So osrednji slovenski mediji in novinarji postali kaj bolj uporniški pred napovedmi novih političnih prevzemov, ki se jim obetajo, so se pripravljeni bolj upreti podreditvi glede na Janšev mandat v letih 2004-2008? So se česa sploh naučili?
Zdi se mi, da vendarle. Menjava vodstva RTV Slovenija je prvem mandatu minila brez tolikšnega upiranja, kot ga, vsaj v nekem pomembnem delu, spremljamo danes. Anton Guzej kot generalni direktor, Jože Možina kot direktor TV Slovenija, Vinko Vasle kot direktor Radia Slovenija, Rajko Gerič kot odgovorni urednik občutljivega informativnega programa TV Slovenija in dr. Stane Granda kot predsednik Programskega sveta so svoj mandat prevzeli brez posebnosti, s precejšnjo mero voljnosti in pokornosti kolektiva po začetni razdelitvi fevda med strankama SDS in Nova Slovenija.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi z obvladovanjem Slovenske tiskovne agencije (STA), kamor je iz vladnega kabineta prispela Alenka Paulin in v juliju 2007 takoj nastavila novega odgovornega urednika Boruta Meška. Podpore sicer ni prejel, s 44 glasovi za in štirimi proti je bila izglasovana nezaupnica, a kot smo videli v primeru ekspresne nastavitve Petra Jančiča za odgovornega urednika Siola se oblast resnično požvižga na podporo v kolektivu.
Napredek?
Leta 2020 smo nekaj malega napredovali v zavedanju pomena avtonomije medijev in v rezistenci proti političnemu škornju, najbrž tudi v luči svežnja sprememb medijske zakonodaje, ki novinarjem in urednikom dajejo slutiti, da bodo njihove glave prej ali slej na tnalu. Umreti s pokončno dvignjeno ali s sklonjeno? Zgled za mojo trditev je včerajšnja reakcija STA na žalitev predsednika vlade, ko jih je označil za »nacionalno sramoto, eklatantno zlorabo imena, ki ga nosi«.
Za STA je takšen način označevanja dela novinarjev nedopusten, neargumentiran in daleč od drže, ki bi jo pričakovali od premierja, so zapisali v odzivu. Kaj je zmotilo predsednika vlade, da je retvital predsednika vlade, torej kar samega sebe? Ko se to zgodi, je običajno zelo jezen. Tokrat je bil v svoji poobjavi urednika tednika Demokracija Jožeta Biščaka, ki je prioritete agencije ugotavljal skozi primerjavo, da je število besed ene od sredinih vesti STA o dogajanju ob začetku gradnje daljnovoda Cirkovce-Pince manjše od števila besed v intervjuju z raperjem Zlatkom. Po tem štetju je namreč Janša izgubil proti raperju Zlatku z rezultatom 578 proti 885.
Tole je že druga njegova jezna reakcija na STA v zadnjem času, nedavno je spomnil na društvo ljubiteljev radiča in menda »zavajajoč naslov skrajno neprofesionalne @STA_novice«, o čemer pišem v Janša, društvo ljubiteljev radiča in STA kot portal z največ lažmi, še pred tem pa je agencijo označil za ventilator lažnih novic, o čemer pišem v Janša: STA je ventilator lažnih novic.
Pojasnila v odzivih DNS in STA
Reakcija agencije je postregla z zelo smiselno razlago. »Presoja kakovosti novinarskega dela na podlagi štetja besed, ki je bila podlaga za odziv predsednika Janeza Janše na Twitterju, je vse prej kot profesionalno merilo,« so zapisali in dodali, da so o dogodku, povezanem z daljnovodom Cirkovce-Pince, ki se ga je udeležil tudi madžarski premier Viktor Orban, objavili več vesti, medtem ko je bil z raperjem Zlatkom objavljen intervju ob izidu novega albuma. Skratka, gre za primerjavo neprimerljivih novinarskih žanrov, ki se razlikujejo tako po obliki kot dolžini, zato je Janšev napad na STA povsem deplasiran in žaljiv.
Da se je potrebno na nedopustne pritiske in neargumentiranost odzivov, nedostojnih premierja neke države, odzivati sproti, menijo tudi v Društvu novinarjev Slovenije, kjer so se STA postavili v bran, spomnili na njen nacionalni in medijski pomen in se čudili predsednikovim delovnim preferencam:
»Pavšalne kritike, ki temeljijo na popolnoma neprimerljivih podatkih, še posebej pa merjenje novinarskih vsebin skozi sito štetja besed v DNS zavračamo. Dodatno pa nas čudi, da premier, ki javno poziva državljane k odgovornemu ravnanju pri spopadu s koronavirusom, sam energijo vlaga v spopad z mediji, ki so ključni pri širjenju informacij o ukrepih, ki jih sprejema vlada.«
Žalitev Mete Roglič
V senci odziva na Janševo kompromitacijo STA je ostal skoraj istočasni (istodnevni) adhominalni napad na novinarko Dnevnika. Drži, da se je ob njihovi tolikšni gostoti najbrž težko odzvati na prav vsakršnega, toda žalitev Mete Roglič presega vsako razumno mejo in grobo posega v človekovo dostojanstvo. Ker je ob svojem ministru Zvonku Černaču tudi premierja zmotil njen članek, je ob fotografiji novinarke, na kateri je po naključju tudi steklenica, insinuacijsko zapisal »Preveč piva?«, dodal emotikon in s tem zaokrožil svojo nesramno diskreditacijo.
Pričakovali bi odziv njenega časopisa. Zaničevanja in žalitve medijev ali novinarjev niso zgolj rezultat predsednikovih zasebnih obsesij, preobčutljivosti za kakršno koli kritiko, zavračanja drugačnega mnenja ali nagnjenosti h konspiracizmu. Ne, razumeti jih moramo tudi kot del psihopolitike sovraštva, pritiskov, stigmatizacij in blatenj, s čimer se državljane prepričuje v smiselnost in upravičenost sedanjih in prihodnjih političnih nastavitev in prevzemov. Podobno velja tudi za vse teze o pristranskosti medijev, pomanjkanju pluralizma ali o dominaciji »levičarskih« – vse enkrat več služijo le za kamuflažo, da bi se normaliziralo strankarsko propagando in racionaliziralo prihodnje vojne, obstoječe medije pa izbojevalo kot plen, ki mu pripada. Če imam prav, potem se novi vladarji niti malo ne nameravajo odreči temu projektu.
Trump proti Janši
Kako resni so napadi na novinarke in novinarje, lahko razberemo že iz kratke primerjave dveh, ki v preziru do njih izkazujeta veliko mero podobnosti: slovenskega premierja in Donalda Trumpa. Razlika v načinu in stopnjah žalitev obstaja – ameriški predsednik to počne tudi v neposrednem kontaktu, Janša predvsem na tviterju, s katerim je sicer zaslovel prvi.
Trump opleta z zelo splošnimi žaljivimi izrazi, nastopa v odkritem afektu in situacijsko, pogosto takoj smeši njihova vprašanja in ravnanja. Naštejmo nekaj njegovih fraz ali opisov: »grozen novinar« (Peter Alexander, NBC), »Vem, da sploh ne mislite, nikoli ne« (Cecilia Vega, ABC), »Ste tretjerazredni novinar« (Jon Karl, ABC), »Ste neprijazna, grozna oseba. Ne bi smeli delati za CNN« (Jim Acosta, CNN), »Kakšno trapasto vprašanje. Pogosto vam gledam in vselej postavljate veliko trapastih vprašanj« (Abby Phillip, CNN), »Govorite o nekom, ki je zguba« (April Ryan, American Urban Radio Networks).
Mudžahedinke, murgelska nesnaga in buzeranti
Primerjajmo zdaj to z »odsluženima prostitutkama za 30 in 35 evrov« (Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, RTV), »bevskajočimi voditeljicami« Tarče (Erika Žnidaršič, RTV), »izvajalkami medijske prostitucije« in »izvajalkami medijskih umorov« (Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, RTV), »potencialnim teroristom« (Erik Valenčič, RTV), »opankarsko žurnalistko« (Gordana Stojiljković, Žurnal), »treh RTV mudžahedinkah« (Jelena Aščić, Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, RTV), »javno hišo« (RTV), »gojiščem medijske prostitucije« (POP TV), »glasilom kalifata« (Delo), retvitom o buzerantu Urošu Esihu (Večer), »murgelski nesnagi« (Dnevnik) in seveda »presstitutkah« in »presstitutih« v vseh medijih po vrsti.
Nato pa k temu dodajmo še vse neskončne retvite ali izjave iz vrst njegovih poslancev, medijev ali vladnih ustanov: v zadnjem času največkrat usmerjenih tudi v novinarja Blaža Zgago (»pobegli psihiatrični bolnik, okužen z virusom marksizma in leninizma«, »podelitev nagrade Blažu Zgagi je nekaj podobnega, kot bi Metodu Trobcu podelili nagrado za pravice žensk«).
V čem je razlika?
Hitro bomo opazili nekaj pomembnih razlik. Čeprav sem zaradi zgoščenosti diskreditacijskega diskurza, kakršne res ne pomnimo in si za tarčo jemlje vse, od politikov do strokovnjakov, bil prisiljen navesti le nekaj zgledov, zaznamo bistveno večjo intenzivnost ponižanj, razžalitve so močnejše po izrazu in frekvenci, diskreditacije vsebujejo elemente osebnega norčevanja, sarkazma in zabavljaštva, ker želijo naslovnike čim močneje prizadeti.
Čeprav velja Trump na svetovnem zemljevidu za simbol nedostojnih obračunov z novinarji, se mu dela krivica, naš predsednik in njegov krog ga gladko premagata. Trumpovske serijske zmerljivke o »fake news« v naših razmerah učinkujejo kot blag kamilični čaj. Še pomembnejšo razliko velja podčrtati: medtem ko za večino ameriških medijev sploh ni bojazni, da bi si jih lahko pokoril, dramatičnost domače situacije okrepi prav realnost tovrstne nevarnosti. Iz premierjevih žalitev torej dobesedno razbiramo ne samo željo, ampak tudi voljo po podrejanju.
Neglede na povedano pa se zdi, da trenutno novinarski ceh kaže nekaj več volje po upiranju kot v času prvega Janševega mandata.
You must be logged in to post a comment.