strpnost

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

/ Boris Vezjak

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

Iz tega razloga je, očitno, predsednik republike Borut Pahor prav danes na podobno okroglo mizo povabil isto osebo, nikogar pa, denimo, s Pravne fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Na koncu so pri tej stranki sprejeli dokument z naslovom »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«. Zato, ker jim je veliko do resnice.

Konferenca-SD-Dvig-kulture-dialoga-845x321

Začetno vabilo stranke: za kulturo dialoga in resnicoljubno komunikacijo

Pri SD so za vključujočo družbo

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje:

Spoštovane in spoštovani,

glede na napadalen odziv nekaterih (Domen Savič, Boris Vezjak in Eugenija Carl) na 2. konferenco Socialnih demokratov “Dvig kulture dialoga”, na katero je bil povabljen tudi prof. dr. Žiga Turk, poleg video posnetka objavljam tudi sprejeti dokument. Iz obojega je jasna razlika med njegovimi in našimi stališči, že naslov dokumenta pa ponudi tudi odgovor, zakaj smo ga povabili.

ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO.

Z mojim »napadalnim« odzivom je meril na zapis Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Na ravni argumenta Brglezova načeloma plemenita in racionalna trditev, tudi elegantna, saj lahko nasprotnika hitro obtožiš grdega izključevanja, ne ponuja nobenega dodatka glede na začetno, dobro znano floskulo, zato ostaja ravno to, floskula: v osnovi zatrjuje zgolj, da se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, ker nas pluralizem mnenj v demokraciji bogati.

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil:

Dejstvo je, da nobenega od naštetih nismo povabili. Smo pa hoteli skozi razpravo vsaj enega argumentiranega zagovornika nasprotnega (desnega) tabora prepričati, da dvig kulture dialoga ni uvajanje cenzure. Nekje je z vključevanjem v dialog z drugimi treba začeti.

Pri čem in kom torej začenjajo Socialni demokrati? Očitno pri nekakšni hvalevredni prevzgoji, pri »prepričevanju« desnega tabora, kot pravi. Pri spravi med domobranci in partizani, kot bi dejal njihov zgled Borut Pahor. Drugačna pozicija bi bila izvajanje cenzure (da npr. na okroglo mizo o sovražnem govoru ne povabiš tistega, ki ga izvaja), povabilo pa razume kot odliko in tako rekoč imenitno priložnost slišati drugačno mnenje, ker ga, domnevno, še sploh ne poznaš. Očitno Brglez daje prav mojemu sarkazmu, ki je bil več kot na mestu: v skladu z njegovim pojasnilom si res lahko obetamo, da bodo naslednjič snubili tudi omenjene goste. Kaj je s tem razmislekom narobe?

Na kavi z antisemitom

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Paradoks nestrpnosti

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.

Čeprav sam menim, da pojma »nestrpnosti« v obeh rabah nista enakovredna in kot takšna v paradoksu nista niti zastavljena, ampak je prva nestrpnost preprosto ekvivokacijski izraz, ki bi ga moral nadomestiti pojem sistemsko podprtega »zavračanja«, se z osnovno gesto strinjam – kot dobrohotni in odprti do nestrpneža ravnamo naivno, če obstajajo dobri razlogi, da bo nestrpnost prizadela temelje družbe in njeno življenje. Naj k temu navedem še majhno korekcijo Johna Rawlsa, ki se je Poppru  v veliki meri zoperstavil in menil, da mora biti pravična družba strpna do nestrpnih, saj bi v nasprotnem primeru postala nestrpna – česar se Popper ne boji, ker tovrstne nestrpnosti ne misli v istem pomenu kot prve -, s tem pa nepravična.

Kot vidimo, je Rawlsa strah rezultata, ki ga predvideva Popper: da bi končna nestrpnost vodila v stanje nepravičnosti. A pri tem velja omeniti, da se Rawls z njim strinja v pomembnem delu: družba kot celota ima razumno pravico do samoohranitve, ki pa lahko izpodrine načelo strpnosti. V praksi si poskusimo zamisliti nevarno in nestrpno versko sekto, pravi: »Čeprav se neka nestrpna sekta sama po sebi ne more pritoževati glede nestrpnosti, bi morala biti njena svoboda omejena le, če strpna stran iskreno in z razlogom verjame, da je ogrožena njena lastna varnost in institut svobode.«

