Sosledje trditev je impresivno, že vsaka faza posebej: dr. Žiga Turk je sprva pohitel s tezo, da se je med rumene jopiče infiltriral rdečkar, nekakšen provokator, da bi zamazal dobro ime prijaznih fantov v rumenem, ki jih skrbi plačevanje RTV prispevka in komunizem v državi (Neonacizem in kastrirano novinarstvo).
Že ta faza je bila videti docela nora: prefrigani plačanec si je na hitro dal med drugim tetovirati roko s številko 88, da bi uspešno zaslepil množice, njegov Hitlergruß pa je bil le spreten manever, da bi nedolžne ljudi v rumenih jopičih predstavil v res slabi in negativni luči kot neonaciste. Podlo! Plačali so ga protestniški »črnosrajčniki« z Jašo Jenullom na čelu, kot zdaj temu spretno pravijo propagandisti strankarskih medijev po namigu predsednika vlade. Se pravi: črni proti rumenim.
Ko je Vladozlom prepričljivo dokumentiral, da to ne bo držalo in je omenjeni ljubitelj Tretjega rajha bil tam že od samega začetka, se je Turk povlekel nazaj in moral priznati, da so dokazi dovolj prepričljivi. Ampak ne za dolgo, prišla je nova faza.
Tista z novim poskusom podpore inovativni rumeni mimikriji, in to po tistem, ko sta Vladozlom in Mladina, sicer ob bojkotu večine množičnih medijev, objavila prepričljivo fotoevidenco in dokazila o neonacističnih afinitetah tamkaj navzočih: ti fantje naj bi se vendar obnašali prijazno, je hitel prepričevati na tviterju, niso počeli »kaj fašističnega« in niso »vzklikali kakšna fašistična gesla«. Njegovo opravičilo in empirično prepoznanje začetnega Hitlergruß je bilo s tem spet preklicano in povsem relativizirano. To je zdaj ta druga faza, zanikanje opravičila in pretvarjanje v trenutku, ko ti mediji ponudijo poimenske sezname ljubiteljev Adolfa. Vse v slogu: pa dobro, morda so neonacisti, ampak tam so se lepo obnašali!
In potem pride na vrsto še tretja faza, le nekaj ur kasneje: od nacističnega pozdrava so se rumeni jopiči vendar distancirali! Ne le, da so prijazni fantje, resda stetovirani v neonacistične kriptosimbole, morda so res neposredni ljubitelji svastike in števila 88, opisani ljubitelj Hitlergruß celo stanuje na hišni številki 88 in ima psarno z imenom Stormfront, ampak saj so mladeniči s svastiko za pasom jasno povedali, da se distancirajo od enega med njimi! Kaj bi še radi?
Turk je torej prehodil kratko pot od poskusa konspiracizma (»niso neonacisti, tam je bil infiltriranec«), do priznanja lastne napake (»ni bil infiltriranec«) in takoj do argumenta, da so se fantje nefašistično obnašali (»niso delali nič fašističnega«), za grand finale pa zaključil, da so vendar sami zavzeli distanco do svojega člana, zato jim ne moremo očitati ničesar!
Znani račji test pravi takole: »Če je nekaj videti kot raca, hodi kot raca in kvaka kot raca, potem verjetno tudi je raca.« Turkova verzija abdukcije, tako rekoč, pa igra na ravno nasprotno karto in nas prepričuje v obratni smeri:
»Res je, mladeniči so oblečeni kot neonacisti, vzklikajo kot neonacisti, hodijo kot neonacisti, ampak ne dajmo se preslepiti, oni so rumeni jopiči!«