Odganjalec primitivizma: Cerar in njegova avtopercepcija

Veliki predvolilni intervju z Mirom Cerarjem v Delu prinaša že v svojem naslovu nekaj, kar se zdi simptomalno.

Kaj naj bi pomenila ocena, da se je s prihodom Mira Cerarja domača politika nenadoma spremenila na način, da je postala manj primitivna?

Poglejmo si kontekst izjave. V njem premier cilja nase kot na nosilca napredka v domači »politični kulturi« in očitno »primitivizem« razume predvsem kot dimenzijo v njej, s katero je opravil on:

Kar je posebej pomembno: dokazali smo, da znamo dvigniti nivo politične kulture. Odkar smo na oblasti, je politika manj primitivna, četudi je primitivizem in sovražni govor še zaslediti. Bolj se ukvarjamo s prihodnostjo, razvojem.

Dve opazki, da ne rečem spoznanji, se mi pri tem porajata. Prvo zadeva popolno nesoglasje z dejstvi: meni se zdi, da je v domači politiki primitivizma, vulgarnosti, diskreditacij, cinizma, sovraštva in sovražnega govora vedno več. Neznosno več. In da pri tem nisem pristranski, da to mnenje deli večina. Kako je potem mogoče, da Cerar opaža ravno nasprotno?

No, s tem pridem do drugega spoznanja: da bodisi nekako blefira in prav dobro ve, da povedano ne drži, je pa všečno, ali pa da je zašel v pristranost selektivne evidence in vidi okoli sebe le tisto, kar želi videti. Zato, da bi učvrstil prijazen pogled na samega sebe – in pri tem sebe dojema kot tistega, ki prinaša odločilen dvig politične kulture. Na tej strani sem večkrat dokazoval, da pri tem ni preveč uspešen.

Ker Cerarja ne dojemam kot nekoga, ki bi lagal na prvo žogo in prej kot resnega zagovornika moralnosti, ki pa se mu zalomu ravno v samopercepciji, absolutno bolj verjamem v možnost pristranosti selektivne evidence kot prepričljivejšo razlago. K njej se mi zdi preprosto ves čas nagnjen.

S tem sem pri osnovni težavi: odhajajoči predsednik vlade, ki je ljudstvu prinašal etiko in moralo ter stavil na dvig politične kulture, je seveda vedno pozabil grajati sovražni ksenofobni govor – k njemu je s svojo retoriko varovanja naših mej in državljanov, na koncu pa s postavljanjem »tehničnih ovir«, v bistvu kar sam najbolj prispeval. To je le en primer.

Da bi dojeli njegovo pozicijo, si moramo predstavljati ravno to dimenzijo: Cerar dejansko najbrž ves čas verjame, da je moralni zgled, da Sloveniji prinaša svetlobo in jo vodi proč od primitivizma. Da je njen rešitelj. In ravno v tem je njegova tragika. Zdaj, ko mu ljudstvo pretežno več ne verjame, po anketah sodeč, prihaja zanj trpka izkušnja, ko bo moral korigirati bodisi stališče o sebi ali mnenje o volivcih.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba

Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji