::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Dilema izsiljene izbire: »Ste za božičnico?«

Predstavljajmo si za trenutek politično stranko, ki bi se pred volitvami ali sicer na državljane naslavljala z vprašanji, na katera pričakuje odgovore z DA ali NE. Morda bi naokoli delila letake, jim ponujala denarne nagrade in jih pač intenzivno prepričevala, da volijo zanjo. No, vprašanja za nas, zmedene in vodljive volivce, bi bila angažirano takšne vrste:

Ali ste za to, da se plače in pokojnine v Sloveniji dvignejo?

Ali ste za to, da ustavimo korupcijo in kriminal?

Ali ste za to, da odpravimo revščino?

Ali ste za krajše čakalne dobe v zdravstvu?

Kaj takoj ugotovimo? Da so dileme formulirane na način, ko morate na vse med njimi odgovoriti z DA. Oziroma nujno na en način. Ker kaj bi drugega? Si želite večje ali manjše plače, več ali manj revščine, dolge ali kratke čakalne dobe? Kakor da bi nas nekdo umsko podcenjeval. Temu bi v pomanjkanju boljše kvalifikacije lahko dejal »dilema izsiljene boljše izbire«. Kajti nimate je, dejansko: ena od možnosti preprosto prekaša drugo na način, da jo diskvalificira, politična stranka pa seveda sugerira tisto, ki jo morate izbrati, ker je del njenega programa ali volilnih puhlic.

Vas Slovenija potrebuje?

No, primer tovrstne sugestivnosti ni abstrakten. Tolikšno intelektualno podcenjevanje volivcev si je letos privoščila stranka SDS, sedaj že z novim paketom dopisov, naslovljenih na tisoče gospodinjstev. Vprašalnik je tokrat opremljen s petimi tovrstnimi dilemami izbire, ob koncu pa seveda piše »Spoštovani, Slovenija vas potrebuje!« V danem primeru brez izbirnega vprašanja z DA ali NE, a z enako »logičnim« namigom, da v državi nekaj štejemo. Da smo ji potrebni.

Naj navedem dva primera iz novega, resničnega paketa.

»Podpirate božičnico za upokojence?« seveda ne pušča dvoma, kaj boste izbrali. Sestavljalec pač ni mogel iskreno pomisliti na to, da bi kdo lahko takšno velikodušno možnost v obliki politične obljube zavrnil. Hja, podobno globokoumno ugotavljajo že liki v Alanu Fordu: »Bolje biti bogat nego ne biti.« Po naše: bolje imeti božičnico kot ne imeti.

Letak SDS

Pismo Janeza Janše v poštnem predalniku: podpirate božičnico?

Bi imeli celo pico?

Dilemo izbire najdemo že v zadnjem videospotu, v katerem nam ponujajo celo SDS pico, ne pa pico iz Murgel, ki je polovična. V njem je torej banalizirana in se glasi takole: Bi raje imeli celo ali polovico pice? Maksimalni domet v inteligibilnosti sporočila, torej v številčnosti tistih, ki bodo najbrž razumeli, če je ta bila vodilo, je s tem najbrž res dosežen.

»Podpirate predlog SDS, da se v zdravstvu naredi red?« Seveda, le kdo bi obkrožil NE? Kdo si ne želi reda? Naj vendar dvigne roko, če si upa nakazati svojo mentalno omejenost. Dilema izsiljene izbire je spet samoumevna. Alanfordovska. Intelektualno ponižujoča, ko gre za apeliranje na naš razum, a hkrati komična na drugačen način, kot nam ga ponuja prebiranje stripa. Zato, ker je koncipirana strogo resno.

Intelektualna lenoba

Težava je v tem, da takšna deintelektualizirana retardiranost naslavljanja v svoji enostavnosti učinkuje in prinaša želeni rezultat. Da se je skozi naoljeno mašinerijo retoričnih manipulacij, političnega propagandizma, širjenja strahu in sovraštva, nižanja kvalitete javnih razprav in njeno adhominizacijo, zdaj že poveličevanje »ljubiteljske in gasilske kulture« kot edine prave ali najpomembnejše (sic!), uvajanjem vladavine nemišljenja in pregona intelekta že udomačila. Dihamo jo, pijemo jo. In to bi nas moralo skrbeti najbolj.

Če večkrat govorimo o tem, da politika apelira na najnižja možna čustva pri volivcih, da pri njih vzbuja »nizkotne« strasti, recimo strah, sovraštvo in neupravičeno jezo, s tem nehote pozabljamo na analogen postopek, ko gre za antipod čustvom – razum. Zgornje jemljem za lepo ilustracijo apeliranja na »najnižji razum«: na intelektualno in racionalno lenobo, odsotnost mišljenja in njegovo inertnost ali nezahtevnost.

SDS božičnica plakat

Obljuba z jumbo plakatov: božičnica zate

Janševa Nova24TV, eden od njegovih medijskih satelitov s finančno podporo madžarskega Velikega brata, se oglašuje s sloganom »Prvi v službi resnice«. Alan Ford je že poznal takšne kalibre: »Mi ništa ne obećavamo i to ispunjavamo – stranka istine«.

No, pri SDS je glede obljub seveda ravno nasprotno, njih je v izobilju. Na ugotovitev, koliko njih bo izpolnjenih, bi bilo treba počakati, če nas bogate izkušnje že ne bi večkrat streznile. Nekako v stilu: »Mi imamo iskustvo, a vi novac. Na kraju vama ostane iskustvo, a nama novac.«

Več:

Murgelska pica ali SDS v piceriji

Information

This entry was posted on 28/05/2018 by in aktualno,argumentacija,mediji,politika and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: