::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Haidt za domačo rabo in morala desnice

Današnja replika ministra Turka v Dnevniku močno udari mimo. Tako zelo, da novinarka Ranka Ivelja, ki je zagrešila prvoten članek na temo Turkovih modrovanj o Haidtovih moralnih temeljih za političnoideološko instantno rabo, ne bo imela težkega dela. Minister zapiše:

Desničarska morala: obveze in pretveze

Pisma bralcev – petek, 14.09.2012 Tekst: Uporabnik

Ranka Ivelja v svojem komentarju prepričljivo ilustrira to, kar sem hotel v Dragi povedati: da v Sloveniji drug z drugim komaj shajamo, ker drug drugega niti ne poskušamo razumeti. Teorija moralnih temeljev, ki da so intuitivni in deloma prirojeni, nam ponuja razlago, zakaj druga stran razmišlja tako, kot razmišlja. V predavanju sem teorijo uporabil, da bi pojasnil mnenje “levice” in “desnice” o izbrisanih: “Različen odnos do problema izbrisanih bi pojasnili tako, da je pri levičarjih prišla do izraza skrb za tiste ljudi – moralni temelj skrbnosti. Pri konservativcih se je poleg skrbi oglasil tudi občutek za lojalnost – za ljudi bi poskrbeli, a individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kaki drugi državi.” V citiranem ni ocene, kdo ima v tem primeru bolj prav. Zanimalo me je, zakaj so se pojavila različna stališča. Da nisem agitiral za “pravo” mnenje, se zdi kolumnistki “nevredno intelektualca, kaj šele ministra”. S tem zgolj zelo jasno ilustrira Haidtovo tezo: ljudje na “levi” nimajo intuitivnega občutka za nekatere moralne temelje in zato ljudi na “desni” težje razumejo. Kar pa še ne pomeni, da se ne bi mogli z razumom potruditi. Razumeti jih, tudi če se z njimi ne strinjajo.

Dr. Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport

Takoj vidimo, da je minister vnaprej obtožil novinarko, da ga ne poskuša razumeti in da to dejstvo spretno uporabi (ali zlorabi) kot pritrditev svoji osnovni tezi o političnih delitvah in njenih moralnih temeljih. Ampak pomembnejše je tole: Turk trdi, da se do različnih mnenj ni vrednostno opredeljeval, zanje ni agitiral, temveč je zgolj navedel različne moralne premisleke pri levičarjih in desničarjih. Obravnaval jih je na primeru izbrisanih in nič ni povedal, katero mnenje je »pravo«. Ta trditev povsem drži. Turk ima prav. Toda v čem je potem sploh problem? Poglejmo si relevanten odlomek iz prepričljivega zapisa novinarke:

Minister Turk bi najbrž po Haidtovi teoriji šestih moralnih temeljev, ki jo je vzel za osnovo svojega predavanja v Dragi, dejal, da so leta 1933 nemški konservativci v večji meri poudarili vrednote pripadnosti, spoštovanja avtoritete in čistosti. (Te naj bi po Haidtu oziroma Turku določale konservativce oziroma desničarje, in sicer skupaj s skrbjo za druge, poštenostjo in čislanjem svobode, levičarjem pa naj bi zadoščale le zadnje tri). Da ne bo nesporazuma: ministra ne obtožujem nacizma, hočem le pokazati, kam pripelje prostodušno in interesno obarvano apliciranje teorij na stvarnost. Natanko to je namreč počel v Dragi.

Na primer pri izbrisanih. Desnica s svojim dolgoletnim zanikanjem sramotnega ravnanja države z izbrisanimi po Turkovo ni bila nemoralna. Kje pa, le svoje ravnanje in premisleke je oprla na druge moralne temelje. Tako kot levica je izrazila skrb za druge, torej za nesrečnike, ki so čez noč nezakonito ostali brez stalnega prebivališča, toda pri tem se ji je – tako Turk – poleg “skrbi” oglasil še “občutek za lojalnost”: za ljudi bi poskrbeli individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kakšni drugi državi.

Takšno utemeljevanje je nevredno intelektualca, kaj šele ministra. Poprava krivic po nobeni moralni teoriji ne more biti nagrada. In povejmo še stopetdesetič: izbrisani niso kršili niti zakonov niti moralnih norm, če v začetku devetdesetih niso zaprosili za slovensko državljanstvo, kar je bila ena od ključnih okoliščin izbrisa. Skupnost, ki so jo izbrali za življenje – v njej so stalno živeli – je bila de facto in de iure slovenska. Ali so desničarji manj bistri od levičarjev, da tega ne bi razumeli? Zagotovo ne. Minister Turk tudi najbrž zelo dobro ve, da je s strani desnice predlagana “individualna poprava krivic” pomenila le nadaljnje neustavno kršenje pravic izbrisanim. A kaj bi z zoprnimi podrobnostmi. Če bi jih minister upošteval, ne bi mogel izpeljati svoje neverjetne teze, da so konservativci zadevo o izbrisanih presojali drugače zaradi presežka (!) vrednot (lojalnosti) in ne zaradi pomanjkanja ali političnega negiranja teh. Na primer elementarnega sočutja in razumevanja.

Kako uspešen je torej Turkov popravek? Takoj zaznamo, da s s svojo kronsko trditvijo sploh ne zavrne izvorne  novinarkine. Ranka Ivelja namreč ni zagovarjala stališča, da minister favorizira ravnanje desnice in njihove moralne premisleke. Ne očita mu, da ni agitiral za »pravo« mnenje, kot pravi. Ne, trdila je nekaj povsem drugega, bistveno močnejšega: da v ravnanju glede desnice ni nobene moralne logike (ali morda moralnega kapitala, kot bi dejal superminister). Da, skratka, ravnanje desnice v danem primeru izbrisanih  (ali celo neko ravnanje nasploh, neglede na politični izvor) sploh ni moralno in zato ne more biti kvalificirano kot takšno po nobeni moralni teoriji. Turk torej uspešno obrani tezo:

»Turkovo stališče se ni vrednostno opredeljevalo do ravnanje levice in desnice ali moralnih temeljev prvih in drugih.«

Toda  s tem ne zavrže in niti poskuša zavreči začetne trditve:

»Turkovo stališče je nevzdržno, ker legitimira kot moralno dejanje obravnavo izbrisanih pri politični desnici (skozi vpeljavo Haidtovega moralnega občutka lojalnosti pri desnici in s tem njene skrbi, da ne bi prišlo do nagrajevanja izbrisanih glede na njihovo pripadnost neki drugi državi), ki po svojem bistvu niso takšna, ker so nemoralna.«

V tem smislu je ministrovo postopanje značilna argumentacijska prevara red herring. Sesuva stališče, ki ga druga stran ni podala, na način, da ji podtakne stališče, za katerega ve, da ga bo zlahka sesul. In tudi ga. A žal ni sogovornikovo. Mimogrede, novinarka po mojem razumevanju pravzaprav posredno trdi dvoje: ravnanje v odnosu do izbrisanih sploh ni le vprašanje morale, temveč tudi spoštovanja človekovih pravic, zakonov in zakonske poprave krivic, ki je lahko od prve neodvisno. Razprava o morali je zato imputirana. Toda tudi če jo vzamemo zares, v ravnanju desnice ni nič moralnega. Razlika med »biti nemoralen« in »zagovarjati le neke desničarske moralne norme« se izkaže za ključno. Slovenska desnica ni mogla presojati primera izbrisanih iz nekega presežka (desnih) moralnih vrednot lojalnosti, ker je v osnovi šlo za reakcijo desnice, ki je v nasprotju z elementarnim sočutjem in razumevanjem in je bila ves čas nemoralna. Torej desnica izbrisane ni mogla presojati iz Haidtovega »občutka za lojalnost« in moralne motivacije, da je treba za izbrisane poskrbeli individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kakšni drugi državi.

Turk hote ali nehote kategorijo nemoralnosti napne na neko drugo – »drugačne moralnosti«. Če smo nemoralni, smo samo drugače moralni, smo desnomoralni. Če ravnamo proti Ustavnemu sodišču in zakonom, zato ne ravnamo protipravno, ampak drugačezakonsko, ker nas vodi drugačna moralnost. Minister torej ne le legitimira drugačno moralnost (ki po vseh kriterijih v neki dani okoliščini sploh ni moralnost, temveč njeno nasprotje), temveč z njo še zakonsko določeno ravnanje, obveze, odločbe Ustavnega sodišča in seveda odločitve politike. Haidt se je tu s svojo teorijo moralnih temeljev znašel kot priročen izgovor ministra za takšen manever.

P.S.  Še nekaj napotil na moje zapise o ministrovi uporabi Haidta za domače (strankarske) politične potrebe:

https://vezjak.wordpress.com/2012/09/13/zdravljica-je-kot-himna-delo-vrazjih-sil/

https://vezjak.wordpress.com/2012/09/04/bog-moralni-temelji-in-uravnotezevanje-slovenske-himne/

https://vezjak.wordpress.com/2012/09/01/ministrova-sneguljcica-in-dva-milijona-palckov/

https://vezjak.wordpress.com/2012/08/24/ideologija-ki-ni-traparija/

Information

This entry was posted on 14/09/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: