Ni obžalovala, še manj se je opravičila. Šlo je za zasebni profil.

Imeti odprt lažni profil na družbenem omrežju najbrž ni vrhunec posameznikove grešnosti, je pa pomemben lakmusov papir, ko dodamo vse kontekste in dani trenutek, ki ga v državi živimo, z vso njegovo radikalno odpovedjo najbolj plemenitemu, za kar v politiki in demokraciji gre. Trenutek, v katerem namesto prizadevanj za skupnim dobrim in javno deliberacijo zaznavamo stampedo sovraštvenega govora, norčavosti in besednega nasilništva, nasilja brezsramne politične propagande in nezaustavljivo orbanizacijo države.

Dodajmo torej vse našteto in videli bomo, da so lažni profili pomembni tudi z vidika popolnega debakla politične morale, nepripravljenosti obžalovati neetična ravnanja in s tem povezane medijske apatije, ki etičnosti niti več ne pričakuje ali je morda ne želi misliti. In ravno zato poslanka Alenka Jeraj iz vladajoče SDS ni gojila nobene ambicije, da bi se opravičila, svoj lažni profil obžalovala, celo za njegovo ukinitev je potrebovala kar nekaj časa. Lagodnost tovrstnega obnašanja ji pač dovoljuje medijski mainstream, ki intonira (ne)mišljenje širokih množic.

Trik z zasebnim profilom

Oglejmo si dva vidika njenega nepričakovanega kiksa, ki je razkril, da uporablja lažni profil. Prvi zadeva njeno reakcijo. Poslanka se, kot rečeno, ni opravičila ali česa obžalovala, sploh ne političnim nasprotnikom, ki jih je kot Kopriva zmerjala s telički, njen vzorec obnašanja se je lahko odvil, ker česa podobnega nihče ni več pričakoval. Standardom moralnosti smo se nekje v preteklosti očitno že odpovedali.

Včeraj je, ko je novinar POP TV uspel drezati vanjo ob odhodu iz parlamenta, svoje neobžalovanje zvito maskirala takole:

Ne, ni lažni profil, to je zasebni profil, vsak ima lahko profil, če želi.

Potem je v begu pred njim še pomirjujoče dodala, da se »eni v parlamentu grše pogovarjajo«. Zatekla se je v manever zanikajočega pretvarjanja, ki jo je razbremenil prevzema kakšne odgovornosti, kajti zasebni profili pač niso sporni. Če ni storila napake, potem sta kajpak obžalovanje in opravičilo odveč, toda izpustiti je morala pojasnilo, zakaj je svoj zasebni profil vendarle na koncu izbrisala. Bomo, kar smo pri njeni stranki že navajeni, zdaj manipulativno poslušali, da je dejansko žrtev, morda celo o grobem posegu v njene osebne pravice?

Apologeti nemoralnosti

Ob tej je vredna pozornosti še perspektiva političnega opredeljevanja do njenega dejanja. Jožef Horvat iz Nove Slovenije se je te dni nekrščansko izvijal, da on nima nobenega lažnega profila – pa je bil povprašan po komentarju kolegice, s katero je pred tednom paradiral z napovedjo, da bosta intenzivno preganjala sovražni govor in se borila za več dostojnosti. Nikakršne obsodbe ni zmogel in zato na podoben način znova vidimo, da postajajo, brez sleherne zadrege, krščanski demokrati nekakšen sinonim apologetike nemoralnosti v državi, njen podporni steber. Mar ni neprimerno ravnanje tistih, za katere se najbolj predpostavlja, da ne bodo zagovarjali neetičnosti, lep zgled za mojo osnovno tezo, da doživljano moralno korupcijo politične sfere neslutenih dimenzij?

Norčavost in izmikanje vladajoče stranke in njenih propagandnih glasil sem že omenjal, toda kako se je v tej situaciji obnašal predsednik parlamenta? Zelo pričakovano: Igor Zorčič, ki se je tolikanj trkal po svojih prsih glede prizadevanj okoli etičnega kodeksa, je modro molčal in pogledal proč, kar sicer počne glede česarkoli, vsakodnevne erozije demokracije, medijev, napadov na novinarje. Kakšnega dejanja obsodbe, še manj postopka zaradi kršitev omenjenega kodeksa in krnitve ugleda, ki ga povzročajo poslanci, mu ni uspelo izpeljati, kot ugotavlja Forum za demokracijo s svojim apelom. In smo znova pri začetni odgovornosti medijev: morda ni zmogel tudi zato, ker ga tega delavci v javnem interesu niso bili sposobni vprašati.

Več:

Poslanka nima razloga, da briše lažne profile

Osemnajst portalov blizu stranki SDS

Napuh prvaka Nove Slovenije: Toninova agonija brezupnice