Bujne luške prsi v pogoltnih rokah Ljubljane

V refleksu koprske občine na imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča (naveza Boris Popovič in Sebastijan Jeretič odlično deluje) je nekaj že videnega. Teza je enostavna, kot mora biti, lahko razumljiva za Koprčane: da bi ubranili »našega« Gašparja, bomo na vse glas vpili, da nam Koper ugrabljajo centralisti, umazanci iz Ljubljane. Dajmo, zaigrajmo na lokalpatriotska čustva.

Že-videno se tukaj nanaša na najglasnejšega, ki se je zatekel v logiko mračnih sil, ki čepijo v Ljubljani: Franca Kanglerja. Njegova konspirativna gesta je šla tako daleč, da je zahtevala carino na Trojanah, osamosvojitev severovzhodnega dela države in v tudi najmanjših sekvencah zgodb videla rdeče škratke.

Za Kanglerja se ni dobro končalo, toda k sreči so ga Mariborčani v nizu eksorcističnih akcij na silo le pognali iz občinske stavbe. Popovič ima srečo: na drugi strani je leno, pasivizirano, neodločno prebivalstvo. Zato lahko piarovsko spinanje zaenkrat dobro deluje in zato lahko koprski župan pove:

Ljubljančani ostanite v Ljubljani, Luko bomo branili z vsemi sredstvi.

Retorični spinning z iskanje sovražnika, ta klasičen paranoidni scenarij torej, se pretežno obrestuje. Včerajšnje gostovanje Popoviča v Odmevih je pokazalo, kako nemočna je lahko nacionalka ob sesuti Rosviti Pesek: brutalnost nesmislov, vehemenca in prostaštvo so napolnili studio in moderatorka je seveda klonila. Argument županove prezence je energično pobil moč argumentov, argument divje moči torej.

Neresna dilema

Prav zato je izvorna  dilema v podnaslovu članka iz Žurnala neresna: »Je koprski upor proti “centralističnemu diktatu” upravičen ali le premišljen piar?« Na to, da je dilema novinarsko imputirana, »objektivizirana« v želji po preložitvi odločitve na drugega, kaže tudi obširen citat iz vselej dragocenih pisarij dr. Marka Pavlihe. Ki je v svojem baročno nabreklem slogu znova natresel neumnosti, da boli glava:

Je morda komu trn v srcu zaradi zagroženega transparentnega poslovanja, saj naj bi gospod Mišič razkril vse pogoltneže, ki so (bili) prisesani na bujne luške prsi? Gre Ljubljani res na živce samosvoja, domnevno rdeča Primorska? Politika očitno svoje strankokratske travme psihološko projicira na enega človeka, ki naj bi bil grešni kozel za vse njene stranpoti, vključno s političnim kadrovanjem, a karavana ključnih akterjev gre dalje in se mrzlično pripravlja na nove volitve in zaslužkarske priložnosti.

Frenetična zaigrana borba za Luko Koper je prikrita borba za podporo Gašparju Gašparju. Pavliha ga vidi celo kot žrtev psiholoških projekcij, razume ga kot grešnega kozla. Morda bi moral Popovič resno razmisliti, da na koprski občini namesto Jeretiča zaposli Pavliho – resnično je bolj učinkovito ganljiv.

Ta prazna, olesenela in puhla retorika žrtve je po sebi nevarna, kliče k sovraštvu, paranoidizira družbo, najdeva sovražnika, kjer ga ni, kaže s prstom na druge, namesto nase in megli situacijo:

Popovič je uvodoma dejal, da je “borba za Luko Koper nastala iz trme peščice”. “Za kampanjo proti imenovanju stojijo lobiji, ki so ugrabili državo. Če je bil Mišič dober za državnega sekretarja v kabinetu, zakaj ne bi bil za Luko,” je bil za govornico glasen Popovič.