Hrvaški interesi in skrb za našo zakonodajo

V primerljivih zahodnih državah je za konzultantske funkcije začetna ura mednarodnega pravnika 600 evrov. Če se z njim pogovarjate eno uro in eno minuto, vam bo zaračunal 1200 evrov. Zahvaljujem se vam, ker ste me spomnili, da bom moral razmisliti o povišanju svojih honorarjev.

Pogledaš, koga retvita šef in takoj ti je jasno, komu letijo tisti pravi, ne namišljeni piškotki. Ko se je frekvenca retvitov Mihe Pogačnika na strani predsednika vlade v zadnjih tednih povečala, sem takoj vedel, da sem nekaj pripravlja. In danes potem na portalu necenzurirano.si preberem, da je gospod postal šef vladne službe za zakonodajo?

Prosim? Mar ni to gospod, ki se odkrito hvali, da ima rad denar, da težko vzdržuje svoj luksuz, da ura njegovega svetovanja ne more biti manjša kot 600 evrov? Mar ni to gospod, ki je nekoč zaslovel z vodenjem slovenskega dela mešane komisije mednarodnopravnih strokovnjakov za rešitev mejnega spora s Hrvaško, na mesec je prejemal 5200 evrov čistega honorarja, v zadnjih letih pa odkrito zastopa hrvaška stališča glede arbitraže, ne slovenska?

Slovite besede Vespazijanovega načela »pecunia non olet«, torej »denar ne smrdi«, bi skoraj lahko začeli prevajati z »denar ni kontaminiran«, sem o njem ugotavljal v Kako si izmisliti nekaj, česar Abraham nikoli ni rekel. 

Bo služba šefa vladne službe za zakonodajo zadoščala? In potem gledano še z vidika države: smo ob Madžarski postali že podružnica Hrvatov? In kaj na to poreče sekretar za nacionalno varnost, če ne gre bolj za to, da smo svoje interese že prostovoljni prodali in izdali?