Aktivne državljanke in državljani, tudi manj ambiciozni v tej smeri, se danes ob dejstvu, da zaradi perfidnih ukrepov in drakonskih kazni zaradi epidemije ne morejo protestirati na ulici, največkrat ukvarjajo z zadrego, kako lahko sploh materializirajo izražanje svojih prepričanj in mnenj, ki jih gojijo do posameznih političnih aktualij.
Kaj še sploh preostane državljanu?
Podporniki oblasti težave v resnici nimajo, a kaj naj storijo vsi, ki z grozo opazujejo rušenje demokratičnih temeljev države, politizacijo vseh državnih podsistemov, orbanizacijo in novi avtoritarizem, sesuvanje medijev? Navaden državljan nima veliko možnosti, dejansko mu v čakanju na oddaljene volitve ostaneta le dve najpogostejši: svoje mnenje, ki ga ne želi izraziti na ulici, saj se boji denarne kazni, lahko artikulira na družbenih omrežjih v zelo omejenem obsegu, ali pa poskuša podpisati kakšno peticijo, morda napisati pismo bralcev v še preostale tiskane ali spletne medije.
Vse naštete možnosti nimajo posebnega dometa, predvsem zadnje pa odpira staro dilemo demokratizacijske funkcije medijev. Tako kot je oblasti kristalno jasno, da bo njen politični projekt izgradnje avtoritarnega režima uspešen le ob ustrezni medijski podpori, zaradi česar bo storila vse, da si medije podredi, bi prav o tem pričakovanem ravnanju računali, da se prav zaradi tega dejstva še bolj zavedajo pomena, ki ga ima glas ljudstva in njihovo ravnanje, ki je po definiciji zavezano interesu javnosti. Žal se dogaja v zelo omejeni obliki. Poglejmo, kako.
V podporo ustavni obtožbi
Če izločimo enako sporne načine vedno bolj zožene medijske prezentacije strokovnjakov, npr. dejstva, da kot politični komentatorji pri nas nastopajo lobisti in piarovci, da npr. na RTV nenehno igrajo na karto uravnoteženosti levo-desno, tudi za ceno nekompetentnih sogovorcev, da nam ponujajo politične propagandiste ali avtorje s sumljivih portalov brez znanih lastnikov ali celo s takšnih, ki jih financira politika, je še bolj intrigantno analizirati, kako se do medijskega prostora ne morejo prebiti tisti državljani, ki takšnih povabil nimajo, imajo pa kaj povedati.
Deintelektualizacija medijskih naracij in izrinjanje intelektualcev zaradi tabloidnih vsebin sta star problem, toda vzemimo v pretres le eno od paradigmatskih praks, medijsko »recepcijo« javnih stališč državljanov. Eno zadnjih v nizu je prispevalo »Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo«, v njem državljane in poslance poziva k podpori ustavne obtožbe zoper predsednika vlade in niza številne razloge, zakaj je ta instrument nujen.
Redukcija na pisma bralcev
Javni apel je podpisalo večje število res pomembnih in zvenečih imen, ob začetnem pozivu skoraj 150 posameznic in posameznikov, tudi civilnih ustanov in protestnikov, ki že eno leto vsak teden pogumno »bivakirajo« na ulicah, pa dodatno še več kot 7000 drugih državljank in državljanov.
Pozivu torej ni mogoče očitati ne šibkosti ne brezpomenskosti vsebine, saj je ta maksimalno aktualna, tudi ne neznatnosti podpisnikov, ne po teži in ne po količini. Toda množični osrednji mediji so mu namenili pičlo pozornost, večina sploh nobeno in ga na noben način niso objavili, preostali pa so ga zreducirali na še eno pismo, ki ima status »pisma bralcev«. Naj kot redko izjemo navedem Mladino.
Povedano drugače, takšni apeli, tudi če jih podpiše 15.000 državljanov, v medijski obravnavi doživijo popolnoma identično usodo kot kakšen Janez Novačan iz Spodnjega Kašljovnika, ki je objavil svoje pismo, v katerem se zgraža nad zelo lokalno težavo v svoji vasi. Za nameček so podpisniki na koncu celo srečni, če jih po kakšnem naključju doleti milostna objava v zmanjšanem fontu na zadnjih straneh časopisa, saj se končno niso odrezali nič slabše od gospoda Novačana, ki ima, da ne bo nesporazuma, tudi pozornosti vreden problem. O tem, da bi jih kdo ob tem kaj podrobneje vprašal, teh 200 ali 7000 podpisanih, že leta niti več ne sanja. Po čigavi zaslugi?
Ista usoda tudi v apelih v podporo medijem
Naši dominantni mediji se, skratka, večkrat resnično potrudijo, da bi dotolkli edine preostale državljanske iniciative, nepričakovani mojstri uredniške cenzure v naših tiskanih in elektronskih medijih pa gredo včasih celo tako daleč, da serijsko zavračajo in minimizirajo celo stališča in pozive, ki svarijo pred političnimi pritiski na medije. Poznam najmanj dve pismi, ki solidarno opozarjata pred pritiski na STA z impresivnimi naborom podpisanih, a so jih celo tam bolj ali manj prezrli. Marsikdo od podpisanih se preprosto sprašuje, čemu se sploh truditi, a se potem hitro spomni, da gre pri vsem za nekaj pomembnejšega od gole ignorance ignorantnih urednikov.
Če bi se opisana medijska obravnava zgodila enkrat ali dvakrat, bi jo obravnavali kot netipično, toda ker je postala prevladujoča, resno najeda vprašanje odgovornosti medijev v času rušenja demokracije, statusa aktivnega državljanstva, demokratičnosti medijev in končno tudi vloge javnih intelektualcev, ki ne more biti ne javni in ne intelektualci, če jim to uredniki preprečujejo.
Izgon vsebin in kolaborativna hegemonizacija
Naj navedem po lastnem prepričanju dovolj dobro ilustracijo, da je ob tem težava dejansko v izrinjanju »intelektualne« podstati tovrstnih medijskih vsebin: mediji na noben način nimajo težave objaviti poročil s protestnih ali podobnih dogodkov, na katerih se zbere nekaj deset, morda sto ljudi. Tudi takrat, ko zbrani zahtevajo nekaj zelo iracionalnega, svojih stališč ne znajo niti artikulirati in so jih na ulico pripeljali ne ravno najbolj plemeniti vzgibi.
Kaj torej naredi razliko med tem, da se urednikom takšen dogodek zdi vreden pozornosti, dobro premišljen apel znanih osebnosti z nekaj tisoč podpisniki pa nikakršne? Zgolj »biopolitika teles«? Nikakor ne, najbrž sledijo predvsem diktatu atraktivnosti in tabloidnosti, da bi prodajali svoj medij, vsebinskost »intelektualnih« pozivov pa temu kriteriju ne zadosti…
Na koncu velikokrat pridemo do učinka tega, čemur pravim kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora, ko strankarska občila, katerih paralelni svet smo kot tujerodno invazivno vrsto prenesli in vzgojili v našem medijskem ekosistemu, z lahkoto nameni več diskreditacijske in propagandne pozornosti podpisnikom takšnih apelov in jih ustrezno preparirano z blatenji tudi »objavi«, ampak ker so edini, to ostane edina medijska sled za njimi…
Demokratizacijski korektiv
Vprašanje zgrešenih uredniških preferenc in presoj je najbrž ključno za razumevanje tega, kam smo v teh nevarnih časih namenjeni kot država in kakšno vlogo bodo pri tem odigrali mediji. In ker zato vsaka objava ob opisanem vratarjenju (gatekeeping) šteje, poobjavljam omenjeni apel spodaj. Ob trenutno 7078 podpisanih ga je mogoče podpreti na tej povezavi.
Za konec: novinarji se večkrat pridušajo, kako socialna omrežja, spletne platforme in blogi najedajo njihovo profesionalno poslanstvo. Kaj pa, če je velikokrat res nekaj obratnega, da ob njihovi opisani anemičnosti osovražena omrežja in platforme opravljajo skrajno pomembno funkcijo demokratizacijskega korektiva?
***
JAVNI POZIV DRŽAVLJANOM IN POSLANCEM V PODPORO USTAVNI OBTOŽBI ZOPER PREDSEDNIKA VLADE
Spoštovane državljanke in državljani,
Spoštovane poslanke in poslanci,
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki je bodisi iz preračunljivosti, bodisi iz malomarnosti prikrajšal četrtino prebivalstva RS za pravočasno cepljenje proti življenjsko nevarnemu virusu in s tem ogroža na stotine življenj?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namerno ne izvaja sklepov sprejetih v Državnem zboru, kot je sklep o financiranju STA?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namesto izvajanja zakonov predlaga njihovo spremembo tako, da bi bili po volji njemu in njegovi stranki, kot je to v primeru imenovanja državnih in evropskih tožilcev?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki javno napada medije, sodstvo in druge javne službe, hkrati pa na odgovorna mesta v državnih službah postavlja ljudi z nalogo, da ne bi razkrivali in preganjali kaznivih dejanj, ki jih je storil sam ali njegovi privrženci?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki zahteva glavo predsednika Računskega sodišča zato, ker ta razkriva nezakonitost in koruptivnost poslov njegove vlade pri nabavi zaščitne opreme?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki z državnim premoženjem podkupi medijskega lastnika, da uvaja cenzuro medijskih prispevkov, ki so kritični do oblasti in odreka ustavno pravico do svobode izražanja?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki na javne kritike vlade odgovarja z zastraševanjem medijev in s poskusi njihovega utišanja, na osebne kritike pa s sarkazmom in žalitvami poslancev Državnega zbora in drugih ter z njihovim sodnim preganjanjem?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki na kritike umetnikov in civilne družbe odgovarja z ogrožanjem njihove eksistence in pogojev delovanja?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki nepremišljeno povečuje javni dolg tako, da ga bodo morali odplačevati še naši pravnuki?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki ne priznava in ne obžaluje svojih napak, temveč jih pripisuje drugim?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki v javnosti s stisnjenimi zobmi pristaja na temeljne evropske vrednote, v dnevni politični praksi pa jih tepta?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki s svojo politiko, javnimi nastopi, kot je bil nedavni v Evropskem parlamentu, in zapisi blati ugled Republike Slovenije v mednarodnem prostoru do te mere, da je Slovenija prvič v zgodovini postala predmet kritičnih obravnav v organih Evropske unije?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki z izgovarjanjem na pandemijo sistematično razgrajuje demokratične družbene institucije, omejuje človekove svoboščine in pravice ter uvaja avtokratsko oblast?
Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki ne spoštuje ustavnega določila delitve oblasti in si skuša podrediti tako zakonodajno, kot sodno?
Verjamemo, da ste štirinajstkrat odgovorili NE. Pa vendar takega predsednika Vlade RS imamo. Namesto kritičnega odnosa do njegovih ravnanj ga s pozivi k družbenemu soglasju žal podpira celo Predsednik Republike.
V imenu obrambe demokracije in prihodnosti Slovenije je skrajni čas, da državljanke in državljani, poslanke in poslanci rečemo NE. Zato vas pozivamo, da s svojimi podpisi podpremo povezovanje demokratičnih strank za obrambo demokracije in pravne države v njihovi ustavni obtožbi predsednika Vlade RS.
Podpisniki:
Forum za demokracijo
Odbor za pravično in solidarno družbo
Alternativna akademija
Gibanje za družbeno odgovornost
Protestna ljudska skupščina
Mladinska Aktivistična Organizacija
Posamezni podpisniki in podpisnice:
Ivan Svetlik
Zdenka Badovinac
Ljubo Bavcon
Anton Bebler
Urban Belina
Goran Bertok
Sonja Bezenšek
Matija Biber
Rado Bohinc
Andreja Bolčina
Siniša Borovičanin
Mitja Bravhar
Damjana Brumec
Vesna Bukovec
Aljoša Čoh
Lucija Čok
Martin Čopič
Aleš Črnič
Jože P. Damijan
Andrej Detela
Iztok Dolenc
Srečo Dragoš
Mojca Drčar Murko
Milada Fabjan
Matic Fajdiga
Sanja Fidler
Božidar Flajšman
Marko Fonovič
Boris Frlec
Mija Gabrijelčič
Miran Goslar
Petja Grafenauer
Majda Gregorič
Sonja Grizila
Anton Grizold
Aljoša Harlamov
Spomenka Hribar
Ištvan Išt Huzjan
Milojka Žalik Huzjan
Vanja Huzjan
Zdenko Huzjan
Lea Ilešič
Anton Ipavc
Polona Jamnik
Tea Jarc
Tina Javornik
Jaša Jenull
Tadej Jezernik
Maca Jogan
Juri Franco
Tomaž Kalin
Simon Kardum
Dušan Keber
Darja Kerec
Matej Klarič
Dejan Koban
Silvo Komar
Kim Komljanec
Drago Kos
Bogomir Kovač
Gorazd Kovačič
Urška Kozak
Amelia Kraigher
Darko Kranjc
Lev Kreft
Janez Krek
Branko Kuralt
Bartolo Lampret
Lorna Lovrečič
Marko Marinčič
Ljubica Marjanovič Umek
Marjan Mede
Irena Mele
Metka MencinČeplak
Jože Mencinger
Vlado Miheljak
Ana Mladenović
Zdravko Mlinar
Jure Močnik
Vinko Moederndorfer
Rajko Muršič
Pavček Vlado
Stane Pejovnik
Anja Perčič
Franci Perčič
Peter Perčič
Dragan Petrovec
Emil Milan Pintar
Jože Pirjevec
Lucija Plavčak
Rok Plavčak
Igor Plazl
Marko Polič
Vika Potočnik
Alen Praček
Arjan Pregl
Danijel Rebolj
Tanja Rener
Božo Repe
Rado Riha
Rudi Rizman
Blaž Rozman
Alenka Rožaj
Anton Rupnik
Tanja Rupnik
Stane Saksida
Mitja Sardoč
Mojca Senegačnik
Aleksander Skaza
Remzo Skenderović
Boris Sket
Božidar Slapšak
Svetlana Slapšak
Lojze Sočan
Brane Solce
Janez Stariha
Matjaž Stopar
Slavko Splichal
Miha Starič
Marjan Svetličič
Irena Šmajgert
Darko Štrajn
Jadranka Šturm
Jelica Šumič Riha
Peter Tancig
Simona Tancig
Veronika Tašner
Suzana Tratnik
Niko Toš
Boris Turk
Goran Turk
Vito Turk
Samo Uhan
Marjan Veber
Zvezdana Veber Hartman
Arne Vehovar
Boris Vezjak
Tiva Vlaj
Matjaž Vodeb
Tomaž Weber
Igor Winkler
Pavel Zgaga
Tjaša Zorc