::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

Aleš Kocjan Janković Večer

%d bloggers like this: