Komedija nadzora nad policijo: razprava o šestnajstih sekundah

Po objavi Dela tri dni nazaj se je zdelo, da bo policija, že dodobra spolitizirana in prestreljena s kadri oblasti, sankcionirala tiste policiste, ki so si drznili ustavljati skupine neonacističnih rumenih jopičev, za katero že od začetka utemeljeno sumimo, da deluje v harmoniji z interesi oblasti.

Delo je celo objavilo članek z naslovom »Policiste naj bi sankcionirali«, vendar se po vsem, kar smo slišali danes, ko je poročilo bilo vendarle razkrito, to verjetno ne bo zgodilo.

Delov svež članek nosi drugačen, podobno indikativen naslov »Vodstvo varovanja z ukazom za 16 sekund prehitelo Jenulla«, generalni direktor policije Anton Olaj pa je ob razkritju dognanj nadzora ugotavljal »zgolj« določene nepravilnosti ob alternativni proslavi Dneva državnosti, kjer je prišlo do provociranja rumenih jopičev. Sankcije se ne omenjajo, pač pa očitajo, da posebne policijske enote niso ukrepale tudi proti štirim protestnikom na drugi strani, ki so prav tako kršili javni red in mir. Po mnenju nadzornikov je bila potemtakem intervencija »neuravnotežena« in s tem kršitelji niso bili obravnavani enako.

Komedija preštevanja sekund

Prav komično pa je bilo znova poslušati argumentacijski trik, ki ga notranji minister in vodstvo policije nenehno ponavljata:

Tako policija ni ukrepala na poziv Jenulla, saj so, kot kaže sosledje dogodkov, dobili navodilo vodstva varovanja 16 sekund preden jih je Jenull pozval: »Odstranite neonacistično sodrgo, če ne jih bomo mi.«

Sam sem že podrobno pojasnil, zakaj je takšen premislek šolski zgled argumentacijske prevare ali zmote: popolnoma nepomembno je, ali je Jenull policijo pozval k ukrepanju 2, 16 ali 133 sekund pred ukrepanjem ali morda prav toliko sekund po njem, kajti časovno sosledje nikoli ne more dokazati vzročne povezave med njegovim apelom in policijsko intervencijo. Ukrepanje, izpeljano časovno po Jenullovem apelu, ne dokazuje, da je prišlo do njega zaradi njega, zato je komična razlaga, po kateri je zdaj policija nenadoma razbremenjena, ker naj bi ukrepala celih 16 sekund pred apelom.

Argumentacijska zmota, ki jo je policija očitno kupila in vzela za svojo metodološko vodilo, skupaj z njo pa tudi novinarji in del javnosti, se imenuje »po tem, torej zaradi tega« (post hoc ergo propter hoc) in njeno bistvo je hitro razumljivo: če se dogodek A (Jenullov apel) zgodi pred dogodkom B (intervencijo), iz tega pač ne sledi, da je A vzrok za dogodek B.

Imeli so srečo

Prav to so pa počeli policijski nadzorniki, preposlušali so radijsko komunikacijo vseh policistov s štoparico v rokah, dokler niso prišli do »zmagoslavnega« rezultata.

Kaj nam ta čudaška zgodba pove? Da si policija in novinarji, ki na to metodološko zmedo niso znali opozoriti, res zaslužijo več znanj in kompetenc s področja elementarne argumentacije – že zato, da se ne bodo preveč smešili pred javnostjo in jo bodo znali ustrezno informirati.

Predstavljajmo si zgolj za hip, da bi nadzor odkril nasprotno, intervencijo po Jenullovem apelu. Očitno bi potem ničesar kriv protestnik obveljal za »vzrok« policijske intervencije, zaradi katere bi najbrž policisti bili celo res sankcionirani. Po krivici. Tokrat so potemtakem zgolj imeli srečo, le pičlih 16 sekund jih je ločilo od kazni!

Več:

Hojsove perle so »dokazano neonacistične skupine«

Neonacistične tetovaže kot napačen vzrok policijske intervencije