Leva sredina je po oceni predsednika SD Matjaža Hana v nedeljo dobila dva ključna referenduma, zakonodajnega o noveli zakona o parlamentarni preiskavi in s tesno večino posvetovalnega o RTV-prispevku. »Zadovoljen sem z rezultatom, ampak nobene evforije,« je dejal. Referendumske izide vidi tudi kot »dokaz, kako je Slovenija razdeljena«.
Novico navaja Slovenska tiskovna agencija. Obe Hanovi trditvi zvenita skoraj samoumevno in izrekel ju je marsikdo. Toda prav takšne politične samoumevnosti je treba preverjati: kaj pojasnjujejo, kaj prikrivajo in komu koristijo? Kaj natančno pomeni izjaviti, da je leva sredina dobila dva referenduma? Kaj pomeni trditi, da je Slovenija razdeljena?
Razdeljena Slovenija
Potek referenduma sem že večkrat analiziral, toda začnimo z drugim. V najbolj ohlapnem pomenu je Hanova ugotovitev resnična: ljudje so glasovali različno, toda tako razumljena in koncipirana razdeljenost je običajna lastnost demokracije. Trditev ta čas najbolj priljubljenega politika v državi navaja premalo. Da referendumski izidi dokazujejo razdeljenost Slovenije, ponavlja prav tisto problematično razlago, ki sem jo zavrnil v zapisu o referendumski zmagi protiavtoritarne pameti. Nasprotovanje lažem, manipulacijam in avtoritarnim posegom ni samodejno drugi ideološki pol: za takšno držo ni treba biti levičar in niti zaradi nje to ne postaneš. Na podoben način, kot ni mogoče govoriti o polarizaciji zelo pavšalno, je nemogoče tudi o razdeljenosti.
Ni dvoma, da Janša igra na karto sovraštva in delitev, toda govor o obojem vsaj deloma zgreši naravo konflikta, kadar ustvari podobo spopada dveh taborov, ki sta krenila v napačno smer. Takšno razumevanje pa je velikokrat implicitno navzoče in je nevarno. Zakaj? Ker med zlorabo oblasti in zahtevo po njenem omejevanju sredinskost nima posebne demokratične vrednosti.
Seveda nobenemu taboru ne pripada monopol nad resnico in presojati moramo vedno znova konkretna ravnanja in odgovornost njihovih nosilcev. Prav to presojo pa fraza o razdeljenosti zamegli in politično odgovornost razblini v splošnem očitku družbi. Zelo hitre floskule o polarizaciji, ki jih trenutno mrgoli v medijsko-komentatorskem mainstreamu, so v tem smislu premalo natančne in zaobidejo resno razpravo o političnih tehnikah in učinkih psihopropagande.
Nenadoma se zdi, da je abstraktna razprava o delitvah v družbi in politiki samozadostna, v resnici pa je s tem nevarna in zanika odgovornost konkretnih političnih taborov in akterjev. Kot rečeno: če ena stran laže, manipulira in ogroža demokracijo, pač ne opišemo stanja stvari dovolj natančno, če rečemo, da je Slovenija razdeljena, ker druga stran vse to zavrača.
Če nekdo podtakne požar in ga drugi poskuša pogasiti, ne bomo rekli, da je težava v tem, da imata oba različna pogleda na ogenj in da opazujemo polarizacijo. Tudi ne bomo ugotavljali, da je družba razdeljena na dva nepomirljiva tabora, požigalce in gasilce. Žal so se mediji in komentatorji odločili prav za takšno razlago.
Uspeh leve sredine?
Še huje je z drugo Hanovo trditvijo, ker je tako zelo udobna in oportunistična: dva referenduma sta uspeh leve sredine. V omejenem smislu je ugotovitev mogoče zagovarjati, če upoštevamo politične koristi. Toda koristi spričo rezultata in zasluge so nekaj zelo različnega. Če nekdo doseže izid, ki si ga želimo ali si ga želi tudi sam, s tem še nismo postali zaslužni. Za začetek: Janša je cinično omenjal faktor kozmičnega dežja, ki da je vplival na volitve. OK, podnebni skeptiki nikoli ne razočarajo. Ne moreš zmagati, če ti nagaja kozmični dež.
Obstaja še bitka za interpretacijo, kdo je zares dominiral: »V seštevku je Slovenija generalko za test zdrave pameti sicer naredila, vendar komaj. V seštevku je bilo na vseh 4 referendumih oddanih 270.000 glasov več ZA kot PROTI.« Kdo je lahko zadovoljen, leva sredina ali morda glasovi koalicije? Zdrava pamet ali nezdrava pamet?
Pri Hanovih Socialnih demokratih bodo dobro vedeli, koliko so se naprezali v kampanji in na koga so računali. Velja tudi za celotno opozicijo. Nasprotno je bila med prijavljenimi organizatorji kampanj široka mreža civilnodružbenih akterjev, ki jih tukaj ne bom mogel navesti v celoti.
So aktivne državljanke in državljani vse to počeli, ker so »leva sredina«? Ne, niso! Ker slutijo, da politika ne zmore, so se morali angažirati še bolj. Že to dejstvo pokaže, kako zgrešeno je celotno mobilizacijo skrčiti na strankarski blok, hkrati pa sledi še nevarnost, da se civilno družbo etiketira in prisvaja, kar je Janša s svojimi očitki že izkoristil in ji očital politično pristranost.
Resno bi se morali pogovoriti o tem, ali politika več ne zmore in kaj to pomeni za obrambo slovenske demokracije, ki jo ogroža avtoritarna koalicija. Brez podrobne analize ni mogoče izračunati, toda civilna družba je v tem referendumskem četverčku spet prevzela pobudo, opozicijske stranke pa lahko zdaj malo manipulirajo, ko ugoden rezultat napihujejo v smeri dokazovanja svoje uspešnosti. Nika Kovač, Jaša Jenull in številni manj vidni sodelujoči tako opravljajo tudi delo, ki bi ga pričakovali od profesionalne politike.
Če mora civilna družba vedno znova zagotoviti energijo za obrambo demokratičnih standardov, je to razlog za občudovanje njene vztrajnosti in za kritiko strankarske nezadostnosti, sploh ker imajo v opoziciji vse, kar pričakujemo: infrastrukturo, javna sredstva in dostop do medijev. Trditev, da govorimo o uspehu leve sredine, je v tem smislu manipulativna.
Hvaležnost
Pričakovali bi, da bi Han in drugi politiki skrušeno priznali svojo pasivnost in se zahvalili civilni družbi, kdaj drugič sindikatom, nekako s priznanjem v tem slogu: nismo se dovolj trudili in vi ste reševali demokracijo v državi. Ali k temu prispevajo tudi notranja trenja med Svobodo, Levico in Socialnimi demokrati, ne vemo. Se bo isto zgodilo pri naslednjih referendumih, ki prihajajo z veliko hitrostjo?
Prav zaradi naštetega je vredno resno odpreti vprašanje nove stranke, ki bi zrasla iz civilnodružbenih izkušenj do naslednjih parlamentarnih volitev. Zakaj naj bi ljudje, ki znajo povezovati, organizirati in oblikovati javne zahteve, pristajali na to, da so mobilizacijsko zaledje obstoječih strank, in to proti svoji volji? Zakaj bi morali vedno znova pomagati do političnega vpliva drugim, lastnega pa omejevati na pritisk od zunaj?
Obstajajo dobri razlogi za premišljeno oblikovanje politične alternative in seveda je malo verjetno, da bi predstavniki civilne družbe sploh želeli zagristi v projekt politične stranke. Ugled iz aktivizma ni nadomestilo za politično odgovornost, toda kaj storiti, če bo opozicija v znatni meri odpovedala in bodo razmere v avtoritarni državi zahtevale tudi takšno gesto? Želeli ali ne, toda nuja obrambe ogrožene demokracije lahko postreže tudi s takšnim izzivom.
Več:
Referendumski čudež kot uspeh zdrave protiavtoritarne pameti
Politična policija odpira vrata zlorabam: zakaj je referendumska razprava včasih brezplodna
Ali opozicija z Golobom res prepušča referendumsko kampanjo civilni družbi in sindikatom?
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026
Kdo je podoben Hitlerju? Aleš Primc, zastrupljanje bolnikov in hujskaška propaganda
You must be logged in to post a comment.