Kako se je odzval generalni državni tožilec Drago Šketa v včerajšnjem intervjuju v Odmevih? Voditeljica Tanja Starič ga je spomnila, da je Društvo državnih tožilcev pred kakšnim tednom dni Svetu Evrope poslalo opozorilo, v katerem govori o pritiskih, omenja tudi znižanje plač med epidemijo. Nato ga je izzvala, da se opredeli do tega, kako občuti te pritiske. Dejala je: »Kako vi to občutite? Ste vi pod kakšnimi pritiski?«
Neprepričljiv nastop
Šketa se ni znašel, njegova prva reakcija je bila zmedena in mlačna. Začel je govoričiti o tem, da »razume« različne pritiske, karkoli že to pomeni, da jih vsak tožilec različno dojema, da morajo tožilci biti zadržani pri svojih izjavah. Poglejmo si njegovo reakcijo v celoti, brez jezikovnih intervencij:
»Poglejte v zvezi s temi pritiski tožilska organizacija je venomer podvržena takšnih ali drugačnim vplivom oziroma aplikacijam same politike. Seveda vsak tožilec, kot tudi jaz, razumemo različne pritiske, različno jih dojemamo in seveda ne dopustimo takšne ali drugačne posredne ali neposredne vplive oziroma pritiske zavržemo za to, da se v bistvu izognemo zaradi zavarovanja integritete državnega tožilstva in smo zelo zadržani pri svojih izjavah in sam kot generalni državni tožilec seveda poskušam vzpostaviti visoko stopnjo integritete in samostojnosti državnega tožilstva na ta način, da tudi je vodilo izključno samo državnim tožilcem zakonitost, da delujejo v skladu z ustavo in zakoni, neozirajoč se na vse ostale komentarje.«
Raje relativizacija in zadržanost kot odkrita beseda
Opazili bomo, da Šketa ni zmogel ostre obsodbe in solidarizacije s svojimi stanovskimi kolegi. Poskusimo izluščiti njegove poudarke: na začetku generalni državni tožilec izpostavi argumentacijski trik iz splošne prakse, češ saj smo ves čas podvrženi kakšnemu vplivu. Povedano drugače, trenutne pritiske oblasti želi relativizirati. Potem doda, da obstaja o tem element »razumevanja«. Z njim očitno meri na subjektivno in »zasebno« zaznavanje problema na pritiske in tudi v tem momentu opazimo intenco relativiziranja, češ nekateri jih bolj razumejo kot politične pritiske, drugi manj.
Tretji element vsebuje blago opredelitev do zavračanja pritiskov, ki ne izzveni kot apel ali obsodba, ampak le kot omemba principa, ki bi mu moral tožilec slediti. Četrti poudarek je namenjen opozorilu o zadržanosti – tožilci naj bodo zadržani v svojih izjavah, torej tudi v izjavah o pritiskih, ki jih čutijo. K sreči Društvo državnih tožilcev ni sledilo njegovi sugestiji. Peti in finalni poudarek pa je opis vloge, ki jo opravlja sam: v njem opozori na samostojnost državnega tožilstva, sledenje zakonitosti in na to, da se tožilci pri tem ne smejo ozirati na komentarje. Dodajmo takoj: komentarje ali pritiske?
Ali Šketa sploh podaja obsodbo?
Kasneje je voditeljica ob tolikšni mlačnosti poskušala izvedeti, ali sploh podpira izjavo Društva državnih tožilcev. Šketa je znova ni znal jasno podpreti zaradi njene vsebine, dejal je tole: »Vsekakor podpiram izjavo, torej Društva državnih tožilcev, ker je avtonomen organ in seveda se zavzema za samostojnost in neodvisnost državnih tožilcev.« Kot vidimo, se je s sklicevanjem na naravo organa in njegovo avtonomijo popolnoma oddaljil od opredelitve do razlogov, ki jih v svojem pismu njegove kolegice in kolegi navajajo. Podpora in avtonomija nekega organa pač ne moreta biti v vzročni korelaciji.
Pri generalnem državnem tožilcu smo torej naleteli na precejšnjo previdnost in zadržanost. Če je Društvo državnih tožilcev Slovenije obvestilo Svet Evrope in omenjalo »številne nedopustne pritiske«, očitalo ustavitev imenovanj državnih tožilcev, ki so bili skladno z vnaprej sprejetimi merili izbrani za delovna mesta na ljubljanskem okrožnem državnem tožilstvu in vrhovnem državnem tožilstvu, hkrati pa tudi imenovanj dveh kandidatov za delegirana evropska javna tožilca, ni zmogel izrecno sprejeti njihovih ugotovitev.
Šketa je bil sicer julija lani deležen verbalnega napada predsednika vlade, ta mu je očital zanemarjanje zakonske vloge ter pripisal odgovornost za stopnjevanje spodbujanja k nasilju in za posledice, ki jih bodo povzročile »organizirane grožnje s smrtjo, javno podpiranje takšnega početja in pasivnost organov«. O njunem dovolj skrivnem sestanku je kasneje poročal tudi portal Necenzurirano.
Več:
Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?
Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga
Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji
Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.