pa nekaj spekulacije, ali bo res prevzel poslanski mandat.

Minister se zaenkrat spretno izmika vsem vprašanjem, ignorira javnost in uspešno ne dviguje pošte Državne volilne komisije, ki se takšnemu precedensu javno čudi. Posebej je izpostavljena informacija, kako dogajanje spremljajo v vladajoči stranki:

»O tem ga ne sprašujejo, ampak čakajo na njegovo odločitev. Kot zdaj kaže, se utegnejo še načakati.«

Poskusimo iz odzivov izluščiti nenavadno stanje s komičnim pridihom, ko se zdi, da se je Bešič Loredan glede svojega postopanja posvetoval pri arogantnem Janezu Janši in Andreju Grahu Whatmoughu, kako ne dvigovati pošte, in s tem enkrat več nakazal, koliko janšističnih manir premore aktualna vlada.

Ministrska avtonomija volje

Česar čisto zares ne moremo dešifrirati v njem, je skrito že v naslovu: »Danijel Bešič Loredan si je vzel daljši čas za razmislek«. Kako naj vemo, da si ga je vzel, če se ne odziva, da bi to potrdil, če si ga nekateri ne upajo vprašati in za nameček vsa dejstva kažejo, da je trditev o razmisleku kvečjemu evfemistična?

Kar se dogaja z njim, bi najlažje opisali skozi analogijo z razvpitim Alešem Hojsom: omenjeni minister je očitno brez soglasja svojega šefa junija 2020 napisal odstopno izjavo, famozne kuverte pa kasneje Janša ni želel odpreti. Notranji minister, ki se je proslavil s pregonom protestnikov in slavljenjem neonacističnih rumenih jopičev, se je potem vdal v usodo, posredno priznal, da nima avtonomije svoje volje in po neodprti kuverti še naprej predano politiziral svoj resor na liniji svoje stranke, ne da bi nadaljevanju mandata oporekal.

Bešič Loredan pa je, nasprotno, moral podpisati odstopno izjavo 7. julija pod prisilo in torej proti svoji volji, zdaj pa otročje nagaja šefu in stranki. Oba ministra sta potemtakem ujetnika situacije, ko njuna volja ni štela nič, le da se prvi ni upiral, drugi pa se je  – in smo spet pri podobnih manirah.

Ne sprašujejo ga

Posebno plat zgodbe razkrivajo reakcije stranke. Njena podpredsednica Urška Klakočar Zupančič je še dan pred njegovim odstopom v oddaji Odmevi odločno prisegala, da stoji za ministrom, ki pač mora ostati na funkciji, saj tudi nje privatizacijska agenda v zdravstvu niti malo ni motila. Ob izmikanju dviga pošte so potihnili vsi, čeprav je v maksimalnem interesu stranke vedeti, kdo od njenih članov, ministrov in poslancev bo sploh prejel nov ali izgubil star mandat v parlamentu, ki ga, čisto mimogrede, vodi taista podpredsednica.

Delova novinarka celo pove, da ga »v Gibanju Svoboda o tem ne sprašujejo« – pa bi ga seveda morali. Neverjetno, toda zdaj vsi po tihem čakajo na njegovo reakcijo in če »se ne bo odzval, mu bodo pošto vročili po ZUP«. Odstavljenega ministra ne sprašujejo niti v poslanski skupini, čeprav je v njihovem maksimalnem interesu, da bi ta podatek poznali.

Novinarka nato ponudi kar nekaj spekulacije v redko videnem žanru nekakšne psihološke osebne analize:

»Poleg Prosena Kralja pušča nekdanji minister za zdravje v negotovosti tudi člane Gibanja Svoboda, ki ne vedo, kaj lahko pričakujejo od njega kot poslanca, saj ne bo pozabil, kako je bil pahnjen s funkcije. Zato je zelo verjetno, da bi kot poslanec zamenjal politično opcijo ali postal neodvisen. Če poslanec po svoji vesti ugotovi, da se njegova stališča in stališča stranke oziroma poslanske skupine, ki ji pripada, ne ujemajo več, ima pravico, da stranko oziroma poslansko skupino zapusti.

Bolj kot to, da bo Danijel Bešič Loredan menjal barvo, se zdi verjetno, da bi se od položaja ministra brez listnice poslovil Matej Arčon, ki bi s prevzemom poslanskega mandata Bešiču Loredanu ‘preprečil’ prestop parlamentarnega praga.«

Kot ranjena žival

Trditev je torej kar drzna: ker je minister zdaj psihološko ranjena zver, užaljena v svoji veličini, je pripravljen nič manj kot zamenjati politične barve – pa čeprav se je tolikanj ponosno skliceval na svojo stranko in dejstvo, da mu ta ob sesuvanju javnega zdravstva stoji ob strani, skupaj s Tanjo Fajon in Lukom Mescem vred. Tako močno so se družno trudili, da bi ga sprivatizirali, sedaj pa nož v hrbet le zato, ker predsednik vlade zahteva odstop! In to tisti, ki je ministra na vsa usta hvalil, poveličeval in se k njemu osebno zaklinjal! Res ni pravice na tem svetu.

Tudi končni razlog, da je minister izgubil zaupanje zaradi sprejetega interventnega zakona, kjer je veliko denarja prešlo k zasebnikom, je videti manj pomemben in neznaten, saj predpostavlja, da z generalnim privatizacijskim kompasom zdravstvene reforme sicer ni nič narobe.

Načeta politična verodostojnost

Poimenujmo dogajanje s pravim imenom, ki se pojavlja že kronično od vzniku vsakega novega primera: vodilna stranka je politično neverodostojna in zelo preprosto ji volivci ne morejo verjeti. Zakaj? Ker ne verjame niti sama sebi. Kar čez noč njen šef odstavlja svoje najboljše može in zdravstveni minister je bil celo podpredsednik vlade. In ne samo v resorju, kjer stavi vse karte na reformo, ampak se je odrekla človeku, ki je bil po javnomnenjskih anketah močno priljubljen.

Čeprav so ga vsi vzhičeno podpirali, prepričljivih pojasnil ni in tudi tistega ne, zakaj nenadoma mislijo drugače. Če prisilno umaknejo kakšnega ministra, ki ga na položaju sicer sploh ne bi smelo biti, je potem na koncu to le srečno naključje, zaradi katerega smo lahko po istem naključju z rezultatom zadovoljni, saj res nismo pričakovali, da bo celotna vladajoča koalicija dihala in živela za privatizacijo zdravstva.

Najbolj zgoščeno v pomenu novinarka Dela bizarne strankarske strahove, ki so plod omenjene neverodostojnosti, skicira v naslednjem stavku, s katerim so opremili fotografijo v njem:

»Glede na to, kako so Danijela Bešiča Loredana odstavili z ministrskega položaja, jih zdaj v Gibanju Svoboda upravičeno skrbi, kako bi se vedel kot njihov poslanec.«

Ko ne zaupajo niti sebi

No, resnih politikov v resnih strankah vedênje res ne bi smelo skrbeti. Še najmanj upravičeno. Če trepetajo, da bo minister v parlamentu nagajal ali celo prebegnil h kakšni drugi stranki, so pač slabo izbrali že na začetku in naj zagato pripišejo kar sebi in svojim sumljivim ideološkim prepričanjem.

V primeru, da zapisano drži, si v stranki njegove vrnitve sploh ne želijo, kar je najboljši možni dokaz moje osrednje teze o kronični politični neverodostojnosti: kako naj zaupamo strankam in politikom, če ti v strahu ne zaupajo niti sebi?

Več:

Minister, ki prosi, da se mu vrne kuverta z nepreklicnim odstopom

Morda bo odprl kuverto: kdo laže, Hojs ali Janša?

Ministrov odhod: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov Loredan.«

Zakaj gre vladi težko z jezika, da bo zaščitila javno zdravstvo pred plenjenjem?

Janšev naskok na oblast in interpelacija zoper Bešiča Loredana

Bešič Loredan ne bi iskal krivcev

Bo Janša prej uničil javni servis ali Golob javno zdravstvo?

Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?