Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij

Pisal se je 12. avgust 2005, ko je Janez Janša kot predsednik vlade v svojem kabinetu gostil famozen sestanek, s katerim je realiziral projekt čistega političnega prevzema časopisa Delo. Šlo je za čas, ko so slovenski novinarji hote in nehote, kakor kdo, sodelovali pri politični prestrukturaciji domače medijske krajine.

Kasneje je Zoran Janković za Mladino lapidarno povedal: »Mercator je (Janševa) vlada prodala zato, da je dobila vpliv v Delu.«

Ocena je bila točna. Danes, enajst let kasneje, je vse malce drugače. Zdi se, seveda le navidezno, kakor da je Mercator vrnil udarec, kajti postal je poglavitna vsebina Dela. Še več, na isti dan se je znašel kot glavni oglaševalec v plačanem oglasu na naslovnici Dela, Dnevnika in Večera, kot vidimo na spodnji fotografiji urednika Mladine Grege Repovža.

Spomnimo se, rezultat tajnega sestanka v vladni palači 12. avgusta 2005 je bil: Pivovarni Laško in Istrabenzu prodati delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Pri Janši so se zbrali Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, ter dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko iztrženo ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.

Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija. Še zdaleč ni potihnila štorija okoli RTV hiše, že se je kasneje vzpostavila nova. Bralci so začeli opažati številne spremembe, vrstiti so se začeli indici o pritiskih in cenzuri, tudi poročila o številnih odjavah časopisa niso pojenjala. Snovalci sproščenosti so si privoščili marsikateri sumljiv alibi v smeri zagovora podrejanja medijev. Prvega bi lahko strnili v argumentacijsko obliko »Vsi to počnejo, politizirajo medije, torej s tem ni nič narobe«. Drugi je ponarodel in se glasi »Tudi prejšnji so to počeli, torej smejo tudi sedanji«. Tretji je »Novi oblastniki se vsaj trudijo uravnotežiti medije, torej so boljši kot prejšnji«. Pomagalo ni, tovrstna stališča so lahko le pogreb novinarske neodvisnosti.

Novinar Dela Peter Kolšek tega leta zapiše, da se je po uravnoteženju mnogim novinarjem izrisal na ustnicah mrtvaški nasmeh. V glasilu »Novinar« je novembra stanje ocenil takole: »Zgodilo se je, prvič po osamosvojitvi, da je slovensko novinarstvo doživelo frontalni politični napad, koordiniran na najvišji ravni.«

Na nek paradoksen način se danes Mercator, nič več v slovenskih rokah, navidezno maščuje. Če se je nekoč barantalo po načelu »Mercator za Delo«, je danes rezultat naslednji: »Mercator v Delu«. Za nameček pa še v Večeru in Dnevniku. Ker so v oglasih zase zlorabili še logotipe vseh časopisov, si jih prisvojili in inkorporirali vanje in ker so mu časopisi brez odpora dovolili zlorabo, bi lahko rekli tudi: »Mercator je Delo«. In tako dalje.

Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.