::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Preceniti medije

Čeprav je Janez Janša kot predsednik vlade prisegel 28. januarja letos, čeprav smo na področju medijev doživeli že kar nekaj pretresov (menjave nadzornikov RTVSLO, manjšanje RTV prispevka, politični prevzem Planeta Siol, ustanovitev nove državne TV, morda razrešitev predsednika uprave Dela, etc.), so zapisi o tem redki. 14. septembra smo le dočakali enega prvih celokupnih – o Janševih medijskih »strategijah« in posledičnih prevzemih v njegovem svežem mandatu. Priznajmo, značilen dosežek slovenskega novinarstva, četudi je res, da se je večina dogajanja odvila v zadnjih mesecih. Govorim o kolumni Gregorja Repovža v Mladini.

Mediji, spet

Spet se začenja politični medijski ples – in spet se tisti, ki bodo njegove glavne žrtve, torej novinarji, zaradi katerih se v imenu gledalcev, poslušalcev in bralcev vse dogaja, vedejo, kot da ne vedo, kdo jim trka na okno in da trka prav njim. Ker če bodo morda tiho, jih ne bo oplazilo? Pa jih bo. Tako kot je kulturnike, profesorje in druge, ki se jih je vlada lotila zaradi političnih in ideoloških namenov.

Janez Janša, čeprav je kariero začel v medijih, medijev nikoli ni zares razumel. In jih še danes ne. A jih ne ceni, ampak jih precenjuje. Precenjuje njihov vpliv, precenjuje njihovo moč – ker pač podcenjuje prebivalce države, v kateri živi. Javnosti in njenega mnenja ni mogoče tako usmerjati. Preprosto neumno je prepričanje, da to počno mediji. Če bi bilo tako, ne bi nikoli padel noben režim. Ker bi pač mediji usmerjali misli ljudi. Ne, noben režim ni zmagoval z mediji, zmagoval je s strahom. Strah je bil tisti, kije deloval. Medije je mogoče usmerjati, glede tega ima Janša seveda prav. Ne daje pa to takšnih rezultatov, kot si ta oblastnik predstavlja.

In ker medijem pripisuje tako moč, se z njimi ves čas ukvarja. Tako je bilo leta 2004, ko je prišel na oblast, in tako je tudi tokrat. Že v prvem mandatu so ga pokopali predvsem mediji – vendar ne zato, ker mu jih ne bi uspelo podrediti, ampak ker so ta manever prebivalci spregledali. Se spomnite lažnih medijev, kar so bili brezplačniki? Kakšen neumen proj ekt. Nikogar niso prepričali. Pa ne zato, ker ta propagandna glasila ne bi bila v osnovi profesionalno narejena – ampak ker ljudje niso neumni. In Janševa priljubljenost se tudi tokrat ni tako zmanjšala zato, ker bi ga mediji napadali, ampak ker so njegovi ukrepi slabi, javnosti pa ni prepričal.

Toda Janeza Janše ne bo mogel nihče prepričati, da glavna ovira, ki mu stoji na poti, niso mediji in da bi moral za učinek, ki si ga želi, pač zamenjati narod, ki ga ne podpira, ne pa medijev, njihovih urednikov in novinarjev. Preprosto v to preveč verjame. Zato gre tudi v tem mandatu nad medije brezkompromisno. Vzpostavljanje nove televizije z denarjem državnega Telekoma ni toliko usmerjeno zoper nacionalno televizijo, temveč zoper Pop TV. Pa ne gre za to, da bi bil Pop TV kak velik kritik Janeza Janše (niti podpornik, seveda), ampak za to, da bi ta oblastna klika rada imela svoj Pop TV. Ataka na nacionalno RTV je kakopak le ponovitev že videnega. Zmanjšanje RTV-prispevka je pač pritisk na zavod, hkratno menjavanje nadzornikov pa le del igre. A žal se vse bolj zdi, da smo priča tudi ponovitvi igre med Pivovarno Laško in politiko, ki smo ji bili priča leta 2005. Spet je Pivovarna Laško odvisna od politike, tokrat prek kreditnih linij v Novi Ljubljanski banki, in spet se zdi Delo (in takoj za njim Večer, ki je v njegovi lasti) pač karta, ki bo izigrana zaradi nekih drugih ciljev. Predsednik uprave Dela Jurij Giacomelli je bil razrešen dramatično, čeprav brez pravih razlogov, le zaradi šarade same (pri čemer ne trdimo, da si ni že zdavnaj zaslužil zamenjave, a kaj ko njegovo vodenje družbe pivovarjev ni motilo), daje treba močno mižati, da spregledaš političnega botra zamenjave. Pri čemer je uspelo neučakanemu eskadronu na portalu siol.net, ki ga je vlada že preuredila, za en teden prehiteti nadzorni svet Dela in razkriti, kaj seje gospodar dogovoril. Prav zabavno je še naprej brati siol.net, ki resnično neprijetno za gospodarja – v razposajenem veselju oblasti in moči – razkriva, katere zahteve so še prišle v Pivovarno Laško z Gregorčičeve ulice.

A kot ima Janša že izkušnje, jih ima tudi javnost – in predobro zna brati takšne poteze. Tudi če bi vse medije spremenili v propagandna trobila, javnost temu ne bi nasedla. Kar pa ne pomeni, da ne bo na koncu potegnila kratke. Vsaka država, ki želi biti napredna, potrebuje čim boljše medije. Vsako takšno mrcvarjenje vedno osiromaši medijski prostor. Dejstvo je, da si ne Delo ne RTV Slovenija v resnici nista opomogla od izživljanja med letoma 2004 in 2008. Lahko sploh preživita še en tak napad?

Seveda imata tokrat Janševa panika in naskok na medije dodaten stimulans. Gre za afero Patria, ki mu visi nad glavo. Na dan, ko je bil zamenjan predsednik uprave Dela, se je nadaljevalo sojenje na Dunaju. Podjetnik Walter Wolf je tam priznal, da je v njegovem stanovanju v Mariboru potekalo srečanje zastopnika Patrie na Dunaju Hans-Wolfganga Riedla, predstavnika Patrie Reija Niitvnena in Janševega zaupnika Jožeta Zagožna, ki velja za ključno figuro v aferi, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.

Kdo je poročal? Avstrijska tiskovna agencija Žal zunaj dosega te oblasti.

Opomba. Res je, naskok na medije izvaja SDS. A to ne pomeni, da Gregor Virant, Karl Erjavec in Radovan Žerjav ter njihove stranke nimajo s tem nič. Ne, brez njih ne bi šlo. Na to opozarjamo le zato, da ne bodo mogli reči, da niso imeli s tem nič, in se celo morda malo pozgražali nad Janšo in si tako umili nedolžne ročice.

Grega Repovž

Članek je odličen, a se ne strinjam z nekaterimi hipotezami v njem. Prvič, ne verjamem, da Janša pomen (domačih) medijev preprosto precenjuje. Sprva je tu vprašanje etiologije. Njegova obsedenost z njimi je nekaj, kar izvira iz koncepta, ki ga že leta razvijam pod pojmom psihopolitike paranoje (in s tem povezanega razumevanja stvarnosti, nas samih v njej in obenem delovanja politike). Če smo fetišisti in obožujemo čevlje, verjetno ne bomo rekli, da precenjujemo pomen ali status čevljev. To ni točna formulacija naše drže. Nadalje pa se bojim, da moči medijev preprosto ni mogoče preceniti oziroma je to mogoče vedno manj, njihovega propagandnega naboja v politične namene sploh ne. Obstajajo zgolj bolj ali manj spretni manevri.

In drugič, prav nič me ne prepriča teza, da državljani po defaultu niso neumni in da ne nasedajo propagandizmu medijev. Oziroma da javnost ne bi nasedla, tudi če bi vse medije spremenili v propagandna politična trobila. Za to smelo trditev, ki predpostavlja, da so ljudje vedno dovolj pametni, da razgalijo sleherni vpliv nanje, manjka dokazov. Prav nasprotno se mi zdi res: raziskati je treba, na kakšen način se propagandne tehnike novinarjev vedno znova brusijo in postajajo subtilnejše, da bi dosegle svoj učinek. In tudi ga.

Sicer pa velja, da se je Janša z vojaškimi prevzemi medijev v mandatu 2004-2008 pretežno opekel. In da je letošnji novi mandat nastopil v kriznih razmerah, ko je prisiljen dajati prednost reševanju ekonomske krize. Vseeno menim, da ni tako hudo in da mu je v zadnjih letih uspelo postrojiti in namnožiti lepo četico lojalnih novinarjev in urednikov. Nenazadnje so tu še mediji, ki jim ne gre toliko za podporo Janši, temveč suport desnemu političnemu polu in njegovi ekonomskoidejni podstati. Kako bi jo odnesli, če bi v prejšnjem mandatu bil bolj uspešen in bi zaradi prosperitete trenutno imel več časa, da se ukvarja z njimi? Manjši učinek na ljudi torej ne dokazuje njihove dobre in trezne presoje, prej je rezultat srečnih okoliščin.

%d bloggers like this: