::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Herman goes to Vitanje

Da ima kultura moč prisvajati si resničnost in jo krojiti po svoji meri, seveda vemo in nanjo zaradi številnih blagodejnih duhovnih učinkov tudi pristajamo. Da se včasih na poti za dosego svojih ciljev kulturniki zatečejo tudi k spreminjaju dejstev, ki tvorijo to resničnost samo, je malo manj znano, celo nedopustno. Če k temu prispevajo mediji in nenazadnje še minister za znanost in kulturo, pa sploh.

Krvna slika in stric iz vitanjskega ozadja

Zgodba s Hermanom Potočnikom Noordungom in vesoljsko stavbo sredi Vitanj je groteskna materializacija povedanega. Nekdo je iskal pameten razlog, da prav sredi simpatičnega mesta na obronkih Pohorja in podaljška Karavank zgradi betonsko stavbo krožne oblike, vredno 2, 6 milijona evrov. In tako kot so na začetku projekta EPK novinarski kimavci imaginirali o tem, kako lahko le plemenita mariborska kri poganja po žilah projekta Evropske prestolnice kulture in torej na kulturo vezali krvno pripadnost kasnejših matadorjev projekta, se je nekdo spomnil, da so Vitanje priročen kraj, kjer bo realiziral svoje sanje, ker menda tja krvno spada Herman Potočnik. Težava je v tem, da ne spada, tako kot velja za umetno uvažano mariborsko kri na obronke mariborskega Pohorja. V temle Večerovem zapisu izvemo, kaj je mariborski galerist Primož Premzl natankoma odkril, vključno s Potočnikovim grobom na dunajskem pokopališču:

Edina povezava med Potočnikom in Vitanjem je, da je bil tam leta 1809 rojen njegov ded po materini strani Franz Kokoschinegg (umrl 1880.), ki se je že leta 1842 z družino preselil v Maribor. Omemba Vitanja v povezavi s Potočnikom je torej za lase privlečena. Sklicevati se na osebo, ki je bila rojena 83 let pred Potočnikovim rojstvom (pa tudi ta prednik je 50 let pred tem zapustil Vitanje), je res bizarno,” meni Premzl.

Ne vemo: če bi bila ponudba Maribora večja, bi morda ista spominska stavba ali astronavtski center danes stal v njem. Mogoče bi postala edina posrečena EPK investicija mariborskega župana, ki se danes sprehaja od ene gradbene luknje do druge, saj se je, kot vemo, njegov MAKS aka Mariborski kulturni center dobesedno vdrl v zemljo. Tako tisti, ki so kdaj pomotoma šli mimo ogromne gradbiščne jame.

Princip realnosti ali ministrov smisel za zgodovino

Pričakovali bi, da bo vsaj prej omenjeni minister že po službeni funkciji skrbel za stik z realnostjo, za Realitaetsprinzip. Žal nam ni bilo usojeno, beremo v Delu. Ko je obiskal Vitanje, seveda v begu pred srečanjem s predsednikom republike (kar je novi šport vseh Janševih politikov), je stvar izpadla takole:

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk se je v Vitanju udeležil novinarske konference pred otvoritvijo Kulturnega središča vesoljskih tehnologij (KSEVT), ki bo v četrtek. Dejal je, da bo to pomemben dogodek za Slovenijo, saj dokazuje, da so tudi majhni narodi sposobni znanstvenih dosežkov svetovnih razsežnosti ter izpostavil prispevek k raziskovanju vesolja Hermana Potočnika Noordunga, »ki je bil doma iz Vitanja«.

Te njegove besede so medijem razposlali njegovi uslužbenci in očitno preprosto posredovali ministrov lapsus, kakršnega si prav ministrstvo, odgovorno za šolstvo in znanost, naj ne bi privoščilo. Že res, kar je poudaril tudi minister, da so Noordungove ugotovitve močno vplivale na delo tehnikov in raziskovalcev kot tudi avtorjev znanstvene fantastike.

Niso pa očitno na ministra in ljudi, ki so Turka podučili o Noordungu, saj je Turk nadaljeval v istem slogu. Po poročanju njegovih ljudi za stike z javnostjo je nato minister dejal, da je ministrstvo (seveda ne njegovo veliko ministrstvo, ampak eno od samostojnih prejšnjih op. p.) z veseljem sprejelo zamisel Občine Vitanje, »da bi v Potočnikovem domačem kraju odprli KSEVT«.

Ponovimo, da Vitanje niso Potočnikov domači kraj in doslej ni nihče ponudil enega samega dokaza, da bi Potočnik kdajkoli v življenju sploh obiskal Vitanje. Je pa res, da je prejšnja vlada, ki sicer ni trdila, da je bil Potočnik Vitanjčan, za postavitev in ureditev središča zagotovila 2 milijona evrov, od tega 85 odstotkov evropskih sredstev, ostalo pa svojih.

Umetniški »freigeist« seveda ljubimo in spoštujemo. Veseliti bi se morali sleherne umetniške ali znanstvene pridobitve, tudi zgodovinarskega erosa (pri ustvarjalcih v KSEVTU res ni čisto jasno, kje je mejna črta med njimi). A težko bomo kam prišli pri dokazovanju Potočnikovega svetovnega pomena in tehtnosti njegovih zamisli, če bomo že osebno poreklo utemeljevali na izmišljotinah. Ne vem, če se tega zavedajo slovenski mediji, ki o zgodbi poročajo zelo selektivno.

Nelagodje v vitanjski kulturi

In tu je še en zoprn vidik za domačine. Nekdo je Vitanjčane spravil v strašno zadrego: še desetletja bodo očitno opazovali med sabo objekt, ki izgleda kot Neznani leteči predmet, je mednje padel kot Neznani leteči predmet, in se tudi spraševali, kaj imajo skupnega z njihovim »avtorjem«, ki je risal tem podobne škatle. Ob vsakem vprašanju tujca ali turista jim bo nerodno. Verjetno bi bili radi ponosni na svojega Hermana, a ne bodo mogli biti – ker bodo vedeli, da ni njihov. In potem jim bo, sploh ne zaradi sproženega nelagodja, nekdo nonšalantno razložil, da je Herman univerzalen, od nas vseh. In torej tudi njihov. Zadovoljni?

Konstrukcija stavbe sredi Vitanj spomni na še eno EPK pogruntavščino – famozno vrtavko kot simbol prestolovanja, ki nas bojda vabi k plesu duha. Nekaj takega, pomeni niso bili nikoli specificirani, zgodba nikoli raziskana, prej medijsko zamolčana. Nekateri strokovni kritiki so plakate z vrtavko označili za spodobno oglasno vabilo k tečaju plesa (mogoče tanga?). Omenjeni center asociira nanjo, uprizarja tako opevano vrtenje duha sredi ideologije nevidenih kulturnih eksplozij. In po svoje je lep ekvivalent kulturniške prevare: tako kot je vrtavka bila »sposojena« pri estonski prestolnici kulture v Talinu, je tudi vitanjska vrtavka bila po svoje drugje, recimo pri Mariboru. Farsa, ki bi nas morala podučiti, da krasti ni ne lepo ne potrebno. Vse imamo kar sami, a jemljemo drugje. Ali kot pravi Premzl:

Maribor je edino mesto, ki je neposredno povezano s Potočnikovim življenjepisom in spominska plošča na Dunaju bi bila strošek, nevreden omembe. Tudi kenotaf na pokopališču v neposredni bližini grobnice ne bi bil prevelik zalogaj. To bi Mestna občina Maribor res lahko naredila, saj je nujno potrebno ozaveščanje o pomembnih osebnostih, ki so živele v tem okolju, in tudi na tem graditi prepoznavnost mesta.

Protiargument že poznam: saj je vseeno. Samo da imamo. Da jo imamo. Stavbo. Kjerkoli. Da ga imamo. Hermana. Je res tako preprosto?

Information

This entry was posted on 06/09/2012 by in aktualno, mediji, politika.
%d bloggers like this: