::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zdravljica je kot himna delo vražjih sil

»Razmišljanja superministra o moralnem kapitalu«, kot se glasi podnaslov obsežnega članka ministra Turka v zadnji sobotni prilogi Dela, sem dejansko že komentiral. In to kar nekaj dni pred njegovo objavo, na podlagi medijskih poročil nastopa v Dragi, kjer je svoj tekst sprva predstavil. Besedila takrat še nisem videl, morda je še nastajalo do končne polne forme,  a osnovne poante se niso spremenile. Kot se je le poglobila ministrova siceršnja ideološka velikopoteznost z vsemi napačnimi branji vred.

ziga-turk-moralni-kapital

Zdaj sem še bolj prepričan, da je ministrov članek pravcati zaklad za družboslovne in humanistične analize; tudi njegova umestitev v osrednji časnik poraja nekaj misli. V njem kar mrgoli prehitrih zaključkov, sumljivih hipotez, bizarnih izpeljav in manihejskega moraliziranja. Na primeru ministrove velike želje po spremembi slovenske himne, ki jo le lansiral s svojim razumevanjem menda ideološko pristranske izbire kitic, ki jih zakonsko častimo, sem nanje že opozoril. Še ena izpeljava, ki se je bom dotaknil, je vredna kratke pozornosti zavoljo svoje ljubkosti. Superminister v veliki želji po afirmaciji kitic Zdravljice, ki omenjajo Boga, zapiše:

Nasprotniki revolucije so bili pripadni narodu, spoštovali so inštitucije države in kralja, mnogi so na temelj svetosti postavili Boga. Žrtve revolucije so bile podjetne, delovne, ustvarjalne, premožne. Imele so tisti proporcionalni občutek za poštenost, ki pravi, da je treba živeti na svoj in ne na tuj račun. Tisti občutek za svobodo, ki je imel odpor do vsakega zatiranja in tiranije. Da je revolucija manj slaba, danes in zdaj tem vrednotam popolnoma ne zaupamo. Za dnevnopolitično rabo slabi ljudje te vrednote in te temelje neutemeljeno diskvalificirajo kot fašistične. Izbrali smo stran: vrag je v himni dovoljen, Bog pa ne. 

Zadnji stavek se lahko bere kot hipni dovtip, a je glede na koncentrirano izpeljavo očitno mišljen kot resen domislek. Kar nam želi minister povedati, glede na svojo obširno razlago, je nekaj takega:

(1) Zdravljica v kitici, ki jo priznavamo kot himno, omenja vraga.

(2) Toda kitica, ki omenja Boga, v uradni verziji himne ni dovoljena.

(3) Torej je vrag v himni dovoljen, Bog pa ne.

Temu sledi še bolj ali manj neposredno izrečen končni sklep: »Za popolno ideološko uravnoteženje himne torej nujno potrebujemo kitico z omembo Boga«.

Seveda je nemudoma zaznavno, da nam avtor streže z nedokazanimi implicitnimi in neimplicitnimi premisami, iz katerih lahko vedno izpeljemo karkoli. Iz premise, da ima RTV servis dovolj notranjih rezerv, lahko izpeljemo sklep (ki mu sledi dejanje), da mu je treba znižati prispevek. Iz premise, da imajo univerze preveč denarja, lahko utemeljimo, zakaj smo zradirali denar zanje in ga prekanalizirali drugam. Iz napačne predpostavke, da smo vojaško ogroženi, lahko kupimo tisoč patrij in sto letal. Iz premise, da so naši mediji neuravnoteženi, jih lahko začnemo nasilno pokristjanjevati. In tako dalje.

Turkova inovacija, da kitica, ki omenja Boga, v uradni verziji himne ni (bila) dovoljena (!), je v tem smislu tista, ki je povsem nedokazano izmišljena, da bi lahko iz nje izpeljal zaželen zaključek. Fabrikacija premis v želji po potrditvi vnaprej začrtanega ideološkega sklepa, ki bo racionaliziral naša ideološka dejanja, pa je v danem primeru še dodatno smešna.

Superminister namreč predpostavlja dvoje: konspirativno ideološko pristranost himne, ki menda cenzurira omembo Boga, za nameček pa dovolj groteskno vzpostavlja kontrast vrag vs. Bog po že opisani logiki uravnoteževanja. In po svoje namiguje na misel, da je dosedanja himna tako rekoč vražje delo. Delo vražjih, tj. vragu naklonjenih sil. In, mimogrede, vsakdo, ki se je nekoliko poglabljal v nastanek Zdravljice, bo vedel, da famozna sedma kitica, ki omenja vraga, v rokopisni inačici, ki jo hranijo v NUK-u in je pisana v bohoričici in s Prešernovo roko, v zadnjem verzu glasi:

Naj Bog jim dobro srečo da!

Kot kaže, je bil zarotnik, ki je vpeljal vraga in izgnal Boga, kar Prešeren sam.

 

One comment on “Zdravljica je kot himna delo vražjih sil

  1. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Haidt za domačo rabo in morala desnice

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 13/09/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, politika and tagged , , , , .
%d bloggers like this: