Partijska propaganda z ambicijo političnega nadzora in vplivanja na prepričanja ljudi terja mimikrijo, pretvarjanje, skrivaštvo. Razlogov je več, velikokrat je njeno delovanje preprosto nezakonito, zahtevalo bi razkritje skritih virov financiranja ali obstoj povezav, ki si ga stranke ne želijo. Včasih je pretvarjanje posledica sramu in uporabe nedemokratičnih metod, ki lahko akterje, polne demokratičnih parol, spravi v silno nelagoden položaj. Zato največkrat propaganda zahteva skrivanje akterjev, izvajanih operacij in finančnih vložkov. Če režim stavi na njene mehanizme delovanja, recimo v obliki dejavnosti trolov ali psevdonimov na socialnih omrežjih, se lahko večkrat zgolj po srečnem naključju zgodi, da so ti razkriti.
Današnji zgled poslanke SDS Alenke Jeraj, neprevidne pri preklapljanju med različnimi računi na tviterju, je dobra ilustracija povedanega: njen lažni profil pod imenom Kopriva ni razkril nič novega glede na dolgoletne slutnje, prebrane v opisih nekaterih pobeglih ali izgnanih članov te stranke, da namreč pri tovrstni propagandni praksi spletnega komentiranja sistematično sodelujejo člani ali drugi plačanci. Pred leti je njihov poslanec Andrej Čuš, ki je kasneje pri kolegih padel v nemilost, v intervjuju za Svet24 povedal:
Tudi sam sem sodeloval v takem projektu leta 2011, ko je 20 mladih 24 ur na dan v izmenah pisalo na vseh teh glavnih portalih. Ne vem pa, kako so prikazali plačilo stroškov zanje. Tudi na facebooku se vidi, da so zelo agresivni. Tem mladim so obljubljali službe v primeru zmage in oblikovanja vlade s strani SDS.
Skrivalnice okoli medijev
Alenka Jeraj je svoj »spodrsljaj«, kot so temu dejali na RTV Slovenija, priznala in bo svoj lažni profil izbrisala. Nerodno zanjo tudi zato, ker v zadnjem času aktivno nastopa kot del misije, ki se bori proti sovražnemu govoru. Vendar bi nas po svoje bolj kot takšno prikrito delovanje, čeprav si želimo več odkritosti, morale skrbeti tudi tendence vedno bolj odkritega delovanja. Na to sem že večkrat opozoril: v mandatu 2004-2008 so bili prevzemi medijev striktno tajni, mimikretizirani, zanikovani, žal tudi s pomočjo novinarskih kolektivov, ki so politizacijo velikokrat molče sprejeli. Spomnimo se na slovito kupčijo glede prodaje Mercatorja v zameno za vpliv na Delo avgusta 2005, ki so ga akterji sestanke pretežno zanikali. Ali slavnih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres: skoraj ni minil teden, ko stranka SDS ne bi neprepričljivo spisala demantija, češ da z njima nima ničesar.
Potem je prišel manjši obrat leta 2015. Ustanovljena je bila Nova24TV, neposredno s strani vladajoče stranke, predsednik vlade je odkrito iskal delničarje in nagovarjal ljudstvo. Skrivalnice so sicer ostale, povezane z lastništvom Madžarov, sledi nas po vsem sodeč v številnih primerih pripeljejo v Orbanove kroge, zaznavne so tudi v poskusih podrejanja etabliranih nacionalnih medijev, vendar so manj pritajene. Se pravi: del izgradnje propagandnega medijskega imperija ni več s takšno vnemo prikrivan.
Spletni imperij okoli SDS
Na navedem zadnji zgled za svojo trditev. Mreža medijev, ki tvorijo bolj ali manj povezano propagandno gmoto, v trenutku razkritja s strani političnih igralcev hitro interpretirana z rokohitrskim alibijem domnevno prepotrebnega uravnoteževanja medijskega prostora, se počasi že približuje številki 20 ali jo celo presega. O tem sem pisal v prispevku o strankarskih portalih na spletu in jih tudi vse po vrsti podrobneje predstavil.
Precej očitno je tudi, da konglomerat majhnih portalov napreduje po svojem vplivu in moči, žanje določen uspeh in da je naivno verjeti v možnost, da bi lahko resni mediji zlahka parirali novemu izzivu. V konfrontaciji navidezno okornih in šibkih propagandnih trobil z resnimi mediji se marsikomu zdi, da slednji nikakor ne bodo ogroženi. Sam opažam nasprotno, propagandizem, laži, manipulativnost in potvarjanje in politizacija z veliko lahkoto parirajo anemičnosti, pasivnosti in samozadostnosti resnih medijev.
Za zadnji primer odkritosti jemljem objave dovolj skrivanih portalov na spletišču prve strani tednika Demokracija: Nova24TV, Za upokojence, Utrip Ljubljane, Savinjsko-šaleške novice, Primorska24, Portal OS, Pomurske novice, Notranjska, Naše Zasavje, Moje Podravje, Gorenjski utrip, Goriški portal, e-Koroška, Moje Posavje, Moja Dolenjska, Celjski glasnik, e-Maribor.
Naštetih je osemnajst portalov, očitno izbranih in preverjenih – objava na strankarski Demokraciji ne pušča dvoma. Če smo se nekaterih pred enim leto in več ukvarjali z njihovo identifikacijo, je zdaj tak raziskovalni trud odvečen: vsi ima štampiljko medija prave politične barve. Vključno s portalom Za upokojence, o katerem sem tudi pisal in nas pripelje do sina Janeza Janše.
Objava na vstopni strani Demokracije ustreza dejanju, ko bi Alenka Jeraj svoje skrite profile objavila kar na spletni strani Državnega zbora ali v katerem od številnih propagandnih medijev. Zaenkrat ne vemo, kakšen je možni obseg lažnih profilov in trolov, h katerih se zatekajo kar poslanci. Toda včasih smo nepričakovane odkritosrčnosti, kar velja za razkritje omenjenih osemnajst portalov, lahko veseli.
Več:
Kateri so strankarski mediji na spletu?
You must be logged in to post a comment.