Lagati ni lepo: o vplivu zlate ribice na delovanje vladne službe za zakonodajo

Je Miha Pogačnik ta teden že dvakrat zlagal, ko je povedal, da pred enajstimi leti z mesta predsednika slovensko-hrvaške komisije za reševanje mejnega vprašanja ni odstopil zaradi očitkov o prevelikih honorarjih, ampak iz načelnih razlogov nesoglašanja s tedanjo Pahorjevo vladno politiko?

Novi šef vladne službe za zakonodajo se je znašel v zanimanju dela medijev ob zasedbi nove funkcije, saj je v preteklosti skoraj vsakič že dvigoval prah. Nekateri so mu, ob tem je sedma sila vedno bila silno sramežljiva, očitali neuspešnost v delovanju omenjene komisije, kasneje tudi, da je deloval v prid Hrvaške in bo zdaj s tem nadaljeval, nesporno je arbitražni sporazum z veseljem razglasil za »ničen« in podprl hrvaške interese, vmes pa se bahal, da je njegovo delo izrazito podcenjeno in bo moral razmisliti o povečanju honorarja, saj bi njegova urna postavka morala biti vsaj 600, če ne 1200 evrov. Še več, pozornost je vzbujal, ker se »pusti  kupiti za velike pare«, zdaj pa je sprejel službo, kjer bo njegova mesečna plača vredna komajda za kakšne tri ali štiri ure dela glede na njegove poprejšnje standarde ustrezne cene, s katero je izmeril svojo vrednost na trgu (Hrvaški interesi in skrb za našo zakonodajo).

Tukaj so še številne vloge, zavodi in inštituti, kjer deluje: bil je predlagatelj ustanovitve Nove univerze ob Petru Jambreku in Tonetu Jerovšku, leta 2008 je v imenu ustanoviteljev podal vlogo za akreditacijo, pred nekaj leti pa je odmevala afera s provizijami in ovadbami, ko je v UKC Maribor pripeljal anesteziologe z Reke, saj je v svoji neskončni podjetniški iznajdljivosti tudi ustanovitelj in solastnik Inštituta za raziskave v medicini.

Laž o motivu odstopa

Vrnimo se torej k začetni temi in laganju: je Pogačnik takrat odstopil zaradi očitkov o visokih honorarjih ali ne? Včeraj je v pogovoru z Marto Razboršek spet ponovil, da ne. Kot je povedal v kamero in so zapisali na strani MMC RTV Slovenija, ne drži, da je odstopil iz tega razloga, »temveč zaradi nestrinjanja s tedanjo politiko vlade«. Koga nov Janšev kader vleče za nos? Najbolj slovenske novinarje s kroničnim spominom zlate ribice.

Konec januarja 2009 se je zgodilo prav to, kar vehementno zanika, in da bi bila nerodnost še večja, je takrat napisal pismo, v katerem je priznal, da odstopa zaradi navedenega razloga. Zadostuje že, če pogledamo tedanje medije, spodnjo novico povzemam po Siolu:

Miha Pogačnik je odstopil z mesta predsednika slovensko-hrvaške komisije pravnih strokovnjakov za reševanje mejnega vprašanja.

Kot je zapisal v odstopni izjavi premieru Borutu Pahorju, ki jo je poslal tudi medijem, odstopa zaradi »sistematične negativne kampanje« glede višine honorarja, ki ga je prejemal za svoje delo.

Pogačnika so spodbudile Pahorjeve javne izjave «Gonjo v medijih sem prenašal razumevajoč, da vlada Republike Slovenije in vi, gospod predsednik, ki imate poln vpogled v pomen mojega dela, ustrezno cenite moje delo in prizadevanja. Vaše javne izjave, ki sem jih zasledil v medijih, v katerih se očitno pridružujete oceni o pretiranosti mojega honorarja za delo in naloge, ki jih opravljam za vlado v zvezi z mejnim vprašanjem med Slovenijo in Hrvaško, so me dokončno spodbudile k temu, da vam javno sporočim, da odpovedujem svoje sodelovanje pri reševanju mejnega in delimitacijskega spora med Slovenijo in Hrvaško,« je zapisal Pogačnik.

Kot je izpostavil, se je v preteklih dneh v zvezi z višino honorarjev, ki naj bi jih prejemal za svoje svetovalno delo za slovensko vlado, »razvila sistematična negativna kampanja, ki skozi populistične ocene konstruira negativno podobo Mihe Pogačnika kot vladnega svetovalca«. Menil je, da to med drugim tudi »zamegljuje vsebinski obseg in pomen ureditve« mejnega vprašanja za Slovenijo.

Protislovnost stališč

Najmanjšega dvoma ni, da je avtor kar sam vzpostavil neposredno vzročnoposledično povezavo med svojim dejanjem odstopa in očitki na račun honorarjev. Na podobne načine so potem o tem poročali tudi hrvaški mediji: »Pogačnik je slovenskog premijera Boruta Pahora obavijestio da daje ostavku na mjesto supredsjedatelja povjerenstva jer je u slovenskim medijima, kako tvrdi, organizirana prava »hajka« zbog njegovih visokih honorara«; »Supredsjedatelj hrvatsko-slovenskog povjerenstva za pripremu arbitraže o granici Miha Pogačnik dao je ostavku samo dva dana nakon njezina posljednjeg sastanka u Šmarješkim toplicama i to zbog kritika koje je dobio na račun honorara od 100.000 eura.«

Omenjena laž ni bila edina cvetka njegovega včerajšnjega nastopa pred kamerami RTV Slovenija. Izpostavil bi še najmanj eno, tokrat vsebinsko. Multisvetovalec številnih slovenskih vlad, ki zdaj kritizira arbitražo, a jo je na začetku podprl, je enkrat več zavzel stališče, da je arbitražni sporazum velika napaka in da je hrvaška stran lahko z njim nadvse zadovoljna. Kako se je izvlekel iz te nekonsistence? S pojasnilom, da je v vmesnem času mnenje spremenil,  ko je prebral besedilo:

»Dokler nisem prebral vsebine arbitražnega sporazuma, ki je bila pa takšna, da je že v naprej napovedovala, da Slovenija ne bo dosegla tistega kar je bilo njeno izhodišče in to je potrdil tudi rezultat, se pravi arbitražna razsodba.«

Njegovo stališče je trenutno, da je Slovenija dosegla premalo, več kot očitno pa zagovarja »dialog in tiho diplomacijo«, nič več arbitražno razsodbo, čeprav se na trenutke pretvarja, da bo Slovenija pri njej vztrajala. A do popolnega protislovja prihaja s svojo interpretacijo o njeni »ničnosti« in obenem »katastrofalnosti«, ker da smo dosegli premalo in izgubili izhod na odprto morje in zaselke. Protislovnost vidim v naslednjem odgovoru:

»Ni presenetljivo, da se je (Hrvaška) pripravljena pogovarjati na podlagi arbitražne odločbe, saj je arbitražna odločba zanjo ugodna. Razen seveda, če smo zadovoljni s takšnim vsebinskim izidom.«

Pogačnik bi nam zdaj res moral prepričljivo pojasniti, zakaj za božjo voljo Hrvaška arbitražne razsodbe z velikim veseljem ne sprejme, če je več kot očitno zanjo maksimalno ugodna? Ne, res nismo pričakovali, da v stališčih novega šefa vlade za zakonodaje kaj štima.