Izrojena in ponarejena umetnost: carski Picasso v Ljubljani

Družina Boljkovac ima smolo. Vse kaže, da 160 »prestižnih« umetniških del iz njene zasebne družinske zbirke, omenjata se Saša in Niko Boljkovac, ne bo razstavljenih v Narodnem muzeju. Kakšna smola, kajti potem bi si lahko pobliže ogledali zelo verjetno največjo kulturno šlamastiko v zgodovini mlade države ob vseh razlogih za domnevo, da bi občudovali poceni ponaredke, ki bi nam jih prodajali kot suho umetniško zlato največje svetovne slave. Da to so, ponaredki namreč, večini obiskovalcev gotovo ne bi ostalo prikrito.

Ampak direktor Pavel Car ob razkritju škandala trmasto še naprej vztraja, da razstava Popotovanja, sicer pripravljena v nekaj skromnih dnevih, v prihodnosti pač bo. Samo ne še zdaj. Prostodušno in pogumno vse presoje, da gre za prevaro, označuje za neutemeljene! Zanj so razstavljena dela povsem pristna, saj je videl certifikate in provenienco vseh slik.

Kako je prišlo do odkritja?

Znova se je pokazalo, da so socialna omrežja, sicer tolikanj popljuvana, včasih pomemben družbeni korektiv in vir informacij. Kajti nekatera namigovanja stroke na njih so po vsem sodeč vzbudila zanimanje Ministrstva za kulturo, ki je pritisnilo na vodstvo muzeja in ga prepričalo v (začasno) odpoved razstave. Zdaj se na spletni strani sklicujejo na tehnične razloge, zaradi katerih so razstavo umaknili.

Kar se je zgodilo ob tej neverjetni kulturni blamaži, presega povprečno domišljijo običajnega skeptika. Zastaviti si bomo morali kar nekaj vprašanj, povezanih z delovanjem naših strokovnih ustanov, muzejev in galerij, vplivom in statusom umetniške stroke, končno pa tudi s kriminaliteto. Osnovno vprašanje pa je preprosto: kdo vodi Narodni muzej in kakšna stroka v njem je odgovorna za nastalo blamažo? No, odgovor je po svoje zelo preprost: znano je, da je minister Vasko Simoniti s svojo ekipo na lastno pest na čelo ustanove nastavil zbiralca vojaških odlikovanj Pavla Carja.

Ta se je, z nekakšno samovoljno diskrecijsko pravico, kar sam odločil za organizacijo razstave. Pablo Picasso, Edgar Degas, Henri Matisse, Henri de Toulouse-Lautrec, Joan Miró, Joseph William Turner, Edvard Munch, Kazimir Malevič, Marc Chagall in drugi imenitni avtorji iz ponujene zbirke družine Boljkovac v njem niso zbudili trohice dvoma, čeprav bi vsak nepoznavalec takoj vedel, da bi vrednost razstavljenih del, če so pristna, morala biti enormna. Ne le, da bi potem lahko videli eno najbolj odmevnih slikarskih razstav v zgodovini države, vsakdo bi se moral vprašati, od kod so se vzeli slovenski milijarderji, ki so hkrati tudi tolikšni ljubitelji lepe umetnosti. Pa tudi, zakaj za njih še nikoli nismo slišali?

Brez zavarovalnine

Kako je potemtakem s zavarovalnino za dela, ki bi že po sebi morala biti strahotno visoka, kot opozarja ekspert Brane Kovič? Ne, glede tega in vseh drugih indicev, da gre za prevaro, se vodstvo Narodnega muzeja očitno ni prav nič sekiralo. Stroškov z razstavo sploh niso imeli, je v kamere neprepričljivo miril Car in čakal, da ga bomo pohvalili, ker se je dobro izpogajal!

Način, na katerega se je direktor po razkritju sporne razstave branil, presega vse pričakovane mere dopustnega sprenevedanja, če bi ga v taki nerodni situaciji že smeli tolerirati. Direktor se je posul s pepelom, vendar le za vzorec, in nato pojasnil, da so predvsem iskali različne možnosti, kako pritegniti obiskovalce:

»Buren odziv javnosti terja poglobljen in dodaten premislek. Zavedamo se, da bi morali nekatere postopke speljati drugače, vendar smo delali z velikimi entuziazmom in v želji, da med poletno sezono muzej spet zaživel. Metelkova je prazna. Prideta dva, trije ali štirje obiskovalci na dan. Iskali smo možnost, da bi v poletnih mesecih našli nekaj, kar bi privabilo ljudi, kajti nič ni tako žalostnega kot muzej brez obiskovalcev.«

Imenitno, tako rekoč carska ideja. Nekako je treba najti obiskovalce in misel, da bi se to lahko storilo s Picassom, Degasom in Turnerjem, zato ni bila daleč. Odprta je ostala le še dilema: s pravimi ali ponarejenimi?

On ve, da so originali

Direktor se je nato še pridušal, da jih je strokovna javnost že vnaprej označila za ponaredke, še preden so jih sploh videli. On je torej moraličen in ničesar ne prejudicira, videl je celo certifikate, medtem ko se stroka kar sama diskreditira, saj v rokah nima ničesar:

»Verjamem v avtentičnost razstave. Vendar je strokovna javnost brez ogleda slik ali certifikate, vnaprej obsodila, da so to ponaredki. Po ekspertizah, ki jih imam pred sabo, so to originali«.

Že samo oba argumenta, ki ju je uporabil Car, pričata o popolni strokovni deplasiranosti in podcenjevanju ekspertne in tudi državljanske pameti. Še veš, preprosto mu ni nerodno reči, da ima njegov muzej po dva obiskovalca na dan, zaradi česar je iskal način, kako pritegniti več pozornosti? In po razkritju vseh dvomov v ponaredke, pri čemer je na spletni strani muzeja objavil več kot ducat fotografij razstavljenih del, ki pričajo o ponarejavalnem amaterizmu, ga ni sram izjavljati, da verjame v certifikate, ki so tem umetninam priloženi?

Od izrojene do ponarejene umetnosti

Eno je, da bi direktor moral takoj odstopiti in se po možnosti opravičiti Simonitiju, ker ga je z imenovanjem morda razočaral. No, saj česa takega prejšnji kulturni minister niti ne pričakuje, kajti pri njem nikoli nismo zasledili posebnih moralnih standardov. Nekaj drugega pa je, da bi se nekdo moral opravičiti državljanom.

Očitno so nam politični krožki s svojim kadrovanjem sfero kulture zapackali do te mere, da bi nam tisti, ki ves čas licitirajo, kaj je za njih izrojena slovenska umetnost, kako naj kulturniki, ki ne delajo, tudi ne jedo (Počivalšek), na koncu radi ponudili še čisto pravo svetovno umetnost po svoji ponarejeni meri. Vse v starem duhu laži, manipulacij in ponaredkov. Če je treba, tudi s ponarejenimi certifikati.

Več:

Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija

»Pisarna po umoru«: umetniška akcija, ki domnevno grozi ministru s smrtjo

Počivalšek v dolini šentflorjanski: kultura, po kateri se brez dela ne jé