Miselne izpeljave ministra Turka bi morale zanimati vsakogar, ki mu teorija ideologij, politična filozofija ali etika niso tuja področja. V temle članku ga nenazadnje uvajajo kot analitika na področju filozofije: »Minister Turk je kot ugledni znanstvenik, strokovnjak na področju gradbene informatike in temeljit analitik na področju filozofije, predstavil povsem znanstveno in zelo empirično analizo stanja v naši družbi z iskanjem temeljnih vzrokov za njeno delitev.« Njegovega ukvarjanja z ideologijo in socialnim psihologom Jonathanom Haidtom sem se že dotaknil – vendar takrat še nisem vedel, da z njuno pomočjo med drugim naskakuje tudi spremembo slovenske himne z uvedbo teorije o šestih moralnih temeljih:
Minister Turk je nadalje spregovoril o teoriji moralnih temeljev, ki jih je šest: skrbnost do soljudi, poštenost, svoboda, pripadnost, spoštovanje, svetost. Po njegovem gre za temelje, ki jih ne prenašamo le z vzgojo, temveč so bili pridobljeni z dolgo človeško evolucijo. Z določenimi vrednotami se po njegovih besedah rodimo.
Raziskave so pokazale, da ljudje, ki se imajo za levičarje, izraziteje čutijo prve tri moralne temelje, konzervativci pa vseh šest. To zapleta odnose v družbi. Če je več skupnih temeljev, je družba stabilnejša, vendar pomembno je tudi njihovo ravnotežje. Pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost pa ne sodijo k moralnim temeljem levičarjev.
Pri Slovencih je bilo zgodovinsko izraženih vseh šest moralnih temeljev. Tudi Prešernova Zdravljica nagovarja v različnih kiticah drugačne moralne temelje. Sedma kitica podpira tri “leve” moralne temelje. Druga kitica pa nagovarja tri “desne” konzervativne temelje.
Uspešna družba gradi na vseh šestih temeljih. Vsi so različni, vendar tudi enakopravni. Če verjamemo v spoštovanje, je izjavil minister Turk, bodimo spoštljivi do vsega, ki si to zasluži.
Naredimo korak naprej in obsodimo revolucijo, je dejal. Namreč, nekateri ne uspejo razlikovati med vsega spoštovanja vredno, dragoceno in spoštljivo narodno osvobodilno vojno in nadaljnjo revolucijo, ki je bila nekaj povsem drugačnega in negativnega. Nekateri pa z zlorabljanjem eno istovetijo z drugim.
Celovit narod potrebuje vse temelje, zato dajmo jim pravico, je zaključil minister Turk. Drug drugemu priznajmo, da smo dobri ljudje, ki bi lahko delali skupaj. Moralni kapital skušajmo pridobiti nazaj.
Veliko zgornjih mislih bom preskočil, kar čutim kot majhen greh, ki ga moram storiti. O ministrovih pretenzijah uvedbe omembe Boga v himno (beri: druge kitice Zdravljice na podlagi spremembe zakona o grbu, zastavi in himni) s tolažilnim argumentom o Sneguljčici sem že ugotavljal, da temeljijo na nevarni potezi ideologizacije. Včasih minister, ki ga je očitno doletela naloga, da spremembo himno javno argumentira, govori o nič manj kot žalitvi vernikov in dosedanji cenzuri v himni: »V ustavi je zapisano, da je himna Zdravljica. Verni bi rekli, da zakon žali njih, ker cenzurira kitice, ki omenjajo Boga. V sedanji himni se več ukvarjamo s svojo okolico kot pa s Slovenijo.« V zgornjem daljšem citatu pa je nenadoma Haidtova teorija morale uporabljena na nenavaden način, da bi nas prepričala v isti rezultat: sprememba himne skozi spremembo zakona o njej je nujna. Minister razmišlja takole:
(1) V neki družbi je vedno izraženih vseh šest moralnih temeljev.
(2) To velja tudi za Slovenijo.
(3) Prešernova Zdravljica nagovarja različne moralne temelje: druga kitica nagovarja konservativne ali desne, sedma nagovarja liberalne ali leve.
(4) Zaradi poudarjanja sedme kitice je Zdravljica nagovarjala le liberalne ali leve moralne temelje.
(5) Torej: nujno potrebujemo drugo kitico, ki nagovarja konservativne ali desne moralne temelje.
Turk zaključi še z zanj zadnje čase zanj zelo značilnim apelom k »enakopravnosti« in »enakosti«. Vprašljive ali nedokazane se mi zdijo kar vse štiri premise (1)-(4). Dober indic za vprašljivost ponuja je že Haidt sam: kot je splošno znano, je sam začel s petimi moralnimi temelji, ki jih potem razširil na udobnejših šest (po tri za vsako stran). Toda ker ni čisto prepričan, ponuja nič manj kot denarni izziv za tistega, ki bi odkril nov temelj:
IF ANYONE CAN DEMONSTRATE THE EXISTENCE OF AN ADDITIONAL FOUNDATION, OR SHOW THAT ANY OF THE CURRENT 5 FOUNDATIONS SHOULD BE MERGED OR ELIMINATED, JON HAIDT WILL PAY THAT PERSON $1,000.
Tri denarne polovičke, kot beremo na isti strani, je Haidt že izplačal. Če ne velja (1), posledično ni fiksen niti (2), ki je od prve premise odvisen. Premisi (3) in (4) se zdi povsem arbitrarno izpeljani. A med njimi je implicitno navzoča še ena, ki se mi sploh zdi sporna in ključna. Šele z njo pridemo do sklepa:
(I) Da bi neka družba prosperirala normalno, mora imeti enakomerno navzočih vseh šest moralnih temeljev.
Kot vidimo, šele iz te predpostavke o enakomerni navzočnosti vseh temeljev minister izpelje nujnost spreminjanja himne, za katero je predpostavil, da mora uravnoteženo vsebovati vse temelje po vrsti. Implicitna premisa o enakomernosti je sporna, ker ni Haidtova – predstavlja samosvojo Turkovo nadgradnjo. Že res, da prvi kritizira liberalno moralo, češ da ni utemeljena na vseh moralnih temeljih in da v svoji knjigi »The Righteous Mind« eklektično gradi na socialni teoriji morale, kombinaciji Darwinove teorije evolucije, Durkheimove sociologije ter humovske in kantovske filozofije. Toda nikjer ne razvija teze o zadostnosti *vseh* moralnih temeljev hkrati kot principu edine prave moralnosti, ki bi morala enakomerno služiti kot politična paradigma za vse politične opcije. Prav nasprotno, Haidt celo meni, da liberalci težijo le k prvim trem temeljem, medtem ko so konzervativci pripravljeni prisluhniti vsem šestim. S tem so na boljšem in v prednosti – celo, ko gre za volitve ali ko gredo nanje. A to je le prvi sporen korak. Razen tega je teza pri ministru mehanicistično prenešena in uporabljena za partikularne namene prepričevanja v nujnost spremembe himne. Na ta način bi seveda lahko v družbi spreminjali karkoli: če arbitrarno pokažemo, da menda manjkajo določeni moralni temelji v njem, lahko zahtevamo njihovo uravnoteževanje in izpopolnjevanje povsod, ne le v himni.
Naj navedem ilustracijo. Zgodba me spominja na ideološko osmišljanje »uravnoteževanja medijev« v mandatu 2004-2008. Takrat sem o logiki uravnoteževanja medijev verjetno napisal več vrstic kot kdorkoli, toda če sem kratek, bi bistvo takratne operacije lahko zvedel na takšen »silogizem«:
(1) Slovenski mediji so pretežno (historično) levičarski.
(2) Toda da bi družba prosperirala normalno, mora imeti enakomerno navzoče (pluralizem!) leve in desne medije.
(3) Torej potrebujemo več desnih medijev.
(4) Torej moramo izpeljati uravnoteženje medijev.
Včasih so operacijo skrili pod geslo sproščanja medijev, včasih pod geslo pluralizma in največkrat so terjali celo »notranjo« uravnoteženost vsakega posebej. V ta namen je Janševa garnitura nenazadnje ustanovila tudi medijski sklad z milijonskimi zneski. Premisa (3) velikokrat ni bila izražena glasno, toda sklepanje boleha za isto boleznijo, kot Turkova argumentacija za himno: že prva premisa je povsem na trhlih nogah, posledično pa vse ostale. Kar imata skupnega primera argumenta iz spremembe himne in uravnoteženja medijskega prostora, je potemtakem nasilna logika »harmonizacije« in uravnoteževanja, kjer vnaprej predpostavimo neuravnoteženo stanje, da lažje izpeljemo operacijo zavojevanja medijev, in sfabriciramo argumente, ki ga podpirajo. Da je sedma kitica Zdravljice levičarska, je že taka pogruntavščina.
Naštel sem vse tri načine, ki se jih zaenkrat minister poslužuje pri širjenju vere v nujnost spremembe himne: argument iz neškodljivosti omembe Boga (se pravi dokaz iz Sneguljčice), argument iz dosedanje cenzure vernikov in tisti iz Haidtove teorije šestih moralnih temeljev. Za slednjega sem pokazal, da ameriškega avtorja interpretira izrazito instrumentalizirano, arbitrarno in po svoje.