Intervju z Anžetom Logarjem za POP TV nam po zaslugi vztrajnosti novinark razkriva zelo značilno prvino njegove politične retorike, ki mu jo hkrati vsi zamerijo, a mu očitno ne škoduje posebej – izmikanje. Še več, tokrat si je privoščil neznosno ponavljajoče se izmikanje, torej izmikanje skozi ponavljanje istih fraz. Odnos, ki ga je s tem pokazal, je moralno in intelektualno ponižujoč: sprva za obe novinarki, Marušo Slana in Kajo Kobetič, nato za širšo javnost, najbolj pa za volilno telo.
Trenutek v intervjuju, simptomatičen zaradi obsega izmikanja in hkrati novinarkinega opozorila, da to počne, navajam spodaj v prepisu in ga je objavila 24ur.com. V njem hitro prepoznamo vzorec in tudi njegov kognitiven odnos do prakse, glede katere Logar že dolgo nima sramu. Še več, skoraj se zazdi, da poskuša nekaj, kar je argumentacijski prekršek, predstaviti kot svojo vrlino, novinarkino vztrajanje pri vprašanju pa blamirati kot nespodobno neumno.
Niti štiri ponovitve niso dovolj
Ker ga bom kasneje analiziral, del pogovora navajam v celoti:
»Torej, če ne boste mogli sestaviti raznobarvne koalicije, pa me zanima konkretno: ali bi vstopili v vlado Janeza Janše, če v njej ne bo levosredinske stranke?
Politična širina je temeljna obljuba, ki jo dajemo v ta politični prostor.
Torej bi vstopili v vlado Janeza Janše brez levosredinske stranke?
Politična širina je temeljna obljuba, ki jo dajemo.
Da ali ne?
Citirate me, kolikor me hočete. Politična širina je tisto, kar mi prinašamo v politični prostor.
Zakaj se ne želite opredeliti?
Zaradi tega, ker ne želim spravljati politike na enoznačnice. Politika je sodelovanje širokega pola in ne vem, kako vi razumete politično širino, ampak jaz jo razumem tako, da v vladi sodelujeta oba pola in Slovenija potrebuje politično širino. Torej sodelovanje obeh polov.
Torej, če obeh polov v vladi ne bo, tudi vas v tej vladi ne bo?
A ni logično?
Vprašam, ker se še nikoli niste opredelili.
Politična širina je temeljni postulat, s katerim gremo Demokrati v to kampanjo.«
Moralna nenačelnost
Logar je torej skupno štirikrat zavrnil odgovor, in to ne na kakršno koli vprašanje, temveč na temeljno dilemo teh volitev in tudi na bojazen, ali bo Slovenija znova stopila na pot avtokracije. Se pravi: bo Janša kot relativni zmagovalec sploh lahko sestavil vlado, če bo Logar s svojo stranko konsistenten v obljubi, da v koalicijo s svojim nekdanjim šefom ne bo šel brez najmanj ene levosredinske stranke?
Zakaj je to pomembno? Ker ob polni konsistenci levosredinskih strank, da z Janšo ne gredo v koalicijo in hkratni Logarjevi zvestobi lastni obljubi do takšne koalicije po volitvah sploh ne bi moglo priti.
Prva misel, zakaj se nekdo vztrajno izmika odgovorom, je kakopak njegova moralna nenačelnost. Toda v Logarjevem primeru ne gre zgolj za hipno odsotnost načelnosti, temveč za premišljeno in ponavljajočo se retorično tehniko. Z njo prakticira strategijo bežanja pred opredelitvami ter hkrati preusmerja pozornost od tistega, kar bi zanj pomenilo prenevaren odgovor.
Tokrat se je postavil celo v vlogo nekakšnega moralnega arbitra, ki se čudi domnevni intelektualni inferiornosti novinark, ker menda ne razumeta subtilnosti njegovega odgovora, zato ga mora ponavljati. Težava torej ni v njegovem ponavljajočem se izmikanju, temveč v spraševalkah, ki menda ne razumeta.
Izmikanje kot slogan
Svoje nastopanje v zadnjih mesecih je očitno retorično še izpilil z vehementno gestikulacijo in odločnim tonom ustvarja vtis človeka, ki je pripravljen prijazno sporočiti čisto vse. Še več: skupaj z retoričnim izmikanjem skuša prodati vtis, da svoje poglede rad deli z javnostjo, da podpira dialoškost in je pionir politične inovativnosti posebne moralne vrste. Njegovo izmikanje naj bi zato razumeli kot plemenito vrlino. Je lahko še bolj perverzno?
Z neznosnim ponavljanjem fraze »politična širina je temeljna obljuba, ki jo dajemo« je ustvaril videz, da izreka nekaj vsebinskega, čeprav bi moral to šele pojasniti. Ponudil je nedokazano trditev, nekakšen petitio principii, in s ponavljanjem prikril, da na začetno vprašanje noče odgovoriti. Namesto konkretnega odgovora, ali bi šel v vlado brez levosredinske stranke, je serviral abstraktno geslo in tako vzpostavil videz načelnosti, ne da bi se načelno opredelil.
Taktika preusmerjanja pozornosti je razpravo o konkretni politični odločitvi premaknila na raven vrednot, zamaskiranih v lepo zveneč koncept »politične širine«, ki nam ga ponuja kot »postulat«.
Menda intelektualno podhranjena novinarka
Kakor da to ne bi zadostovalo, je bojda »logično« razpravo ob brezsramnem sklicevanju na lastno logičnost speljal še v dodatni retorični obrat. Ko je novinarka Kobetič ob ponavljajočem se izmikanju zastavila tisti »Da ali ne?«, je začel problematizirati samo zahtevo po odgovoru.
Replika »Ne želim spravljati politike na enoznačnice« ustvarja vtis, da je njena prošnja po jasnem odgovoru odvečna redukcija, medtem ko je on intelektualno vzvišen in ne pristaja na poenostavitve. Zahteva po odgovoru z »da ali ne« je tako predstavljena kot znamenje kognitivne šibkosti, medtem ko je on sam zagovornik kompleksnosti in širine!
Ob retoričnem smo dobili še etični obrat: izmikajočost kot kršitev argumentacijske dolžnosti, saj bi moral odgovoriti na vprašanje, je zapakiral v obrambo višjih principov zapletenosti politike, ki jih novinarka menda ne razume. Izmikanje je postalo etična drža, vztrajanje novinarke pa dokaz intelektualne in verjetno tudi etične podhranjenosti.
Maksimacija volilne podpore
Seveda razumemo, da je floskula o »politični širini« zanj premišljena odločitev, saj omogoča umik od vsakršne zaveze. V primeru koalicijskega sklepanja z Janšo bi jo lahko hitro nadomestila nova o žrtvovanju za narodov blagor in če je ljudstvo požrlo prvo, bo še drugo. Povedano drugače: intervjuvanec se spreneveda natanko zato, da se ne bi zavezal k ničemur, predvsem ne k lastni začetni obljubi, da v koalicijo brez levosredinske stranke ne bo šel. Mimogrede: na moje poslano vprašanje o tem v stranki Demokrati Anžetu Logarju nisem prejel niti vljudnostnega odgovora.
Opisana tehnika ima poleg ohranjanja širine možnih političnih ravnanj še eno predvolilno funkcijo: volivcem desne sredine signalizira pripravljenost na sodelovanje, volivcem leve sredine pa, da zgolj postavlja pogoje. Vsak nato sliši, kar želi slišati, Logar pa s tem maksimizira volilno podporo in izplen. Temu njegova izmikajočost tudi služi.
