Slovenija, še bolj pa slovenska politična scena, ki gravitira proti levi sredini, se je znašla v veliki zadregi, ki je sploh ne bi smelo biti. Kaj storiti z vse močnejšimi indici o rabotah Zorana Jankovića, o katerih sta poročali zadnji dve oddaji Tarča in katere vsebine ne bom posebej obnavljal, ker je splošno znana? Naj se aktualna oblast vendarle distancira od ljubljanskega župana, ki se očitno premika iz ene korupcijske afere v drugo, vselej na račun davkoplačevalcev? In končno: kaj naj storijo njegove številne volivke in volivci?
Žal je vladajoča politika ubrala povsem zgrešeno pot. Namesto jasne in nedvoumne obsodbe še naprej molči. Posledično molči tudi ljudstvo. Molči predsednik vlade. Še več: že naslednji dan se je brez zadržkov družil z Jankovićem. Molči predsednica republike, čeprav je bila prej zelo glasna v napovedih, da bo korupcijo odločno obsojala. Molči vladajoča stranka Gibanje Svoboda. Stranki SD in Levica nista daleč od tega opisa. Vsi skupaj se očitno pripravljajo na scenarij, v katerem ob morebitnem prihodu Janeza Janše čez nekaj mesecev ne bodo več mogli verodostojno ugovarjati, če bo počel kaj podobnega. S svojim molkom povzročajo nepopisno škodo demokraciji in pravni državi.
Razgaljena Metka Knific Zaletelj
Tokrat orkestrirani očitki zoper novinarje Tarče, ki simptomatično prihajajo s te iste levosredinske scene, niso več prepričljivi. Že doslej niso bili. Zakaj? Ker se zadnji dve oddaji skoraj v celoti opirata na dokumente tožilstva in policijske telefonske prisluhe. Če bo levosredinska garnitura s svojo volilno bazo vred zdaj začela še tožilce in policijo obtoževati janšističnega konspiracizma – češ da zagotovo delajo za Janšo – se bo dokončno izenačila s konspiracizmi, s katerimi Janša svojo psihopolitiko gradi že desetletja. Antijanšizem in janšizem postajata vsak dan večja zaveznika.
Vrnimo se k odzivom na razkritja. Po drugi Tarči, predvajani 18. decembra, smo videli celo droben – skoraj komičen – napredek: minister Franc Props je pozval načelnico UE Kranj, osumljeno prejema podkupnine, k odstopu. A Metka Knific Zaletelj je poziv zavrnila. Ne, ni je sram, ko cela Slovenija gleda, kako si jo Bojan Babič predstavlja golo že ves dan, preden sedeta skupaj. Ne, ni je sram, da tožilci poročajo o dogovoru za 25.000 evrov, ki naj bi ji pomagali »preživeti čez mesec«. Ni je sram ničesar.
Toda glej ga zlomka: kljub pozivu ministra ne želi odstopiti. Minister zdaj zoper njo napoveduje delovnopravne postopke in nadzor na UE Kranj ter UE Ljubljana. Še huje: v dokumentih tožilstva se je ujel tudi sam Props, takrat še Golobov poslanec v državnem zboru. Ujela se je tudi ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik. Predvsem pa se je ujel direktor podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice Bojan Babič. Da je še vedno na položaju? In nihče ne zahteva njegovega odstopa? Slovenija – moja koruptivna deželica, s sodišči vred?
Zahtevati odstop
Če ne želijo oditi sami, imamo do ljudi, kakršna je Metka Knific Zaletelj, moralno dolžnost zahtevati njihov odstop. Zahtevati bi ga moral kranjski župan Matjaž Rakovec. Zahtevati bi ga morali kranjski politiki. Zahtevati bi ga morali Kranjčanke in Kranjčani. Če to ne bo zaleglo, bi morda morali začeti zbirati oblačila zanjo – zdaj, ko je razgaljena, in to ne le za enega samega. Morda bi v oblačilih zanjo lahko pustili tudi kak bankovec, iz solidarnosti, ker očitno težko shaja čez mesec.
Povedano drugače: če kdo misli, da gre tokrat za sramotenje, se moti. Sram bi moralo biti njo – ne nas, a očitno je ni niti malo. Knific Zaletelj je zgolj simptom širšega pojava brezsramnežev. Tistih, ki so se znašli v zgodbah Tarče in od njih profitirali, pa tudi vseh drugih podobnih, danes pa upajo, da bo vse že jutri pozabljeno.
Omenimo še sodišča. Kakšna je bila vloga tedanjega predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je v zadevi zoper Jankovića sodnico premestil, primer pa je kasneje prevzel drug senat in preiskavo ustavil? Kakšna je bila vloga sodnice Mojce Kocjančič? Kako se sodišča in sodniki odzivajo v postopkih proti Jankoviću in članom njegove družine? Obstaja nad tem kakršen koli nadzor? Kakšno sporočilo nam s svojo pasivnostjo pošiljajo vrhovi sodstva? In kakšno nam ljubljanski župan, ki postaja ena redkih oseb, ki vsakič izjavlja, da jim lahko zaupa? Že ve, zakaj.
Nekultura na vsakem koraku
Kdaj bo torej kdo zahteval Jankovićev odstop? Kdaj bo ta zahteval odhod Babiča? Kdaj bo Golob spregovoril in se opredelil do dejstva, da sta se v dokumentih tožilstva znašla kar dva njegova ministra – sedanji Props in nekdanja Ajanović Hovnik? Kdaj bomo slišali stališča Sodnega sveta? Kdaj stališča predsednikov sodišč?
Nekultura neodzivnosti in nekultura neodstopanja očitno postajata sistemski problem slovenske demokracije. Levica in leva sredina se nočeta odzvati na številne indice korupcije ali nepravilnosti. To kaže na strukturno in kulturno patologijo političnega sistema, sploh ker se odzivata selektivno zgolj na primere, ko je vpletena desnica. V klasičnih teorijah politične odgovornosti – že pri Maxu Webru – odstop ni razumljen kot priznanje krivde, temveč kot institucionalni mehanizem zaščite legitimnosti oblasti.
Slovenski primer kaže nasprotno: odstop se dojema kot osebna katastrofa, zato se mu politični akterji upirajo do zadnje točke, pogosto do pravnomočnih sodb ali celo onkraj njih. S tem dokazujejo, da niso nič boljši od drugega političnega pola. Še več, nekateri politiki, kot je nekdanji kmetijski minister Jože Podgoršek, so navzlic upiranju odstopanju s funkcije na koncu še politično in sicer ekspresno nagrajeni!
Seveda se lahko župan Janković vedno znova sklicuje na zaupanje v delo sodišč – in to z neskritim zadovoljstvom. V primeru Grep se po šestih letih postopki sploh še niso začeli. Pravosodje je v Sloveniji očitno globoko del problema, sodniki pa – ironično – večkrat nosijo pomemben del soodgovornosti za erozijo demokracije in pravne države.
Tudi medijski molk
Posebej problematično je, da se odgovornost začne artikulirati šele po medijskih razkritjih, tokrat v televizijski oddaji. Novinarji tako ne delujejo več zgolj kot nadzorna instanca javnosti, temveč so postali nadomestek odpovedanih notranjih mehanizmov integritete, ki bi se morali sprožiti znotraj institucij ali s prevzemom politične odgovornosti v normalno delujočih demokracijah. Vse to ustvarja nevaren precedens: družbo navaja, da je treba reagirati šele, ko je razkritje javno, in še takrat zgolj minimalno, če sploh.
A v Sloveniji smo zabredli še globlje: ne dogaja se niti to. Molk vladajočih je srhljiv. Skoraj enako srhljivo pa je delovanje avtokastriranega medijskega sistema – tudi ta raje molči. Poročil o razkritjih Tarče je malo, pogosto so površna ali tabloidna. Ne manjka niti relativizacije: nekateri bolj levo usmerjeni množičnii mediji se trudijo dokazovati, da je Jankovićevo ravnanje na meji nezakonitega. A res? Kupčki denarja, najdeni na domovih – tudi v nogavicah – naj bi bili zgolj posledica nekakšne »nenenujne nezakonitosti«, čeprav jih spremljajo številni drugi dokazi o nelegalnem izvoru?
Dvojni vatli vodstva RTV Slovenija
Posebno poglavje si zasluži odziv vodstva RTV Slovenija, ki želi oddajo Tarča preoblikovati in je v sporu z njenimi sodelavci. »Povsem osupla sem bila, ko sem prebrala odziv stranke SD,« je večkrat dejala Ksenija Horvat, direktorica Televizije Slovenija. Spomnimo: SD se je postavila v bran uredništvu oddaje in njeni avtonomiji ob napovedanih spremembah, direktorica pa je to interpretirala kot nezaslišani politični pritisk.
Toda zanimivo: ko se je še pred predvajanjem prve Tarče na isto vodstvo s svojim odvetnikom obrnil Janković, to ni bilo označeno kot pritisk. V oddajo ni želel in je vabilo zavrnil. Pred drugo Tarčo so novinarji prejeli še dopis odvetniške pisarne, ki zastopa njegova sinova Damijana in Jureta. No, tudi to ne šteje za pritisk in ni vredno odziva vodstva? Narobe svet: pritisk župana politika ostane brez komentarja, pritisk vladajoče stranke v podporo avtonomiji oddaje pa je razglašen za nezaslišanega. Kaj nam to pove?
In kakor da to ni dovolj: TV Slovenija je v Odmeve v petek, 12. decembra in le dan po razkritjih v Tarči, povabila Zorana Jankovića. Da nacionalka nato gosti politika, ki je zavrnil nastop v preiskovalni oddaji večer pred tem in grozi z odvetniki, je velika sramota. Gre za nezaupnico lastni oddaji in spodkopavanje verodostojnosti javnega servisa. Politiki so s tem dosegli, da so dostopni za nekatere novinarje, za druge pa ne. Uredniki in voditeljica Tanja Starič bi se morali resno zamisliti – a je malo verjetno, da se bodo.
Ponotranjiti korupcijo
Nekultura neodzivnosti in nekultura neodstopanja sta resna težava slovenske politike. To ne velja le za omenjeno oddaji. Vodita nas v nevarno stanje, v katerem koruptivne prakse tiho normaliziramo. Tako kot normaliziramo Golobove postopke pred protikorupcijsko komisijo, ki jih sam predsednik vlade označuje za farso. Ob tem si leva sredina še vedno domišlja, da je bistveno boljša od avtokrata, ki ga je leta 2022 premagala na volitvah? Kakor da se vsi trudijo korupcijo, ki je pred očmi javnosti, ponotranjiti in osmisliti. »Samo da ni Janša« ali kako že? Ker je korupcija OK, če je naša?
Da, koalicijski trojček Svoboda–SD–Levica morda še ni povsem odločen, da oblast prepusti šefu SDS. Tu še nekoliko okleva. Pač pa hiti sproti dokazovati, da je od njega komaj kaj boljši.
Več:
Bežanje pred odgovornostjo: Golob se izmika graji Jankovića
Jankovićeva korupcija in paranoja
Premier in predsednica republike sta v vedno večjem konfliktu
Vse v slogu: Podgoršek je nesramno lagal celo ob svojem odstopu
»Vozi, Miško!«: premierjeva slepa vožnja sredi policijske tragikomedije
You must be logged in to post a comment.