Nova izmikanja poslancev: Simonovič dal soglasje k podpisu, ne pa podpisa

Kakšna neverjetna tragedija se izrisuje za slovensko državo ob spoznanju, da je potrebno sploh kakšnega poslanca, celo načeloma »leve« provenience, nenehno prepričevati v ukrepanje proti avtoritarnemu režimu v situaciji, ko ima v rokah enostavno možnost – namreč glasovati za konstruktivno nezaupnico predsedniku vlade. Posamični poslanci v vrstah stranke SMC so rade volje zaigrali na karto poslanske avtonomije, ki jim jo nihče ne jemlje, in nato še na karto žrtve nenavadne občutljivosti ob slehernem upravičenem opozorilu na njihovo nenačelnost, kakršno je demonstriral Gregor Perič.

Če nas česa uči ključnost danega dramatičnega trenutka sredi demontaže države z rušenjem demokratičnih in pravnih principov, je to prav gotovo pomembnost naših volilnih odločitev, komu zaupati svoj glas na volitvah in končno tudi, kako poslance predčasno odpoklicati, ko so jim zasebni interesi popolnoma omračili um in postali njihov edini program.

Moralni bankrot ob politični izdaji

V prispevku z naslovom Usoda države, položena v roke trinajstih poslank in poslancev sem orisal ugrabitev države, v svoji krhki usodi predane v roke trinajstih poslancev, od katerih so nekaterih že nakazali zvestobo Janezu Janši, preostali pa so izbrali vsakodnevno dokazovanje, da so jim osebni privilegiji in egoizem drastično pomembnejši od reševanja demokracije pred kremplji oblasti – in nekateri celo želijo ostati del njenega pogona. Vse v skladu z novimi ceniki sredi moralne korupcije naše politike (Moralni bankrot in politična prostitucija: kakšni so trenutni ceniki?), pri čemer ob prestopu v drugi »tabor« sploh ne bi izgubili poslanskih stolčkov in bi celo, zaradi česar je njihovo vztrajanje še bolj nedojemljivo, lahko vsaj z zamudo popravili svoj začetni greh politične izdaje.

Tragikomika situacije se zdaj plete okoli poslancev Desusa ob vlaganju nezaupnice premierju še pred prepričevanjem tistih v SMC, ki še vedno kažejo nedojemljivo omahovanje. Še bolj presenetljivo po tistem, ko je stranka po predlogu Karla Erjavca izstopila iz vlade v želji, da se pridruži opoziciji in projektu alternativne vlade, a jih mora šef še vedno prepričevati v predvideni korak podpisa pod nezaupnico.

V tej neverjetni paradi skrivalnic in oklevanja najdemo celo poslanca, ime mu je Branko Simonovič, ki je sprva obljubil svoj podpis, potem pa izpeljal še en manever sprenevedanja, po nekaterih podatkih pa sploh ni edini:

Poslanec DeSUS-a Branko Simonovič je za TV Slovenija dejal, da so v torek poslanci DeSUS-a dali soglasje k podpisom, niso pa imeli celotne nezaupnice, ampak le tri strani. »Normalno je, da dokler ne preberem dokumenta v celoti, podpisa ni. Očitno je gospod Erjavec to razumel drugače,« je dejal.

Soglasje k podpisu, ki ni podpis

Njegovo manipulativno pozicijo natančno opiše že naslov na portalu MMC RTV Slovenija: »Simonovič: Poslanci DeSUS-a dali soglasje k podpisom, samega podpisa pa še ne«. Le kaj bi to pomenilo, dati »soglasje k podpisu«, ne pa tudi »podpisa«? Lahko njegovo stališče preformuliramo v kaj bolj smiselnega in razumljivega, denimo v to, da je svoj podpis pogojeval? Da je rekel nekaj takšnega kot »Dal bom svoj podpis, ampak pod določenimi pogoji«? Potem se je strašno nerodno izrazil, kajti »soglasje« k podpisu pomeni nekaj čisto drugega!

Javnost je lahko sama prebrala objavljeni osnutek nezaupnice, ki ima res tri strani, omenjenih trinajst poslank in poslancev pa se še vedno spreneveda, kaj se dogaja okoli njih. Po nekaterih podatkih iz medijev bi lahko sklepali, da bo pripravljena njena obširnejša verzija, ali bo tudi do jutrišnjega petka, ki je določen kot dan, ko bo v parlamentu nezaupnica vložena, pa ni bilo pojasnjeno. Ker želi Erjavec jutri dodati 43 podpisov, čeprav bi jih tehnično zadostovalo 10, s svojo zahtevo Simonovič po vsem sodeč šefa znova izsiljuje. Če mu bodo do jutri dali v branje obširnejše besedilo nezaupnice in se z njim potem ne bo strinjal, kaj bo z njegovim »soglasjem k podpisu«, ki bi po definiciji moralo biti obvezujoče? In če se bo sprevrglo v nepodpis, potem bomo lovili sapo ob še eni novi nemoralni maniri v politiki, variaciji Hojsovega nepreklicnega odstopa; ta se je na koncu izrodil v nekaj, kar ni niti preklic niti odstop.

Simonoviča sicer zasebno tarejo skrbi, povezane z njegovo črno gradnjo v Semedeli. Zdaj je pred njim nov izziv: če se bo zanikal in bo njegovo soglasje postalo »nesoglasje«, bo deležen še veliko pohval režimskih medijev neskritega strankarskega izvora, ker se pogumno upira domnevnemu »lomljenju rok«.