No, sam verjamem, da glede sovražnega govora živimo v takih časih, ki terjajo samoohranitev. Nekaj podobnega, po moje in po analogiji, velja za kulturo dialoga, kjer očitno lažiramo, kot trdimo, da bi se morali pogovarjati z nekom, ki drugače misli – kajti redukcija na takšen koncept v dani situaciji sploh ni v igri. Če Brglez želi slišati drugačno mnenje, je s tem na načelni ravni vse lepo in prav. Toda logika odprtosti do neodprtih se ne izteče, vabiti na razprave o sovražnem govoru za tiste, ki ga izvajajo, in to celo v funkciji strokovnjaka, očitno ne predpostavlja, da bi želeli slišati njegovo mnenje, ker ga dejansko že poznamo. Ne, drugega želimo, kot pravi, prevzgojiti s prepričevanjem. Kar pa, če sledimo istemu principu pluralne družbe, ravno ne sme in ne more biti cilj – s čimer pri Brglezovih kršijo točno tisto načelo, zaradi katerega so ga povabili.

Krepitev duha in lažne novice

Zakaj je moj sogovorec zapis z naslovom Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega, razumel kot napadalen? Saj je vendar na okrogli mizi svoje stranke iz ust povabljenca lahko (predvidljivo) slišal, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te okrepi? Pričakoval bi, da bo Brglez, obogaten z novim spoznanjem, tudi s pomočjo moje neznatne kritike, ki res ni napadalna, iz te zgodbe odšel močnejši, krepkejšega duha. Povedano drugače: bizarno in obenem povedno je, da nevarnost vidi v moji kritiki, ne pa v Turkovih besedah.

Naključje je hotelo, ali pa tudi ne, saj je prezenca Turka tako rekoč dnevna, da je na dan Brglezove reakcije prvi znova objavil svojo kolumno na Siolu, kjer nas že vrsto let osrečuje s svojimi domislicami. Zadnja je že bolj pregnantno izražena in najbrž rezultat večletnega ukvarjanja z lažnimi novicami. Te so po njegovem namreč nič manj kot pravica:

No, zato ni za odmet pravica do lažnih novic. Šele v soočenju različnih se namreč izkristalizira, katere so lažne in katere ne. Manj kot se politika in država v to vmešavata, boljše bo za vse.

No, Turk je bil lani imenovan v skupino strokovnjakov Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je Evropska komisija izbrala na podlagi samoprijave – ki jo je očitno dobro unovčil. Kot vidimo, je prišel do globokega spoznanja, da obstaja pravica do lažnih novic. Ali je to zgolj pravica medijev ali morda tudi človekova pravica, ni pojasnil.

Taisti Siol, ki že leta gosti svojega kolumnista z neverjetnimi stališči, je pred dnevi poročal, da EU napoveduje boj proti lažnim novicam. Zato je Evropska komisija, pišejo, predstavila akcijski načrt za boj proti dezinformacijam, da bi tako »zaščitili demokracijo in javno razpravo«, tudi v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament maja prihodnje leto. Akcijski načrt sloni na pozivu, ki so ga na Evropsko komisijo junija na vrhu naslovili voditelji članic in uvaja konkretne ukrepe v boju proti lažnim novicam, ki so v bistvu namerne dezinformacije. Tako naj bi se vzpostavil »sistem za hitro obveščanje«. Prav tako naj bi pozorno bdeli nad izvajanjem samoregulativnega etičnega kodeksa, ki so ga sklenile določene spletne platforme in oglaševalski sektor.

Pri pisanju tega poročila, ki se bori proti lažnim novicam in dezinformacijam, je sodeloval prav Žiga Turk. Povedano drugače: v Evropi se Turk bori proti lažnim novicam, doma pa se, očitno iz političnih namenov, bori njim v podporo in ga pri tem, tako kot v kabinetu predsednika republike, legitimirajo z omenjeno referenco evropskega strokovnjaka. »In this Report, we favour the word ‘disinformation’ over ‘fake news’«, beremo v njem. Sprašujem se, ali njegovi sodelavci v skupini strokovnjakov in pri Evropski komisiji sploh vedo, kakšne trosi član, ki je pri pripravi poročila sodeloval. Sprašujem se, zakaj jih tega ne povprašajo slovenski novinarji.