Če bi odgovoril z »da«, bi ostal Janšev in hkrati nekonsistenten glede na začetno obljubo. Če bi rekel »ne«, bi tvegal izgubo desnosredinskih volivcev. Zato so po njegovi presoji najbolj koristna ohlapna pojasnila, zlasti pred volitvami, ko volivci ne vedo, k čemu se je dejansko zavezal. Pitijskost in praznina sta nato, kot bi rekel sam Logar, le logičen korak…
Kar mora pri tem storiti, je zgolj zabrisati vtis etične nenačelnosti in svoje stališče zaviti v mimikrijo politične modrosti, nekonfliktnosti in sprave. V tem pogledu nenehno kopira zgled Boruta Pahorja, le da se je razbremenil njegovih instagramskih ekscesov in vragolij.
Erozija demokracije
Kot sem že opozoril, je Logar postal nesporni »dominator« v tej tehniki, tako rekoč olimpijski zmagovalec. V stranki, ki se ponaša z obljubo dviga demokratične kulture in se imenuje Demokrati, zato zaznavamo konceptualno protislovje: demokracija predpostavlja informirano razpravo in deliberacijo. Če volivci ne vedo, kaj njihov glas pomeni, ker jim tega kandidat ne razkrije, smo zagotovo priča eroziji demokratične kulture.
Izmikanje, ki ga Logar sistematično izvaja z omalovažujočim odnosom do novinarjev, bi skoraj terjalo, da uredniki dodelijo poseben dodatek za sadizem, ki ga morajo ti prenašati na delovnem mestu. No, saj imajo še eno možnost: da zelo jasno in glasno sredi intervjuja povedo, da takšne prakse ne bodo trpeli. Od medijev bi vendarle vsakič pričakovali, da tovrstne poskuse normalizacije diskurza ustavljajo, ne pa omogočajo. Nenačelnost bi morala biti sankcionirana, ne nagrajena z videzom odgovornega državnika.
Da se Logar nenehno izmika, kaže na njegovo aroganco in dejansko je samo še korak od znamenitega nastopa sina Zorana Jankovića v parlamentu, kjer je pod patronatom odvetnika Aleksandra Čeferina ponavljal stavek »Moj odgovor je enak prejšnjemu«. Predstavljajmo si torej peturni pogovor z Logarjem, kjer ves čas počne natanko to: ponavlja taisti stavek!
On bo mandatar
V omenjenem intervjuju rad namiguje, da bo »vodil državo«, omenja več kot 20 odstotkov podpore in relativno zmago. Na vprašanje, od kod tak gromozanski optimizem, se zgolj skrivnostno nasmehne.
Na konvenciji v Logatcu je znova poudaril isto širino: »Demokrati bomo v koaliciji, ki bo zagotovila politično širino. Smo v čolnu na razburkanem morju in veslati moramo na obeh straneh, če želimo naprej. Demokrati ne bomo nikomur omogočili vlade in je prav tako nikomur ne bomo onemogočali.«
Isti slogan ima v tem kontekstu še drugo funkcijo. Poanto smo dojeli: če se razglaša za bodočega mandatarja, mu ni treba odgovarjati, s kom bo šel v koalicijo. Ne bo se pridruževal drugim, kajti drugi se bodo njemu. Logarjevo napihovanje, da bo mandatar, tako znova služi izmikanju v začetni dilemi. Hkrati stavi na psihološki učinek zmagovitega vlaka, saj se volivci raje priključujejo tistim, ki jih dojemajo kot zmagovalce.
Povedano drugače: napovedovanje lastne zmage ni zgolj optimizem, temveč še ena plast iste strategije: njegovo napihovanje, da bo mandatar, je znova v vlogi perfidnega izmikanja začetni dilemi, po kateri je bil povprašan.
Več:
Javni poziv k demokratični zavezi: z Janezom Janšo ne bomo šli v koalicijo
Psihopolitika navideznega konflikta: nam Janša in Logar uprizarjata spor?