Člani Platforme sodelovanja, ki se že vidijo kot ministri, si morajo najbrž puliti lase. Po tistem, ko je njegov šef zahteval podpis ultimata in se mu je poslanec Anže Logar uprl, so se mediji znova zagnali vanj in zahtevali nova pojasnila. Zakaj niste podpisali zaveze, sta vanj drezala Tanja Starič v »Odmevih« in Uroš Slak v oddaji »24 ur zvečer«. Ni šlo brez novega razočaranja: z največjo mero pohlevnosti je nesojeni novi politik na čelu Platforme sodelovanja pojasnjeval, da ostaja zvest stranki SDS. »Ne, ne odhajam,« je miril v »Odmevih«. Ne, ne ustanavlja stranke, ultimata ni podpisal, ampak sploh ne vidi razloga, da bi zapustil svojo matično SDS. Da njegova platforma »ni politična organizacija«, je prepričeval Slaka, in tudi »o stranki trenutno ne razmišljam«.
Za nami je že dobro leto permanentnega ugibanja in čudenja, kaj sploh želi doseči s svojim projektom. Vsi vemo, kaj, ampak ravno to našo vednost mora vsakič znova zanikati, da bi ohranil suspenz pričakovanj in pozornosti. Tudi tokrat ni bilo nič z naivno radovednostjo novinarjev, enkrat več niso bili potešeni. Še več, Logar skoraj ni navajal dobrih razlogov, zakaj ni podpisal Janševe zaveze k lojalnosti, ampak bolj, zakaj bi jo moral; rekel je, da je v stranki SDS že od malega, od lepljenja prvih plakatov, da ji je zvest že 24 let, da lepo sodeluje, da se kot poslanec ni izneveril volivcem (čeprav ga v parlamentu redko vidijo, kar je modro zamolčal), da je stranka tako rekoč njegova prva in edina ljubezen. Skratka – z lahkoto bi lahko dodal podpis.
Medijski mazohizem
Ne dvomim, da člani Platforme sodelovanja dobro vedo, da je vse zgolj premišljena predstava. Toda novinarjem je spet jemalo sapo, ker pač ne razumejo in nočejo razumeti spretne režije in resda malce slabše okorne igre. Logarjevo taktiko mimikrije sem že nekajkrat opisal in tudi dodal, da je prejkone načrtovana: ob parnih dnevih ležerno razlaga, da bo zapustil SDS, ob neparnih pa, da je ne bo. Včeraj je bil neparen dan.
Nateg je popoln, le mediji pristajajo na igro popolnega mazohizma. Motijo se vsi, ki v njegovih potezah vidijo omahovanje, neodločnost in cincanje, npr. Peter Jambrek, Luka Lisjak, Miha Brejc in drugi. Cena za videz nekonfliktnosti je preprosto tudi ta, da ne sme biti v konfliktu z Janšo. Če je vitez pomiritve in sprave, potem mora junaško prenašati vsa zbadanja svojega ciničnega šefa, zaigrana ali ne, in vzdržati do volitev, da se mu projekt prehitrega ustanavljanja stranke ne sfiži, kot že marsikomu. V praksi pa to pomeni tudi, da ne sme oditi iz stranke SDS. In v tem je ta kavelj, ki se ga ne more znebiti.
Hkrati je več kot jasno, da mu cincanja in nenehnega odloga potencialni volivci očitno prav nič ne zamerijo – saj je še zmerom v vrhu priljubljenih politikov. Dokler je tam, lahko počne kar koli, tudi to, da ne izstopi iz SDS in nas s svojim nemoralnim početjem vleče za nos. Zato je že ves čas bolj od naše zvedavosti, kaj želi Logar, bolj relevantno neko drugo vprašanje: kakšno patološko volilno telo moramo imeti, ki takšen nateg dopušča? Zakaj se sploh odloča zaupati nekomu, ki je bil celotno kariero orodje v rokah Janeza Janše, je na to celo ponosen in hkrati stavi na obljubo nekakšne drugačnosti?
Konstrukcija antipolitičnosti
Zdi se, da je Logar, ki je natančno nadaljevanje Pahorja z drugimi sredstvi, o čemer pišem tudi v svoji knjigi »Pahorjev medijski flirt«, spretno zastavil svojo agendo v smeri konstrukcije svoje antipolitičnosti. Seveda je po svoje degutantno, ko se politik s takšno kilometrino in funkcijami mora pretvarjati, da ustanavlja civilnodružbeno gibanje, ampak natančno to je gesta, ki jo je, sicer čisto sam, posvojil Pahor leta 2012 v svoji prvi kampanji za prevzem predsedniškega prestola in se nenadoma prelevil v navadnega človeka iz mesarije, picerije in avtoservisa. Kot vemo, zelo uspešno.
Slovenski volivec se, naveličan klasičnih tradicionalnih politikov in strank, rad zateka v formulo čaščenja outsiderja, zato je pred Logarjem težavna naloga, kako mimikretično zagotoviti takšen (napačen) vtis. Omenjeno recepturo spretno kombinira z obljubo nove nekonfliktnosti, dialoga in sredinskosti, ki ga očitno najbolj očarata, kot smo lahko videli pri dialoškem Pahorju. Čeprav je Logar njegova bleda kopija, pa očitno še vedno dovolj vžge in paradoksalno lahko v tej vlogi najbolje vztraja, če ni v odprtem sporu z Janšo – za ceno česar koli že.
Umetnost vojne
V Odmevih se je moral braniti tudi pred odkritimi namigi Mateja Tonina, da sta z Janšo popolnoma dogovorjena v scenariju uprizarjanja nekakšnega razmerja, ki se giblje na tenki premici med ljubeznijo in sovraštvom. Logar jih je zavrnil: »Vse te razprave o dogovorjenosti so že blizu teorij zarote. Zdi se mi, da se ta teza vsakič znova pojavi in se vsakič znova na koncu ugotovi, da v bistvu s temi sumničenji ni nič.« No, zaenkrat teh ugotovitev še ni.
Ker sem indice za nasprotno prepričanje že podrobno predstavil, lahko zgolj citiram klasike. Sundzi v svojem slovitem delu »Umetnost vojne« svetuje, kako se pravilno vojskovati: »V vojni je pravilo, da če je naših sil deset proti eni sovražnikovi, potem ga obkolimo. Če jih je pet proti eni, ga napademo. In če nas je dvakrat več, potem svojo vojsko razdelimo na dva dela.«
No, morda pa je nekdo zgolj diplomiral iz obramboslovja.
Več:
Maškarada suspenza: dvojček Janša-Logar v pričakovanju sodelovanja
Logar simulira vlogo predsednika vlade: začenja z regijskimi obiski
Po Pahorju Pahor. Pardon, Logar.
Kdo so Logarjevi podporniki pri ustanavljanju društva?
Vse je nared za volitve: Janša komentira volilni kapital svojega poslanca Logarja