::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako si izmisliti nekaj, česar Abraham nikoli ni rekel

Človek se lahko samo čudi časniku Delo, ko se odloča za komentatorske izbire, kakršna je dr. Miha Pogačnik. Kajti v zadnjem intervjuju z njim o neuspehu projekta arbitraže glede mejnih sporov se gospod zaplete že na čistem začetku intervjuja. Pogačnik v nameri, da bi komentiral ekspresni odstop arbitra Ronnyja Abrahama, odkriva njegove motive, ki si jih je preprosto izmislil. Ne le to, v Odmevih jih je v pogovoru z bivšim predsednikom republike nekaj ur po objavi na spletu citirala Rosvita Pesek kot na novo odkrito sveto resnico, še preden je časopis izšel v tiskani obliki:

Iz odgovora, ki ga je sporočilo arbitražno sodišče, imamo sporočilo novoimenovanega arbitra, da ne čuti, da bi lahko sam zagotovil nepristranost nadaljnjega sojenja. To pa pod vprašaj postavlja smiselnost celotnega arbitražnega postopka.

Pogačnik intervju Delo

Kaj točno je Abraham rekel

Seveda drži, pravzaprav je notorično dejstvo, da domači mediji običajno ne znajo brati besedil in jih še manj razumeti. Od Pogačnika bi kot eksperta pričakovali več. Kar je povedal, zveni kot čuden žargon – od Abrahamove utemeljitve dejanja, ki je močno osupnilo slovensko vlado, imamo le nekaj polcitatov arbitražnega sodišča v Haagu, v katerem sporoča njegov odstop. Preberimo za začetek dva dni staro poročilo v istem Delu:

Abraham je odstopno pismo arbitražnemu sodišču poslal v ponedeljek, 3. avgusta. V njem je zapisal, da je na imenovanje za arbitra privolil v upanju, »da bo to pomagalo pri vzpostavitvi zaupanja med strankama in v arbitražno sodišče in da se bo s tem proces normalno nadaljeval, s privolitvijo obeh strani«.

Ker pa je Hrvaška vmes obvestila arbitražno sodišče, da »ne more več sodelovati v procesu« arbitraže in da z 31. julijem končuje izpolnjevanje arbitražnega sporazuma, se je Abraham odločil, da trenutna situacija ne izpolnjuje njegovih pričakovanj, zato zanj ni več primerno, da bi bil arbiter v nadaljnjih postopkih, je v današnjem sporočilu za javnost zapisalo Stalno arbitražno sodišče, ki deluje kot registrar arbitražnega sodišča.

No, to je čisto vse, kar najdemo v pojasnilu sodišča, sestavljajo ga trije kratki stavki oziroma z narekovaji opremljeni citati. Premalo, da bi odkrivali nove motive. Če rezimiram, je spodaj navedeno vsa komunikacijska evidenca:

— Abraham pojasnjuje, da je pristal na ponudbo slovenske vlade, misleč, »da bo to pomagalo pri vzpostavitvi zaupanja med strankama in v arbitražno sodišče in da se bo s tem proces normalno nadaljeval, s privolitvijo obeh strani«;

— zaradi izstopa Hrvaške iz procesa je ugotovil, da bo odstopil, »ker trenutna situacija ne izpolnjuje pričakovanj«;

— zaradi situacije »ni več primerno«, da bi bil arbiter, oziroma »ne more več sodelovati v procesu«, kot so malce netočno prevedli mediji.

abraham arbitraržno sodišče izjava

Pogačnik verjetno ne ve več od tega – razen tega sam izrecno pravi, da svojo interpretacijo utemeljuje na sporočilu sodišča, torej na istem viru, dostopnem najširši javnosti. Popolnoma nazorno je Abraham navedel enostaven razlog svoje odločitve: ker obe vpleteni strani več ne podpirata iskanja rešitve skozi proces arbitražnega sporazuma, je njegovo arbitriranje nesmiselno.

Zveni precej logično, četudi se morda neradi strinjamo. Čemu bi se nekdo lotil nekega mučnega dela preučevanja mejnih partikularij v nekem medsosedskem sporu, če vnaprej ve, da obe strani njegovih spoznanj ne bosta sprejeli in ga bo morda, za nameček, vsaj ena stran morda poskušala diskreditirati? Ker je teh nekaj pičlih besed vse, kar uradno vemo o Francozovi poziciji, lahko s polno gotovostjo zaključimo, da Pogačnik govori popolnoma na pamet, brez utemeljitve v čemerkoli.

Argument o nezagotovljenem zaupanju obeh strani in normalnosti procesa nima prav nič opraviti s sklicevanjem na lastno pristranost ali kontaminiranost. Če bi, kot sem že nakazal, sploh precizneje vedeli, kaj se ima s tem za Hrvate čudežno raztegljivim označevalcem v mislih.

Teza, da je arbiter odstopil, ker »ne čuti, da bi lahko zagotovil nepristranost nadaljnjega sojenja«, je popolna hermenevtična fabrikacija, pri čemer je Pogačniku pri razvoju te ugotovitve precej pomagal tudi novinar z dodanim manipulativnim vprašanjem, čeprav trditve o nezagotovljeni nepristranosti, ki postavlja pod vprašaj smisel postopka, Abraham na noben način ni nakazal.

Zato ni bilo niti presenečenje, ko je novinar Dela v naslednjem koraku storil enačaj med »pristranostjo« in »kontaminacijo«, pristal na pojasnilo in s tem Pogačniku ponudil še možnost razširitve svoje netočne in vsiljene interpretacije:

Postopek je torej na nek način kontaminiran. 

Seveda. Največja težava je, če sam arbiter, ki ga je imenovala država, ki si tako srčno želi arbitraže, posredno pove, da je arbitraža na nek način kontaminirana oziroma težko zagotovi vsem stranem nepristrano sojenje. Kot sem že večkrat poudaril, je ta odstop izjemno hladen tuš za vlado, ki ga je imenovala, in pomemben streznitveni moment za diplomacijo, ki se tako krčevito oklepa arbitraže, za katero ne samo nasprotna stranka, ampak tudi arbiter, ki ga je sama imenovala, ugotavljajo, da je vprašljiva. Vlada in slovenska diplomacija morata začeti gledati širše, razmišljati o možnostih onkraj arbitraže.

Znova lahko ponovimo: Abraham tega nikjer ni povedal. Da bi svoje lastno delo vnaprej ocenil za pristrano, bi lahko storil zgolj na podlagi kakšne objektivne okoliščine iz preteklosti, česar pa ni storil v citiranem sporočilu. Še manj je namigoval na nekakšno kontaminacijo celotnega arbitražnega postopka. Pravzaprav je to bil ves čas hrvaški žargon. Pogačnik in novinar sta zato paberkovala o nečem, kontaminiranosti torej, ne da bi pojasnila, kaj ta X je in v čem se kaže, če sta si ga že izmislila. Kakor da gre za magičen pojem, ki ga čutimo, ne rabimo pa tudi dokazovati.

In kot da to ni dovolj, je še pred izidom tiskane verzije Dela, v nocojšnjih Odmevih Rosvita Pesek odločilno komentirala prav intervju s Pogačnikom, ki ga je očitno našla na spletni strani Dela: izrecno je navedla zgrešeni poudarek o Abrahamovi odklonitvi zaradi »pristranosti« – vendar to pot že ni več navajala Pogačnika (z njegovo omembo je začela oddajo), z ugotovitvijo je stregla kot z dejstvom in z njo postregla v intervjuju z bivšim predsednikom republike, ki se javljal s počitnic nad Idrijo. Sedaj čakamo, da se bo našel še kakšen medij in bo laž o Abrahamovih razlogih počasi postala majhna medijska resnica.

Odmevi (6.8.) so se v bistvu kar začeli z naslovnim depresivnim citatom iz intervjuja, po katerem pravnik, ki bo sprejel funkcijo arbitra, ne ceni svojega imena. Bizarno in kar bi lahko pomenilo le, da bo arbiter nujno klavrna, do sebe nespoštljiva oseba. K temu je voditeljica dodala še Pogačnikovo mnenje, da je treba pozabiti na arbitražo in iskati rešitve onkraj nje.

Pogačnikova pravniška superznanja

Medijsko žongliranje z domačimi mednarodnimi pravnimi strokovnjaki v zadnjih tednih je sploh intrigantno. Za te potrebe so nekateri novinarji na novo odkrili tudi dr. Dimitrija Rupla. Še več, bivši zunanji minister z najdebelejšo telefonsko beležnico, prosto po Borutu Pahorju, je ravno včeraj med svojim televizijskim navijanjem za arbitra iz domačih logov kot možnost navedel Pogačnika. Vsi skupaj pa so pozabili, da ima druščina kar dobre razloge za medsebojno promocijo, tako kot jih je imela že v preteklosti. Kot da bi mediji potlačili zgodbo izpred nekaj pičlih let, ti. afero s Pogačnikovimi honorarji, ki se je seveda ne spodobi omeniti. Dr. Jože P. Damijan je marca 2008 zapisal:

Finance poročajo, da državni proračun izjemno bogato plačuje storitve dvornemu pravnemu svetovalcu Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) dr. Mihi Pogačniku za svetovanja glede pogajanj s Hrvaško o meji in kot visokemu predstavniku za nasledstvo. Po pridobljenih informacijah Financ, naj bi samo v letih 2006 in 2007 državni proračun dr. Pogačniku osebno oziroma njegovim številnim zasebnim podjetjem (svetovalno podjetje, inštituti in celo zasebna fakulteta) izplačal za dobrih 362.000 evrov honorarjev in nagrad. Preračunano na mesečno raven naj bi dr. Pogačnik v zadnjem letu za svoja svetovanja MZZ o mednarodnem in evropskem pravu ter za vodenje koordinacijske skupine za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško dobival po vsaj 9.400 evrov neto (dobrih 12.000 evrov bruto).

Dodatno k temu pa so njegova podjetja za svetovanja Ministrstvu za obrambo, Službi za lokalno samoupravo, Geodetski upravi, itd. dobila v zadnjih dveh letih vsaj še za 126.000 evrov izplačil iz proračuna, njegova zasebna Evropska pravna fakulteta iz Nove gorice pa še skoraj 73.000 evrov sofinanciranja s strani Ministrstva za visoko šolstvo. Finance tudi navajajo poročanje hrvaškega Globusa izpred leta in pol, ki prikazuje dr. Pogačnika na »dragi novi jahti znamke Raffaelli Maestral, dolgi 16 metrov«, katere cena danes naj bi znašala prek 800 tisoč evrov. V pogovoru z Globusom naj bi dr. Pogačnik dejal, da obožuje hrvaško morje in da vsak prost trenutek preživi tam, glede rešitve mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško pa je dejal, da pričakuje, da bomo »končno rešitev verjetno čakali še 15 let«.

Glede na to, da je dr. Pogačnik svetovalec MZZ za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško že najmanj 10 let in da se v tem času rešitev meje ni premaknila z mrtve točke, se odpira vprašanje njegove učinkovitosti. Hkrati s tem pa se povsem logično postavlja tudi vprašanje vzrokov za to neučinkovitost. (…)

Denimo, svetovalna pogodba bi lahko vsebovala določilo, da če Slovenija in Hrvaška rešita mejno vprašanje pred tremi leti, se dr. Pogačniku izplača nagrada v višini 300.000 evrov (za leto dni prej, 400.000; za dve leti prej pa 500.000 evrov), hkrati pa za vsak ar (100 kvadratnih metrov) zemlje, ki bi Sloveniji pripadli (glede na sedanje stanje) s to končno rešitvijo meje, se dr. Pogačniku izplača po 100 evrov nagrade. Če pa dr. Pogačniku to v treh letih ne uspe najti uspešne rešitve, mu proračun izplača nagrado (za neuspešno svetovanje) v višini 10.000 evrov. Če bi torej dr. Pogačniku uspelo najti učinkovito rešitev za mejno vprašanje s Hrvaško v roku dveh let, Slovenija pa bi pridobila denimo 100 hektarjev zemlje (in morja), bi Pogačnik s to svojo bistroumno rešitvijo zaslužil skupaj 1,4 milijona evrov. To pa bi bila verjetno že dovolj velika spodbuda, da bi se učinkovitost dr. Pogačnika pri iskanju učinkovite rešitve mejnega vprašanja s Hrvaško zelo povečala.

Še bolje pri vsem skupaj pa bi seveda bilo, če MZZ ne bi bil v ekskluzivnem naročniškem odnosu z dr. Pogačnikom, ampak da bi v ta namen prek javnega razpisa pod podobnimi pogoji poiskal najboljšega domačega ali tujega ponudnika z ustreznimi mednarodnimi objavami in referencami. Stavim, da bi bilo ponudnikov veliko, rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško pa bistveno bližje.

Ko človek prebere Damijana, res ne dobi vtisa, da bi se Pogačnik ne cenil. Slovite besede Vespazijanovega načela »pecunia non olet«, torej »denar ne smrdi«, bi skoraj lahko začeli prevajati z »denar ni kontaminiran«. Ampak kaj, ko so se zlate ribice v domačih medijih tako namnožile.

Abraham odstopil Delo

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

DR. MIHA GA PIHA, sonet

Zavidajo mu dedci za dolžino
(seveda jahte, drugega ni v glavi),
na njej se po zalivih onegavi,
mil’jonček slab odštel je za kupnino.

Zadal si je pred leti prave cilje:
za posel jo pač nujno potrebuje,
kako brez jahte vladi naj svetuje,
kje se začnó hrvaške morske milje?!

Vodé pozna, razburkane in mirne*,
da je možakar blazen inovator,
pokaže tudi, ko je komentator:

so misli fantazijske in izvirne
(plus k meji doprinos je dal ogromen!).
Priimek PRI-POGAČNIK. Nomen – omen!

*namig na morebitno mejo do Mirne

 

%d bloggers like this: