Novi sovražnik Evrope in Slovenije: kulturni marksizem

Janez Janša je danes na spletni konferenci s svojimi prijatelji opažal, da je kulturni marksizem glavni sovražnik Evrope, največja grožnja za Evropsko unijo. Kot gost pogovora pod naslovom Necenzurirana Evropa je nastopil ob svojem glavnem zavezniku, madžarskem premierju Viktorju Orbanu, srbskemu predsednik Aleksandru Vučiću in francoskem evroposlancu iz vrst desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP), François-Xavier Bellamyju.

Ob Orbanovi »pohvali«, da je Janez najpomembnejši protikomunistični borec v evropski politiki, je naš premier komentiral nekaj temu komplementarnega: posvetil se je nevarnosti kulturnega marksizma, ki se več kot očitno prerinja v ospredje slovenskih oblastnikov kot trop, okoli katerega se gradi psihopolitika novega sovražnika, ki ga moramo dotolči, zato so pri Vladi Republike Slovenije Janševo izjavo o kulturnem marksizmu olepšali in povzdignili v globoko ideološko misel, ki so jo pospremili s citatom:

@JJansaSDS: “V komunističnem manifestu je pisalo, da je za ustvarjanje novega sveta treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo. To se sedaj dogaja preko množičnih medijev, kulturne industrije, nekaterih političnih strank.” #EuropeUncensored

Evropa v krempljih kulturnega marksizma

Evropsko Unijo torej ugonablja kulturni marksizem. Ne prvič, zadnja leta sta se predsednik vlade in njegov državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič, če omenim le dva, močno navduševala nad alt-righ Generacijo identitete, ki je na podoben način v kulturni marksizmu uvidela smisel svojega boja, verjetno pa bomo kaj kmalu ugledali tak napis tudi na transparentnih neonacistično usmerjenih rumenih jopičev (Skrajna desnica v Sloveniji: nacionalna varnost v času Žana Mahniča, Janševa nova simpatija: Generacija identitete, Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?).

Breivik kot motivator

In vendar: kaj sploh »kulturni marksizem«, ki ga Janša in njegov medijski imperij sicer že kar utečeno uporablja, sploh je (Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse)? Danes veliko avtorjev opozarja, da je za renesansko tega pojma kriv predvsem rasistični manifest Andersa Breivika, norveškega radikalnega desničarja in nacista, ki je leta 2011 na poletnem taboru na otoku Utøya ubil 77 nedolžnih ljudi.

Na kratko povedano je kulturni marksizem konstrukt konspiracistov, v domačih razmerah pa dokaz, da nam sedanja oblast vlada s psihoanalitičnimi vzorci teorij zarot – kar sicer dokazujem že petnajst let. Teorija je tukaj rahlo nenavadno teoretsko kalibrirana, v osnovi je usmerjena v tri predstavnike frankfurtske šole –  Theodor Adorno, Erich Fromm in Herbert Marcuse so bili judovskih korenin, v tridesetih letih so emigrirali v ZDA zaradi politične nevarnosti preganjanja Judov. In tam, v Ameriki, naj bi raztrosili hudičevo seme marksistične ideologije multikulturalizma, politične korektnosti in feminizma, zdaj pa se ta kuga počasi vrača v Evropo.

Antisemitska teorija zarote

Filozof Joan Braune je v lani objavljenem članku z naslovom »Kdo se boji frankfurtske šole? ‘Kulturni marksizem’ kot antisemitska teorija zarote« (Who’s Afraid of the Frankfurt School? ‘Cultural Marxism’ as an Antisemitic Conspiracy Theory, Journal of Social Justice, 9/2019) prepričljivo navedel genezo tega pojma, še zlasti skozi analizo indoktrinacijske obravnave »kulturnega marksizma« pri treh poglavnih zagovornikih pojma v ZDA danes: suprematista Kevina MacDonalda in dveh ti. paleokonservativcev, Williama S. Linda in Paula Gottfrieda.

Po konstrukciji tovrstne zarote so judovski marksisti frankfurtske šole izpeljali ideološki prevzem v sferi »kulture« s tem, da so vpeljali projekt spodkopavanja krščanstva, družine in naroda v prid novemu pogledu na svet s sistema nadzora, ki bo vključeval množično priseljevanje, spolno osvoboditev, moralno in estetsko razvrednotenje. Konspiracisti zato verjamejo, da kulturni marksisti nadzirajo vsa področja javnega življenja, seveda tudi medije, šole, gospodarstvo, mednarodne in nacionalne sisteme upravljanja.

Kulturni boljševizem

Podobno ugotavlja Tanner Mirrless (The Alt-Right’s Discourse of ‘Cultural Marxism’ – A Political Instrument of Intersectional Hate, Atlantis Journal 39.1/2018), po njegovem mnenju izraz kulturni marksizem že skoraj tri desetletja uporabljajo vsi, od paleokonservativcev do neonacistov, za potrebe kratkega opisa v obliki značilnega protiameriškega strašila pred liberalnimi in levo usmerjenih skupinami, proti katerim se borijo desničarji in konservativci, saj vidijo v njihovem delovanju vse tiste progresivne ideje, vrednote in prakse, za katere verjamejo, da bi lahko trajno uničile ameriško družbo.

Na drugi strani pa je Jérôme Jamin (Cultural Marxism: A Survey. Religion Compass, 8/2018) opazil, da je nacistična Nemčija z Adolfom Hitlerjem in Josephom Goebbelsem izraz ‘kulturni boljševizem’ uporabljala kot antisemitski označevalec za potrebe napada na tedaj sodobne kulturne trende, ki naj bi kvarili tradicionalno nemško družbo, v času hladne vojne pa so paleokonservativni krog skupaj z nacionalističnimi in suprematističnimi organizacijami oživili nacistično idejo in jo preimenovali prav v omenjeni kulturni marksizem.

Navidez milozvočna retorika skrajne desnice s poreklom iz nacistične Nemčije se je potemtakem danes prebila v jedro političnih razprav sredi Evrope, tudi predsednika slovenske vlade – nekako sočasno s paradami več kot očitno naročenih rumenih jopičev z nacističnimi tetovažami in pozdravi Hitlerju, gestami torej, ki jih slovenska policija niti kazensko ne preganja (Račji test, Hitlergruß in načini opravičevanja rumene mimikrije neonacistov, Uporabljajo Kanglerjeve rumene jopiče: uspešnost neke mimikrije ob nasedlem novinarstvu, Neonacizem in kastrirano novinarstvo).

Res bi bil že čas, da se cvetober slovenskih intelektualcev, ki zanikajo fašistične ideje s pomočjo levih, ne le desnih medijskih okolij, počasi prebudi in prizna, da se je motil.