Ko pogledam argumente ministra dr. Žige Turka, se mi velikokrat zdijo nesprejemljivo cinični, napačni, zmotni. Celo za kakšno stopnjo bolj kot v povprečju za politike njegove stranke. Danes ni bilo nič drugače. V Dnevnikovem intervjuju nam streže nič manj kot s pojasnili, zakaj bi morali v himno dodati omembo Boga. Razumem, vodi najbolj ideološkega izmed vseh resorjev. Oziroma, ker je superminister, velja povedano celo v množini, ker obvladuje več ideoloških resorjev.
Sklicevanje na neškodljivost
Pa si poglejmo cvetober:
Ne gre za problematizacijo pesnika ali Zdravljice, ampak za spremembo himne na način, da bo vsaj trideset odstotkov prebivalcev v nasprotju s svojimi prepričanji moralo peti o Bogu.
Sedemdesetim odstotkom je pa to všeč in zdaj ne smejo.
Pri himni gre za konsenz, ne za volilni rezultat. Sedanja je vključevala vse ljudi, dokler je ni vaša stranka začela problematizirati.
Prvi predlog je dal Boris Pahor, ne SDS. A veste, koliko himn na svetu omenja Boga, pa nimajo s tem nobenega problema?
Ne drži, imajo jih. Predvsem pa so himne sprejeli v oddaljeni preteklosti, naša je stara komaj enaindvajset let, sprejeta je bila v času ločenosti države in cerkve.
Tisti, ki verjame v Boga, mu to nekaj pomeni, tisti, ki ne, pa mu je to tako, kot bi pel o Sneguljčici.
Ne drži, ateisti ne želimo peti nobenemu bogu, verniki drugih veroizpovedi pa ne katoliškemu.
Muslimani vam bodo povedali, da verujejo v istega Boga kot mi.
Minister je zašel v cel niz nepotrebnih logičnih zmot: najprej nas uvaja v argument iz številčnosti (argumentum ad numerum), češ Boga v himni preprosto rabimo, ker je takšna volja večine. Potem uvede argument iz prakse drugih oziroma tudi ti (tu quoque): če imajo tudi drugi Boga v himni, zakaj ga ne bi vstavili še mi? Nakar sledi še poslastica v obliki teze o Sneguljčici, sicer najbolj zanimiva, celo groteskna. Nakazani argumentaciji bom rekel sklicevanje na neškodljivost, želi nam prodati rešitev, ki je menda docela neboleča za nevernika in prijazna za vernike: omemba Boga v himni bo ob poslušanju (ali petju) vernika razveselila, za nevernike pa ne bo škodljiva, saj je vendar Bog za njih nekaj tako neresničnega kot Sneguljčica. Pravljice pa imamo radi vsi, kajne?
Teza o neškodljivosti, ki jo je minister karikaturno ilustriral, je v resnici bizarna, če upoštevamo ne le ustavno zapovedano ločenost Cerkve od države, ampak tudi z vidika ideoloških razmerij v družbi. Postavlja se onstran ustavnopravnega in družbenoideološkega konteksta. Pravzaprav je njena vloga verjetno prav v tem, da nekaj, kar ni sprejemljivo z omenjenih vidikov, predstavi za človeško benigno in prijazno, kot okras v estetskem spremljanju, izvajanju in poslušanju himne. Ne pozabimo, da jo, paradoks vseh paradoksov, izreka minister, ki je svojo lastno definicijo ideologije razširil do neprepoznavne meje, ko je dejal, da je sleherna sprememba v državi ideološka – o absurdnosti njegovega dojemanja pojma ideologije sem že pisal. Ampak če vzamemo priznanje zares, je ideološka tudi sprememba himne z dodajanjem omembe Boga in minister se potemtakem zaveda narave svojega ravnanja.
Sneguljčica pri verouku
Da bi lažje verificirali, koliko je vredna ministrova domislica o Sneguljčici v državi dveh milijonov palčkov, ki bodo ponosno poslušali himno (eni bodo ob njej lahko po novem vizualizirali Boga, spet drugi Sneguljčico ali kaj podobnega), si moramo zamisliti le kakšen dodaten primer situacije, v katerem uporabimo isto argumentacijo. Denimo, da bi ta oblast uvajala obvezen verouk v šole za vse učence, novinarki pa bi ministra spraševali po tem. Potem bi, analogno, zgornji odgovor, kajpak mutatis mutandis, lahko čudovito opisal menda neposiljeno in neideološko situacijo v učilnici. Izvajanje verouka za verne in neverne bi lahko razložil takole:
Tisti, ki verjame v Boga, mu to nekaj pomeni, tisti, ki ne, pa mu je to tako, kot bi poslušal o Sneguljčici.
Ker sta situaciji sorodni in zato reverzibilni, bo v primeru, ko se strinjamo s prvo, moralo dobro zveneti pojasnilo o Sneguljčici tudi v drugi. A ne zveni! Reči, da je verouk v šoli neškodljiv za tiste otroke, ki ne verjamejo v Boga, da je zanje to še ena neškodljiva fantastična zgodba, seveda boleha za močno prozornim zanikanjem ideološke poteze v dejanju uvedbe pojma Boga v himno, ki je kot takšna še kako nevarna in nedopustna.