Ministrica, ki ne bi odstopila, ampak morda znova kandidirala

Kmetijska ministrica, zdaj že nenadkriljiva rekorderka v bežanju pred politično odgovornostjo, je v »ekskluzivnem« pogovoru Na tretjem z Igorjem Pirkovičem, posejanem z nekonvencionalno pritrjujočo razumevajočnostjo voditelja in obenem bolj kritičnimi vložki, znova zagnala svojo staro lajno: ne bo odstopila zaradi afer, nikakor ne, saj jo je izvolil kongres, ki jo edini lahko tudi razreši.

Kronično izmikanje politični odgovornosti, ki ga uprizarja Aleksandra Pivec in se seveda vzpostavlja onstran vprašanja, kdo jo lahko formalno odstavi, se bo vpisalo v almanah najbolj neverjetnih epizod v zgodovini slovenske politike. Zakaj? Ker smo si doslej težko predstavljali, da bi se nekdo v povsem brezupni situaciji z verigo priklenil na stolček in na njem brezupno vztrajal, tudi za ceno povzročanja fatalne škode ugledu svoje stranke in razdora v njej, obenem pa povsem suspendiral pojem odgovornosti kot takšne.

Na neki točki pa je morala Aleksandra Pivec celo odgovarjati na izziv, ali bo mogoče na še nedefiniranem kongresu, ki bo očitno tudi volilni, znova kandidirala. Ja, čeprav jo bodo delegati razreševali, je bila že z mislimi pri novi kandidaturi:

»Bom premislila o tem, ali bom svojo kandidaturo na kongresu še ponudila.«

Voditelj je takoj začutil precejšno nenavadnost stališča, zato jo je prijazno izzval:

»Bi bil pa komičen scenarij, da vas zdaj razrešijo, se razpiše kongres in na kongresu vi kandidirate in spet zmagate.«

Seveda takšnega surrealističnega scenarija, razen v globoki teoriji, ne more biti, podobno kot si ministrica z enako neverjetno zaupnico na kongresu ne more več pridobiti tistega, kar je nepovratno izgubila: svojo politično in osebno verodostojnost.

Nič ne bodo pomagala dobrikanja, ki smo jih slišali v pogovoru, da je »njeno srce v DeSUSu in bije za to stranko«, tudi ne Pirkovičeve opazke na robu ironičnega, če jo je, tolikšno kapaciteto, morda škoda za politiko (»A vas je škoda za v politiko naprej?«), vsi manevri, ki jih izvaja do svojega bridkega konca, služijo le neproduktivnemu podaljševanju agonije in so dokaz, da kot političarka ne premore elementarne zrelosti in politične kulture. Njeno vztrajanje bi morda še lahko razumeli, če bi na svoji strani imela večino poslancev, zdaj pa je njena solistična akcija proti celotni poslanski skupini in večini v svetu stranke, ki ji je izglasoval nezaupnico, le prvovrstna nerazumna demonstracija tega, kako uprizoriti svoj politični samomor.

To pa ni več le politično nehigienično ravnanje, ampak tudi globoko neracionalno. No, k sreči je na koncu le zmogla kanček razsodnosti:

»Kolikor me ljudje na svojem čelu ne želijo, seveda svoje kandidature ne mislim vlagati.«