::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Je kdo rekel »medijska pristranost«?

Naj tej strani sem že nekajkrat spraševal, zakaj si naš novinarski ceh, združenja in medijska stroka ne znajo ustvariti in nato še glasno izraziti prav nobenega mnenja o »novi stilski preobrazbi« spletnega portala Planet Siol, ki je postal prepoznavno politično in ideološko pristranski, navijaški, hujskaški in neobjektiven. Ne mine dan, ko na njem ne bi naštel ne enega, ampak kar nekaj prispevkov, ki rušijo klasične norme novinarske profesionalnosti. Kakšne točno? Če sem še bolj konkreten, sta politična opredeljenost novinarjev in pristranost dva različna pojma – če je navzoče prvo, še ni nujno drugo. A tudi do tega dejstva se težko prebijamo.

Dobro za RTV, slabo za demokracijo

Naj vzamem v precep le enega izmed današnjih prispevkov na Siolovem portalu, kjer se norčujejo iz pridobljenega seznama vprašanj v predstavitvah kandikatov za predsednika v soočenjih TV Slovenija:

Ljubljana – Kandidati za predsednika republike bodo letos imeli težko delo, še posebej, če sodimo po vprašalniku, ki so ga dobili od odgovorne urednice informativnega programa TVS Ksenije Horvat Petrovčič.

Tako rekoč se bodo morali v polnosti razgaliti pred javnostjo in znati odgovoriti na vsa vprašanja. Recimo, ali je bil Tito zločinec in kaj če rečejo, da je bil! Ali so brali neko slavno trilogijo in kaj, če je niso? Kaj se zgodi, če rečejo, da letos niso bili v gledališču? Kaj bi si javnost mislila o kandidatu, ki ima avto na primer letnik 1960? Dobro je tudi vprašanje, ki želi od kandidatov samoovadbo o tem, katero slabo lastnost imajo. Pa vprašanje o njihovih dosedanjih delovnih izkušnjah, kjer človeku na pamet pade Borut Pahor z njegovimi predvolilnimi proletarskimi akcijami. V glavnem, soočenja na nacionalki bodo vznemirljiva, burna, napeta in (ne)pristranska. Po vprašanjih sodeč pa na RTV že vedo, kdo bo zmagovalec, kar je dobro za RTV, za demokracijo pa malo manj.

Avtor V.J. je zapisal besedilo, ki transcendira žanrsko dilemo zahtevanega razlikovanja med poročilom in komentarjem – v bistvu nima ambicije ne po enem in ne po drugem. Zadovoljiti se z opazko, da je oba žanra pomešal, bi bilo čisto sterilno podcenjevanje v opisu novinarskega postopka, ki lahko služi le temu, da se slepimo za realne fenomene. Drugače rečeno, da jih suhoparno, v tehničnem jeziku novinarske etike zavrnemo, ne da bi ugledali, kakšni so tu motivi pisca, ki nas pač morajo zanimati. Kar avtor zares želi doseči, je oblatiti ravnanje TVS in njeno odgovorno urednico s tem, da se ponorčuje iz domnevne bizarnosti novinarskih vprašanj za kandidate in samih soočenj na tej televiziji. Ob tem namiguje, da je RTV že izbrala zmagovalca predsedniških volitev in jo cinično vnaprej (!) obtoži, da bo v soočenjih ravnala nedemokratično in pristransko. Zakaj, ne pojasni.

Opisani diskurz sem že nekajkrat izčrpno opisal  v vseh njegovih definicijskih značilnosti in ga označil za hujskaškega in insinuacijskega. Ne gre si delati utvar, o njem se pri nas še ne znamo pogovarjati. Prav tako se mi zapis znova zdi značilen za novo prakso, ki jo opisujem pod tehničnim izrazom »vojne med mediji«: medij A direktno napada medij B. Bizarno pri tem je, da sta tako javni servis RTV Slovenija kot posredno Planet SIOL, ki je preko TSMedia v lasti Telekoma, dejansko državna medija – en medij torej hujska proti drugemu. Res fascinantno vojnomedijsko tihožitje leta 2012.

A kar me je zares zmotiviralo za ta zapis, je omemba izraza (ne)pristranskosti v tem povsem neprikrito pristranskem zapisu. Kako je torej s politično ali drugo novinarsko pristranostjo ali njej semantično enakovredno pristranskostjo, ko jo en očita drugemu?

Media bias

Čeprav je pojem media bias eden najbolj fundamentalnih  in nadvse frekventnih pojmov v novinarskih in medijskih študijah sploh, zares izčrpno navzoč, je v Sloveniji deležen čisto posebne obravnave. Če sem čisto točen, neobravnave. Navedel bom nekaj zame fascinantnih podatkov in pri tem predpostavil, da »bias« v slovenščini prevajamo zgolj kot pristranost ali pristranskost – težko si predstavljam kakšen drug obstoječi prevod, ki bi ga spregledal.

Medijska pristranskost, ki ni nujno politična, lahko je npr. oglaševalska in »rumena«, le v nekaj primerih konvergira s pojmoma objektivnosti in nevtralnosti. Ko se sprehodimo po podatkovni bazi Cobiss, dobimo frapantne rezultate o številu zapisov, ki omenjeni pojem obravnavajo.  Ključne besede, ki sem jih vtipkal in pri tem dobrohotno odkljukal »vsa gradiva«, dajo takšne neverjetne zadetke:

Novinarska + pristranost = 0

Novinarska + pristranskost =  1 (moj članek)

Medijska + pristranost = 1

Medijska + pristranskost = 0

Mediji + pristranost = 0

Mediji + pristranskost = 3 (od tega 2 moja članka)

Povedano enostavneje,  vsega skupaj sem naštel pet (5) zadetkov (brez časovnih omejitev) in če želim biti metodološko čisto objektiven, bi moral odšteti tri svoje. Strokovne, znanstvene, celo poljudne razprave ali članki, diplome, magisteriji, doktorati, monografije medijske pristranosti tako rekoč nikjer ne obravnavajo! Prav nobenega rezultata ni niti, če v Cobiss vtipkamo »nepristranost«  ali »nepristranskost«. Priznam, šokiran sem na takim odkritjem, kot tudi nad dejstvom, da je prišlo tako pozno. Potem sem pogledal Slovenski kodeks novinarjev in se znova prepričal (kar sem sicer vedel), da pristranost ali pristranskost v njej ni niti omenjena. Kot tudi ne npr. objektivnost. Na uradni strani DNS sem med vsem stališči društva skupaj našel dve (2) omembi pristranosti!

Pogledal sem še v dve svoji knjigi: v »In media res« 26 krat omenjam pristranost in 18 krat pristranskost, v »Somrak medijske avtonomije« 13 krat pristranost in 13 krat pristranskost; tale blog, ki ga pišem, uporabi oba izraza skupaj 44 krat. Sem kaj spregledal? Nadomešča v našem prostoru ta pojem kakšen drug ekvivalenten izraz? Nič ne kaže.

Vendarle izjema

Pohvaliti (ker verjamem, da je omenjeni pojem vsaj v naši situaciji skrajno pomemben) moram eno samcato izjemo, ki obstaja v medijski zakonodaji oziroma »regulativi« v naši državi. »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija« zelo izčrpno omenjajo nepristranost kot eno izmed temeljnih novinarskih poklicnih vodil. V enem izmed razdelkov v njih recimo beremo:

1.2 Nepristranskost

Nepristranskost je temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija, ki ji je kot javnemu zavodu zaupano poslanstvo objektivnega obveščanja javnosti. Sporočilo ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev.

Poročanje mora biti čustveno neopredeljeno, hkrati pa naj odseva širino in dobro obveščenost novinarja. Uravnoteženo je treba sporočati ali predstavljati bistvena dejstva in stališča ter ohranjati nepristransko in etično razmerje do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov.

Nepristranskosti v informativnih programih ne zagotavlja le preprosto matematično uravnavanje, v katerem se sleherno stališče enakomerno dopolnjuje z nasprotnim, marveč celovita predstavitev okoliščin, v katerih so ta stališča nastala.

Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.

Zahteve po nepristranskosti ni mogoče enačiti s popolno nevtralnostjo v slehernem prispevku. Novinar sme izreči poklicno, novinarsko sodbo, ki temelji na relevantnih dejstvih, ne sme pa izrekati svojega osebnega mnenja, ki je lahko posledica enostranskih pogledov na določena vprašanja. Ustvarjalci radijskih in televizijskih programov (domači in gostujoči) ne smejo zamolčevati ali zanemarjati podatkov, ki so v nasprotju z njihovim osebnim stališčem in mnenjem.

Pristranost dokaj arbitrarno omenja še 78. člen Zakona o medijih, kar je edina omemba sploh v njem (»Izdajatelj iz tega člena lahko pridobi status lokalnega radijskega oziroma televizijskega programa, če izpolnjuje tudi naslednje posebne pogoje: – da je v programu zagotovljeno objektivno in nepristransko obveščanje prebivalcev lokalne skupnosti ter uravnoteženo predstavljanje različnih mnenj in stališč o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo«), kot tudi 4., 5. in 17. člen Zakona o RTV Slovenija, ne pa tudi statut. To je praktično vse.

Kaj nam pove ta zgodba?

Če imam prav, če nisem zagrešil nobene metodološke napake in subjektivne »pristranosti« v presoji stanja, potem velja naslednje:

(1) Pojem medijske (politične etc.) pristranosti je nekaj, kar v našem medijskem (diskurzivnem) prostoru skoraj ne obstaja kot artikulirana tema.

(2) Ker tak pojem ni artikulirana tema, je zelo verjetno, da pojma pristranosti niti ne znamo detektirati.

(3) Če tega pojma ne znamo detektirati, je zelo verjetno, da ne poznamo dobrih kriterijev, po katerih bi lahko pojem pristranosti determinirali.

(4) Če tega pojma ne znamo artikulirati, detektirati in determinirati, je precej razumljivo, da »incidence« medijske pristranosti ostajajo neopažene, nesankcionirane in s strani novinarjev ali stroke nezaznane.

Zdaj šele razumem, čemu takšen molk DNS in drugih ob »stilski preobrazbi« Planeta Siol. In vseh drugih preteklih in morda celo prihodnjih preobrazbah. Res smo na dnu zaradi novinarske samozadostnosti  in obenem morda tudi strahu. In za to stanje nikakor nista kriva le politika ali lastniki. Če ukinemo še teh pet zadetkov, bomo morda že jutri živeli v najboljši izmed vseh medijskih krajin.

Information

This entry was posted on 14/09/2012 by in aktualno, mediji, medijska pristranost, politika and tagged , .
%d bloggers like this: