»Aktiv delavk in delavcev v kulturi« je neskončno razburil ministra za kulturo in njegovo ekipo, instalacija s pisalnimi mizami pred stavbo ministrstva na Maistrovi je povzročila vihar obtožb, zelo različnih po ustroju razumevanja: od tega, da je akcija zgrešena, nedomišljena, kontraproduktivna, da predstavlja »odpoved dialogu« (Tanja Lesničar Pučko), je neokusna in neduhovita (Anja Golob), kar so sicer razglašali siceršnji kritiki Vaska Simonitija; še bolj dramatičen je bil odziv naslovnikov, v rdeče obarvanih mizah so ugledali nič manj kot grožnjo s smrtjo in pred svojimi vrati zaznali »pisarno po umoru«.
Znašli smo se sredi čudne bitke za prevladujočo interpretacijo »artivističnega« dogodka, kjer se zdi, da se njegov smisel in pomen ustvarjata šele z njo, z razlago. In če izvajalci z njo kasneje, vmes je postala zastavek političnega boja oblasti in kulturniškega boja proti oblasti, niso več dodatno postregli, so pohiteli na ministrstvu in se razglasili za prihodnjo žrtev masakra, dobesedno. Kdo se tukaj moti v branju in eksegezi, kdo ima prav?
Ministrov imaginarni odstop
V nadaljevanju se prvenstveno ne bom opredeljeval do artistične vrednosti akcije in do akcijske vrednosti artizma, kajti »artivizem« nujno vsebuje obe komponenti, temveč prav do zlorabe v interpretaciji. Ni dvoma, status protestne instalacije, ene v nizu dolgih protestniških dejanj vse tja od marca letos, je bil neskrito provokativen: avtorji so na Maistrovo prinesli šest belih pisalnih miz s stoli, jih opremili z napisi ministra in njegove ožje ekipe, na vsako od miz dodali napis z imenom in priimkom, na isti list pa z druge strani izpisali slogane, kot so »SMRT UMETNOSTI«, »POHOJSAJMO FILME«, »ZASUŽNJIMO RTV« in podobno. Mize so opremili s pisali, ministrovo še z buteljko vina in k temu priložili njegovo fiktivno, v satiro ovito odstopno izjavo:
»Spodaj podpisani Vasko Simoniti, minister za kulturo, podajam nepreklicni odstop. Priznavam, da sem v redkih trenutkih, ko sem se dejansko pojavil na delovnem mestu, tam načrtoval predvsem neupravičene menjave vodstev kulturnih ustanov, ki delajo dobro, ampak jih imam na sumu, da mislijo s svojo glavo. Nadalje sem redno rovaril proti nevladnikom. Poskušal sem jih deložirati, nefinancirati, jih napadati in ignorirati. Skrbno sem se trudil, da v kulturo ne bi prodrlo mišljenje, da jo je mogoče rešiti, zato sem na vse pretege branil Maistrovo pred dodatnimi sredstvi za reševanje korona krize. Naredil sem vse, da prevzamemo medije in jih spravimo pod kontrolo. Nastavil sem same nestrokovnjake. Računal sem, da česar ne bo uničila korona, bodo pač oni. Po pol leta trdega dela v smeri poniževanja, degradacije in uničevanja kulture ugotavljam, da mi je spodletelo. Kulturniki ostajajo pretrd oreh tudi za sovražnike mojega kova. Zato z današnjim dnem odstopam skupaj s celotno ožjo ekipo. Sovraštvo in delitve bomo poskušali sejati kje drugje.«
Usodna rdeča barva
Najbrž bi do te točke sedanji naslovniki in hkrati kritiki instalacije še vse brez večjih pripomb prenesli, če k temu ne bi dodali še nečesa: akrilno rdeče barve. Preprosta barva, kupljena morda v Bauhausu ali Merkurju, razlita po pisalnih mizah, stolih in deloma po asfaltu, je brez kakšne dodatne asociacije začela delovati moreče in strašljivo, popolnoma je intonirala in usodno prebarvala čisto vse, tudi sporočilno in interpretacijsko vrednost dejanja.
Ali kot je zapisala vselej subtilna Tanja Lesničar Pučko: »Stvar bi delovala duhovito provokativno, če ne bi avtorice/-ji miz polili še z rdečo barvo.«

A res? Od kod se je vzel ta silovito unheimlich element, iz kakšnega potlačenega ozadja je svojo moč počrpala barva? Kaj pomeni reči, da je ta bila uporabljena kot »preveč preprost označevalec«, če citiram isto novinarko Dnevnika, zakaj je postala grozljiv »namig na obračun«, kakršnega je zaznala celo ona?
Ni dvoma, v instalaciji rdeča barva želi simbolizirati kri, druge semantične možnosti verjetno odpadejo. Toda na tej točki, ki je ključna, se interpretativne možnosti razidejo: prav nobenega indica ni, da bi začetni avtorski smisel uporabe simbola lahko razumeli kako drugače kot namig na masaker, ki ga po mnenju avtorjev instalacije ministrstvo s svojimi dekreti, ki jih simbolizirajo pisala, izvaja nad kulturo. Ki doživlja, kar aktiv zapiše v spremnem dopisu, vedno nova ponižanja, nenehne obračune in deložacije, nazadnje tisto na Metelkovi 6. In zaradi česar kulturniki v obupu kličejo k samoobrambi in odporu:
»Za začetek sporočamo, da ministrstvo lahko mirno deložira kar samo sebe, svoj amaterizem, nesposobnost, laži in zle nakane pa odvrže tja na višegrajsko deponijo ali v svoj bedno zamišljen gluhi vek.«
Kako je reagiral minister?
Bitka za interpretacijo je zato mogoče zreducirati na en samcat element, na tehtanje teže uporabljene rdeče barve. Čeprav na zelo šablonski ravni, ne posebej inovativni, ta simbolizira nasilje, ki ga proizvaja ministrstvo nad kulturniki, vendar so se ravno nanjo, ker je edini potencialno manipulativni del instalacije, z gesto pervertiranja pomena spravili naslovniki. Jasno, izkoristili so priložnost in maksimalno dramatično s pomočjo reinterpretacije simbola sebe razglasili za žrtev prelivanja krvi.
Skrajno manipulativna reakcija ministra za kulturo v pisnem odzivu navaja, da se je aktivizem posameznikov sprevrgel v »totalitaristične metode«, ki jih izvajajo tisti, ki »se izogibajo vsake odgovornosti in ne premorejo niti trohice človeške empatije, kaj šele znanja, nadarjenosti ali ustvarjalnosti.« Simoniti se je še kako zavedal, da bo sporočilo instalacije lahko zatrl le z nasprotnim, zato je ubral pot, tako značilno za obrt njegove stranke – uporabil je perfidno, dobro utečeno propagandno retoriko, poklical policijo in začel javnost prepričevati, da je njegovo življenje, v vključno s petimi člani njegove ekipe, skrajno ogroženo. Kot se zdi, je pri tem prepričal celo nekatere svoje nasprotnike, ki so nenadoma učinke akcije začeli meriti po njegovem odzivu.

Igranje na karto žrtve
Bitka za interpretacijo ga je pripeljala do klasičnega in udomačenega victim playing, igranja na karto žrtve. Razlito barvo, ki simbolizira prelivanje kulturniške krvi, je zrcalno razglasil za nevarnost, iz rablja je v enem zamahu postal žrtev, instalacija je postala »pisarna po umoru«, kot se je izrazil, in v tej bitki mora le še prepričati javnost in množične medije, celo dvojega: da so ga ravnokar simbolično dobesedno umorili, obenem pa še, da ga šele bodo.
Še več, kot je povedal za TV Slovenija, je akcija sugestivna v smislu, da »ljudi sili k nasilju«. V izjavi za javnost je, najbrž z mislijo na kazenski pregon in odvetniške formulacije, spregovoril celo o artistični pretvezi, nekdo je grožnjo s smrtjo zgolj preoblekel v metaforo:
»Morebitno sklicevanje na umetniško dejanje ali nedolžno metaforično gesto je zgolj pretveza. V zgodovini umetnosti smo priče številnim umetniškim protestom, ki so v svoj izraz vključili simboliko, dvoumje ali domišljijo. Toda omenjena skupina tega ne zmore. Ti ljudje so namesto metafore izbrali dobeseden poziv k umoru, k masakru. Njihovo početje ni nikakršno umetniško dejanje, ampak odkrita in nedvoumna grožnja s smrtjo. Gre za ščuvanje in zavestno ustvarjanje vzdušja, ki spodbuja k nasilju in splošnemu neredu. Gre za ljudi, ki se sicer sklicujejo na demokracijo, a jo s svojim početjem zlorabljajo in rušijo ter so v svojem bistvu protidemokratični.«

Strah versus manipulacija
Interpretacijska manipulativnost v razlagi instalacije kajpak ni naključna, ampak strogo nadzorovana: če protestniki sugerirajo »Na ministrstvu imate krvave roke«, je novo sporočilo za propagandne namene interpretirano kot »Uprizarjajo pokol nad nami«.
Takšnega pojasnila sicer ne delijo vsi, nekaterim se poraja dvom in menijo, da premišljene manipulacije sploh ni, ker da so naslovniki resnično prestrašeni v svoji siceršnji interpretacijski slepoti. V razlago te sorte ne verjamem, ker je psihopolitika avtoviktimizacije še kako dobro znana tehnika političnega okolja, v katerega minister spada. Ne verjamem, da ne bi razumeli osnovne intence, ampak da so jo spretno odmislili, da bi lahko na pomoč alarmantno klicali policijo in identificirali nedemokratičnega sovražnika:
»Glede na ekscese v minulih letih in v zadnjem letu, ko je prišlo do mnogih nasilnih dejanj, mora biti nedavna grožnja s smrtjo ministru za kulturo in njegovim sodelavcem jasno opozorilo vsem institucijam, ki skrbijo za javni red ter varnost državljank in državljanov, da je potrebno ukrepati. Ker gre za skrajno nevarno delovanje nedemokratične skupine, pozivamo policijo, da nemudoma ukrepa in da ljudi, ki ščuvajo k nasilju in grozijo s smrtjo, identificira in sproži vse postopke, da bodo storilci primerno kaznovani.«
Internacionalizacija primera domnevnih groženj
V preostanku pisma ministra sledi še povračilna grožnja, ki napoveduje, da bodo kulturnikom iz vrst nevladnih organizacij v prihodnje odvzeti »neizmerno veliki privilegiji«. Da gre za domišljeno politično propagando, pa v končni fazi dokazuje tudi »internacionalizacija« primera; na ministrstvu so namreč zelo pohiteli s pojasnili v tujino, kako jim slovenski kulturniki kot takšni čečenski teroristi grozijo z masakrom, zaradi česar jih bo morala zaščititi policija:
»Culture Minister Vasko Simoniti denounced Friday’s protest in which culture workers put up tables smeared with fake blood as a death threat against him and his aides, urging police to act in response to what he sees as extremely dangerous conduct… In a press release on Sunday the minister described the scene in front of his ministry as an »office after a murder: tables placed in the street sprayed with colour representing blood, names of co-workers clearly written on the tables«.
Iz tega razloga so se enkrat več naslovili tudi na podpredsednico Evropske komisije Vero Jourovo, ki je v preteklosti Janševo vlado razjezila s pozivom, naj pri spremembah medijske zakonodaje ne sledi madžarski poti podrejanja in nato že bila deležna pogroma. Njihova objava ne skriva svoje politične manipulativnosti in jo celo podvaja, saj želi z udarcem »dveh muh na en mah« kulpabilizirati še slovenske medije, ki menda sodelujejo pri komplotu groženj s smrtjo:
Dear @VeraJourova! We would like to further assist you in understanding the Slovene media landscape. Slovenian press agency, national RTV and the largest commercial broadcaster promoted these blatant death threats to the minister and his officials as a legitimate form of protest.

Propagandni kampanji so se potem priključili še slovenski evroposlanci iz vrst Evropske ljudske stranke (EPP) Romana Tomc, Milan Zver (oba SDS) in Franc Bogovič (SLS).
Odsotnost volje, da se razgali manipulacija
Je bila ob takšnem odzivu, sredi tovrstne bitke za interpretacijo akrilne rdeče barve, kulturniška akcija sploh uspešna? Več kot očitno bi se v primeru prevladujoče negativnega odziva v lastnih vrstah kulturniki bolj težko hvalili s tem, da so dosegli pričakovane cilje. Nekaj pa je jasno: če se pogovarjamo o uspešnosti, za kriterij res ne moremo postaviti zadovoljstva ali nezadovoljstva naslovnikov. Iz reakcije ministra in njegove ekipe ne moremo sklepati, da je bila akcija neučinkovita, tako kot iz njihovih trditev, da gre za grožnje s smrtjo, ne moremo izpeljati, da so to res grožnje. Ker niso.
Da je akcija »na neki način odpoved dialogu, ki ga ves čas upravičeno zahtevajo od MK-ignorantov« (Tanja Lesničar Pučko)? Kakšnemu dialogu neki, več kot očitno so to možnost protestniki opustili že dolgo nazaj, če so nanj sploh kdaj, skupaj s kakšnim Borutom Pahorjem, res upali. Zato me ne prepriča niti argument, da je bila akcija strateško zgrešena zato, ker je ponudila krasen predložek manipulatorjem. Če upoštevamo omenjeni vidik, potem moramo iz artivizma izrezati vse dejavnosti, ki jih je mogoče propagandno zlorabiti, in takšne so najbrž vse, ki vsaj malce dišijo po provokaciji: resnično pa ni videti, da bi protestnike do nje v obupu vodilo kaj drugega kot dejstvo, da so pred tem preigrali že vse druge možnosti.
Kar res šokantno preseneča, je predvsem molk in odsotnost sleherne volje, da bi civilna družba, množični mediji in končno kulturniki dovolj enotno sami razkrinkali vso semantično bedo ministrovega manipuliranja in vsaj poskušali ustaviti perfidno igro političnega propagandizma, enega najbolj prozornih in do kraja prignanih v svoji dramatizaciji, kar jih pomnim. Če se temu ne znamo upreti, si ministra verjetno res zaslužimo.
You must be logged in to post a comment.