Aktualni pritiski ministra za kmetijstvo Franca Bogoviča na direktorja Zavoda za varstvo narave Darija Krajčiča ne morejo ostati brez medijskega odmeva. Pravzaprav so lahko lep pokazatelj, kolikšna je civilnodružbena vloga medijev v segmentu naravovarstva. Bogovič pritiska na Krajčiča, da odstopi, ker vztraja pri ekspertnih ocenah, saj bo sicer moral odstopiti sam, ker to od njega zahteva predsednik vlade. No, to je le ena razlaga. Razlog za nujnost medijskega odmeva je preprost: če nas mediji ne bodo niti informirali o pritiskih politike na stroko, nikoli ne bomo vedeli, kako z njo pometajo. Preživetje stroke pred političnimi, celo vladnimi pritiski (res smo prišli daleč!) je torej tako rekoč v rokah novinarjev, vsaj v veliki meri, psi čuvaji so postali njen branik, v tem primeru varstva narave in okolja, pred pogoltnimi političnimi lobiji.
Količino odmevnosti doslej bi označil za v povprečju zadostno: zgodba o pritisku na Krajčiča je bila solidno pokrita na RTV SLO, POP TV, Delu in Dnevniku (pri slednjem nekoliko boljše), pri Večeru pa se jim za ta zaplet očitno fučka, niso mu odmerili niti besede, kaj šele en samcat kratek zapis. In zdaj k nekaterim značilnostim prispevkov.
Pritlehni pritiski po politični liniji
Prvič, nenavadno se mi zdi, da nihče ni opozoril na dejstvo, kakšno metodo zastraševanja je ubral predsednik vlade. Namreč glede umestitve obvoznice pri Škofljici, proti kateri po začrtani trasi zaradi zaščite območja znotraj Nature 2000 in kršitev evropskega pravnega reda oporeka Krajčič in njegovi sodelavci, se ministrski predsednik ni obrnil na ministra, ki mu je neposredno podrejen, temveč na predsednika stranke, v katero sodi minister. Pisal je Žerjavu, očitno z menjavo zagrozil kar po elektronski pošti (Janša je to v intervjuju kasneje priznal), Bogovič pa je, nenazadnje, tudi podpredsednik v stranki SLS. Imamo dve možnosti razlage, čemu takšna pot: prva je, da je Janša že grozil Bogoviču, da popusti SDS lobijem in dovoli izgradnjo obvoznice, ob tem pa ni bil uspešen. Druga je, da se Janša z Bogovičem o tem nikoli ni pogovarjal. Da raje grozi preko posrednikov, ki jih ima itak v šahu, Žerjav pa je tu priročna izbira, in s tem zakrije sledi pritiskov.
Žrtveno jagnje je napačen poudarek
Drugič, medijski poudarki, po katerih je Krajčič žrtveno jagnje (iz nekaterih kontekstov bi se dalo razbrati, da je to sintagmo uporabil tudi sam), se mi zdijo deplasirani. Predpostavljajo namreč neko dodatno logiko, po kateri je Bogovič pripravljen žrtvovati Krajčiča zato, da bi obvaroval sebe in pokazal s prstom na nekoga zraven sebe. Ne, če je žrtveno jagnje tu evfemizem za zaukazani odhod Krajčiča, tj. njegov odstrel, potem je treba pred očmi ohraniti poglavitni poudarek, ki je v tem: gospod je s svojim strokovnim mnenjem preprosto v napoto, zato ga je treba odstraniti. Ne bodo se ga znebili zato, da bi nekoga pač žrtvovali na oltarju političnih bogov, temveč je zaradi vztrajanja pri svojih stališčih in mesta, ki ga zaseda, objektivno moteč in potreben odstranitve.
Če ne moreš rešiti težave, menjaj ljudi
Tretjič, še vedno čakam, kdaj bo nekdo razkrinkal nevarnost argumentacije, ki jo uporablja minister za kmetijstvo. Poglejmo:
Bogovič je danes pojasnil, da je Krajčiča pred kratkim povabil na razgovor, kjer sta ugotavljala, da ima naravovarstvena stroka veliko težav z energetiki, infrastrukturo ter da so ti konflikti vgrajeni v naš prostor že desetletja ter se stopnjujejo. Kot eno od možnosti reševanja tovrstnih težav sta omenila menjave na vrhu takih institucij.
Minister gladko in brez zadržkov predlaga kot rešitev problemov v naravovarstvu in širše inovativno metodo: kadrovske menjave. Skratka: če ne moreš rešiti težave, zamenjaj ljudi. Problemov sicer ne boš rešil, imel pa boš vsaj kimavce. In, no ja, če znajo dobro kimati, si po svoje probleme le rešil!
Odhod Krajčiča pozdravlja celo narava
Četrtič, še vedno čakam, kdaj bo kdo razkrinkal absurdnost argumentacije, ki jo uporablja minister za kmetijstvo. Tole je povedal za kamere POP TV, po tistem, ko se je že petič branil, da je menda Krajčič sam ponudil svoj odstop in zakaj bi bilo to dobro:
Oba sva bila enotna, da je to (da odstopi) dobro v imenu stroke, v imenu narave.
Spodobni novinarji bi ministra na podlagi takšnih manipulacij raztrgali. Ne le, da Krajčič zanika natolcevanja, da ne želi odstopiti s funkcije, kar mu Bogovič ves čas nesramno podtika, v usta mu polaga bizarno trditev, češ oba se strinjava, da je dobro za stroko in naravo (sic!), če odstopi. Cinizem prve klase: če politika odstavi direktorja zavoda za varstvo narave, bo to imelo nadvse blagodejne učinke na stroko in naravo samo! In to izjavi sam minister! Če kaj, je ta sama izjava razlog za njegov nemuden odstop.
Stroka bo menda menjala ministra, ne obratno
Petič, minister Bogovič se želi narediti za nič manj kot žrtev, ki jo bo stroka zamenjala, ne on njo:
Na to naj bi napeljeval tudi pogovor z najvišjimi uradniki zavoda, ki ga je imel minister po sestanku z direktorjem Krajčičem. “Ti so dali jasno vedeti, da neomejeno podpirajo direktorja, prav tako pa so med vrsticami dali vedeti, da pri tem nimajo težav doseči niti zamenjave ministra,” so povedali na ministrstvu in si zastavili retorično vprašanje, kdo v tej državi vodi razvojno politiko: uradniki, ki jim nihče nič ne more in nikomur ne odgovarjajo, ali minister, ki mora prevzemati polno politično odgovornost za svoje odločitve.
Takšna serija nadvse bednih in ciničnih alibizacij Krajčičevega odstopa spet zahteva dovolj intenzivno obravnavo, opozoriti pa velja tudi na latentno disciplinizacijo stroke po principu argumenta iz moči, ne moči argumenta. Spet z večnim sklicevanjem na politično odgovornost, ki je na koncu itak nihče ne prevzame. Ministrovo sklicevanje na pritiske stroke nanj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično.
Naloga medijev
Šestič, nisem čisto prepričan, če se mediji zavedajo, kako neskončno pomembna je načelna drža Krajčiča in njegovih kolegov, ki so mu izrekli podporo. Gre za izjemen in žal redko viden dogodek. Ta vlada je v nekaj mesecih svojega delovanja uspela z združevanjem in ukinjanjem resorjev, spremembami zakonodaje in utiševanjem stroke ustvariti nekatere nepopravljive posledice na področjih okoljevarstva in naravovarstva. Temu se nihče ni znal upreti – in prav zato je Krajčičeva pogumna drža lahko ena tistih, ki bi lahko bila prelomna. Toda ne bo je, če se o njej ne bo dovolj slišalo. Da je zgodba izostala v vseh politično instrumentaliziranih medijih te oblasti od Demokracije do Planeta Siol, je najbrž jasno. Nekateri pa preprosto niso na ravni naloge.