Seveda kolumna v Večeru ni nič posebnega. Pač Večerov stalni gost in bralci so že navajeni nanj. Protesti feministk ne zaležejo, tudi širše kritične javnosti ne:
“Porodniški dopust za očete je norost na kvadrat, ki je zrasla na zelniku feminizma.”
Fizično kaznovanje otrok je nujno, neokrnjena družina pa je le tista z dvema različnima staršema. Če vse to trdite, potem dobite danes za nagrado Bob dneva v Večeru. Ja, isti dan je Vodeb zmagal v očitno ostri konkurenci in se znašel na podlagi zgornjega članka v citatu tik pod naslovom na prvi strani časopisa.
Ta nagrada je pomembna. Zato, ker relativizira uredniški disclaimer, ki ga običajno vsak medij atribuira stališčem zunanjih sodelavcev. Češ: to ni ni stališče uredništva, ampak avtorjevo. Bob je pač moralna podpora neki misli, je izbor uredništva in si menda zasluži pozornost in promocijo. S tem je tudi podpora avtorju. Še več, pri Večeru na podlagi vseh bobov izbirajo tudi bob leta. Nenazadnje je najbrž bob najboljše, kar tisti dan na svojih straneh časopis ponuja. In to je Roman Vodeb.
Naslednja stvar: čeprav marsikateri borec za človekove pravice ali morda feministično združenje, celo cehovsko psihološko društvo negoduje ob zapisih in izjavah omenjenega markantnega teoretskega psihoanalitika, se ne zgodi nič: vsi so prekratki v svojih obsodbah, od medija, ki ga objavlja, ne terjajo drugačne drže. Refleks je razumljiv: zakaj bi se medijem zamerili, naslednjič nas ne bo v njem. Da gre za dopuščanje drugačnega stališča? Ne, gre za zlorabo stroke in medijsko podporo temu. Strpnost do medijev je boleča rana strokovne javnosti, interesnih združenj, posameznikov. Njih se ne kritizira. Kako dolgo še?
You must be logged in to post a comment.