Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.