Pravica do laži

Kaj bi pomenilo za novinarstvo, če bi res obstajalo kaj takega kot »pravica do lažnih novic«? Kakšen servis za državljane bi potem morali opravljati nosilci četrte veje oblasti? Deklaracija Mednarodne zveze novinarje (IFJ) o načelih ravnanja novinarjev v svoji prvi točki nalaga:

Spoštovanje resnice in pravice javnosti do nje je prva dolžnost novinarja.

Muenchenska deklaracija novinarjev tudi v prvi točki, ki govori o dolžnostih, ugotavlja nekaj podobnega: »V zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja: 1) da spoštuje pravico občinstva, da izve resnico, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno.«

Etični kodeks Društva poklicnih novinarjev (SPJ), najstarejšega združenja, ki deluje v ZDA, v svojem prvem načelu preprosto pravi: »Išči resnico in poročaj o njej«. Slovenski novinarski kodeks bi omembo resnice moral vsebovati, žal je ne.

K sreči, kot vidimo, poklicni kodeksi novinarjem ne nalagajo nobene podobne dolžnosti in ne omenjajo podobne pravice. Le na Siolu, pri Socialnih demokratih in predsedniku republike mislijo drugače: da moramo dati besedo nekomu, ki nekompetentno govori o pravici do lažnih novic in zagovarja pravico do sovražnega govora.

»Išči laž in poročaj o njej«

No, sam vidim v tem popolno metaforo za medijsko sceno, ki jo želi Turk v svojem političnem krogu vzpostaviti pri nas: lažni novinarji naj se borijo z resničnimi, potem pa bomo že videli, kdo bo zmagal. In prav ima, res imamo lažne novinarje. Zdaj čakamo samo še, da jim nekdo napiše alternativni etični kodeks pravic, v katerem se bo prvo načelo glasilo: »Išči laž in poročaj o njej« ali »Spoštovanje laži in pravice javnosti do lažne novice je prva dolžnost novinarja.«  Seveda mnogi sledijo temu kodeksu, čeprav še sploh ni sestavljen.

No, o tem govorimo, ko govorimo o zmotah Socialnih demokratov. Da v prizadevanju za »kulturo dialoga« potrebuješ racionalne akterje, ki ne bodo pleteničili o pravici do nekulture in lažnih novic. Ker potem je najmanj to res, da takšni pogovori o resnicoljubni komunikaciji res nimajo smisla.

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

/ Boris Vezjak

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Za več nehumanosti in brezčutja: o stereotipu lažne solidarnosti

/ Boris Vezjak

Kakšen je namen avtorskega prispevka Urške Makovec, kolumne novinarke Planeta Siola?

Glede na njen političnoideološki pedigre pričakovano preigravati nekatere možne stereotipe o beguncih, ki naj rezultirajo v našem dvomu vanje. Novinarka je ustanovna članica Iniciative za svobodo govora, ki ne skriva svoje pripadnosti krogu SDS in svojega nasprotovanja vsemu, kar je videti kot sovražni govor, v imenu absolutizirane pravice do svobode govora. Hkrati je bila pravnica Primčeve Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki zagovarja stališča krščanske desnice in se aktivno bori proti pravicam istospolno usmerjenih.

Njen zapis je predvsem zanimiv, ker afirmira vedno bolj popularno demoniziranje solidarnosti, ki ga mnogi menda povsem napak čutimo do beguncev. Človekoljubje, empatija, humanost so nenadoma sovražnik, so odvečni občutki, s katerimi moramo pri sebi opraviti, se jih znebiti, zatreti in v sebi premagati.

Urška Makovec lažna solidarnost samodestruktivnost

O čemer se razpiše novinarka, je »poročilo s terena«, kjer se bo na svoje oči prepričala, da se dogaja dvoje: (a) kršenje naših lastnih pravil o varovanju meje (če bi jih ne kršili, bi beguncev v državo ne spuščali ali vsej ne tako množično) in (b) postavitve lažnih, kvazihumanih norm in socialnih pravic, ki jim po nepotrebnem sledimo.

Sploh slednji motiv je nekaj, kar je očitno v tistih, ki nam begunce rišejo kot prebrisane manipulante, nekulturne barbare ali celo teroriste, postal nekakšna stalnica: naša solidarnost in naša empatija do beguncev sta lažni, pehata nas v še večje težave, naša človekoljubnost do beguncev je zlagana. Nestrpneži ali politični nasprotniki beguncev motiv nenehno ponavljajo in nas svarijo pred izjemno nevarno možnostjo, da bi bili do beguncev preveč zaupljivi in preveč človeški.

Novinarke je begunce obiskala na ljubljanski železniški postaji (!), čeprav je imela na voljo na desetine lokacij ob meji. Njena prva opazka zadeva njihovo fizično kondicijo in izgled:

Nihče ni bil blaten, videlo se je, da njihova oblačila v zadnjem času niso bila premočena. Zdeli so se mi naveličani, ne pa tudi utrujeni ali neprespani.

Članek diskurzivno uporablja princip innuendo: venomer namiguje, da begunci niso v resnici takšni, kot si jih zmotno predstavljamo: utrujeni, premočeni, blatni, neprespani. Menda so čili, zdravi, suhi.

Kot da bi vsi resnični prizori, ki kažejo podobe blata, mokrote in bosonogosti bile medijska manipulacija – sploh epizoda prečkanja Sotle, ki se je resda zgodila kasneje.

Begunci so, nadalje, resda blago insinuacijsko, opisani kot špekulanti: denar morda ni njihov, ampak priberačen, pogovarjajo pa se ne, razen če jim ponudiš denar:

Ko skupinico mlajših vprašam, ali kdo govori angleško, me dekle (staro okrog 25 let) prosi za pet evrov za vozovnico, v roki pa že drži nekaj denarja – ne vem, ali naberačenega ali svojega. Ko sem jo vprašala, kam želi, in ko je videla, da ji denarja očitno ne bom kar tako dala, je le zamahnila z roko in nejevoljno odšla dalje.

Sledi krepitev stereotipa o špekulantskem in predrznem značaju beguncev: če ne dobijo vozovnice za Nemčijo ali Dunaj, godrnjajo, če jih vprašaš, zakaj so odšli od doma, ne želijo razumeti (z namigom, da neupravičeno ne razumejo besede »why«), zato, da bi ostali v Sloveniji, jih zelo zanima le plačilo za delo, in podobno.

Novinarka sicer nikjer ne zapiše ničesar, kar bi dalo slutiti njeno neposredno animoziteto do beguncev, česar v številnih novinarskih prispevkih ne manjka, vendar po drugi strani nesporno niza svoje empirične opazke v smeri sumov, ki naj podkrepijo začetno skepso o njih in predvsem dejstvo, da se nam ne rabijo posebej smiliti.

Na to nas navaja njen končni sklep, kjer stori nekakšen obrat proč od smiljenja: begunci se ji ne smilijo, ker bi bili v eksistenčni ali osebni stiski kot ljudje brez doma, na begu pred smrtjo, kot begunci z vojnih območij, ampak zato, ker jih razume kot zavedene in zmanipulirane:

Smilijo se mi ti ljudje predvsem zato, ker jih je očitno nekdo zavajal in jim natvezil pravljice o tem, kaj vse jih tukaj, v Nemčiji, na Švedskem, v EU čaka, in jih pognal na pot v dežju in mrazu, na kateri jih evropske države premetavajo sem in tja. In smilimo se mi sami, ker nasedamo pravljicam o navidezni strpnosti in humanosti.

Postavili smo si pravila o varovanju meje, ki jih gladko kršimo, in pravila o socialnih pravicah, ki jih za nobeno ceno nočemo kršiti, da morda ne bi izpadli nehumani, čeprav smo ob tem pozabili na dolžnosti. Samodestruktivno. Nimamo poguma, da bi reševali lastne težave.

Usmiljenje, reducirano na njemu nasprotno distancirajoče čustvo »smiljenja«, torej služi potrditvi ugotovitve, po kateri preprosto ne smemo povsem (ali zares) biti sočutni do beguncev – teza, ki je posebej novinarka ne razloži – in da smo ob tem žrtev lastne strpnosti in humanosti.

Kar potrebujemo, skratka, je vaja v brezčutju in nehumanosti. Ne, trditev je morda premočna: vsekakor potrebujemo več boja proti naši lažni strpnosti in lažni humanosti. Obe sta nevarni in zgrešeni drži, ki vodita nič manj kot do destrukcije nas samih in očitno, kot izpelje, tudi Evrope. Begunci si, očitno, prvega in drugega ne zaslužijo – biti strpen je nenadoma označena za pot v samoizničitev.