::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Še o strankarskih pravicah in dolžnostih glede sovraštva

V zapisu z naslovom Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka sem se čudil, zakaj pri stranki, v katere rokah so trenutno resorji pravosodja, šolstva, medijev in kulture, po Althusserju tako rekoč ideološke aparate države, na svoje konference ne vabijo magistra Bernarda Brščiča, če želijo slišati drugačno mnenje o sovražnem govoru. Kar so slišali iz ust sicer povabljenega dr. Žige Turka, je namreč kolosalna ugotovitev, da nas sovražni govor ne ubija, temveč celo krepi duha, morda telo – njihovo radovednost sem analiziral v besedilu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Povedati vse je super!

No, nekaj dni kasneje smo prisluhnili variaciji iste misli na temo nevarnega širjenja sovražnega govora ob posvetu pri predsedniku republike, kjer je Turk spet ugotavljal, kako čudovita je možnost, da lahko v življenju čisto vse povemo, dobesedno:

»A ni to krasno, da vsak lahko reče vse? Jaz mislim, da je to super!«

Dosežke tega pogovora sem povzel v besedilu Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi. No, zdaj se je Turk kot dolgoletni kolumnist Siola oglasil in odprl nekakšno polemiko z mano. Njegovo prejkone karikiranje pozicij se v ničemer ne dotika moje argumentacije, lahko pa bi ga na kratko povzel z naslednjim citatom, v katerem izraža občutke ogroženosti:

To je to! Svet za odziv na sovražni govor je prepoznal, da Žiga Turk izvaja sovražni govor! “Ime mi je Žiga Turk in sem izvajalec sovražnega govora.” Tako bi moral začeti vsak svoj nastop, ne samo na sestankih skupine za odvajanje od sovražnega govora, kamor bi bil obsojen hoditi.

Turk zapomnil sem si pariz

Turkova kolumna na straneh Siola

Igrati utišano žrtev

Res je: že omenjeni koalicijski stranki sem očital, da na svoje konference v funkciji strokovnjakov o temi sovražnega govora vabi ljudi, ki jih tisti, ki se ukvarjajo z njegovo identifikacijo, prepoznavajo kot njegove promotorje in legitimatorje. Zdaj se je Turk odločil, da iz sebe naredi ultimativno žrtev, ker da je bil nekoč – takrat – napačno razumljen. Že res, da mu največkrat, a ne vedno, ni mogoče očitati tolikšne radikalnosti v perpetuiranju sovraštva, kot jo najdemo pri celi plejadi njegovi somišljenikov na desnici.

S pozicije načel pa pri vseh vedno znova naletimo na isto vižo: v času, ko se v Sloveniji kolektivna psihoza sovraštva in ksenofobno hujskaštvo nesluteno bohotita, nas nenehno svarijo le okoli tega, kako pomembna da je pravica do svobode izražanja. Ker sta to nasprotna pojma, se s prenosom poudarka nenadoma spremeni tema razprave, zato verjamem, da bi takšen obrat lahko velikokrat, kar se tiče argumentacijske sheme, obravnavali kot specifičen red herring, torej za obliko preusmerjanja razprave. Presenetljivo takšno obrambno ravnanje ni, ker običajno pripadajo političnim krogom, čigar psihopolitika delovanja temelji na širjenju strahu in ustvarjanju podob sovražnika.

Nekdo, ki ga je krog vrha stranke SD kar trikrat v dveh tednih izbrano povabil na pogovor ob isti temi (najprej Ciril Baškovič kot predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, potem vodstvo stranke na svojo konferenco, na koncu pa še Borut Pahor na svojem posvetu), zdaj pričakovano igra vlogo preganjanca in ob vsakem še tako majhnem slabo slišanem dvomu vpije stavek, ki ga je tudi zapisal: »Kako malo manjka, da (me) ne utišajo«. Skratka, tisti, ki prejema vabila, je ogrožen v javnem izrekanju svojih stališč, ne vsi tisti, ki na nepomembnih mestih nekje na spletu v to dvomimo. Poglejmo si, v čem se Turk moti.

Libertarnost in sovražni govor, ki ga ni

Njegova pozicija je libertarna, kot vemo: sovražnega govora za njemu podobne praktično v družbi ni – to je izmišljen koncept, s katerem želi neka politika nekomu natakniti nagobčnik. Vsakič, ko omeniš besedo »sovražni govor« in pokažeš na kakšen njegov konkretni primer, bo takšen zamahnil z roko in dejal: »Ne, ne, to je pomota, temu se reče svoboda govora«. Logika pogovora o sovražnem govoru je ab ovo vedno obsojena na neuspeh, ker se sogovorec vselej že v prvem koraku izmakne. A potem je še huje: tudi če bi ga že identificirali in bi bil pripravljen libertarec sprejeti, da nekaj je sovražni govor, zanj ne bi bil nevaren. Ne bi ubijal, ampak jačal telo in duha. In tudi če bi bil nevaren, moramo še vedno dati prednost svobodi izražanja. A ni super, da lahko vse povemo? S tem je na koncu začarani krog sklenjen.

V najboljšem primeru bo sledilo sklicevanje na pravno definiran in pregonljiv sovražni govor, ki da je bistveno ožji od tega, kar smo običajno z njim pripravljeni razumeti. Ob tem pa bo izzvani spet vsakič pozabil grajati, zakaj ga pri nas praktično ne preganjamo. In smo spet pri tem, da sovražnega govora de facto in de iure tako rekoč ni. Značilno libertarec nanj gleda kot na omejevanje svobode govora, ki jo vidi kot absolutno človekovo pravico tudi takrat, ko ta radikalno posega v pravice druge.

Kaj je povedal »Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor«?

Če se vrnem k njegovemu zapisu. Turkova omenjena kolumna nosi naslov »Zapomnil sem si Pariz« in funkcionira kot moralistično nadaljevanje njegove tri leta stare »Zapomnite si Pariz!« – tiste, ki je bila deležna graje Sveta za odziv na sovražni in diskriminatorni govor. Takrat naj bi bil po krivici napačno razumljen. Zakaj že? Avtor se je odzval na teroristični napad v Parizu, pri tem pa izrekel nekaj poudarkov, ki jih stališče organa, ki se ukvarja s prepoznavanjem sovražnega govora, tudi jasno navede. Naj ga citiram:

V tekstu dr. Žige Turka je že v začetku nakopičenih nekaj grobih rasizmov (»Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.«), ki jih avtor »nadgradi« z (ana)logicističnim, »zdravorazumskim« utemeljevanjem predsodkov in stereotipov do muslimank in muslimanov (»Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani«). Turkovo razmišljanje je polno negativnih stereotipov o arabskem svetu, muslimanski veri in kulturi, obenem pa poveličevanja kulture zahodne civilizacije kot nosilke svobode in človekovih pravic. Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče. Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.

Afričani mislijo počasneje

Navedeno stališče je izjemno precizno. Če nekdo zapiše stavka »Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to«, vzpostavlja rasno razliko v kognitivnih zmožnostih: Afričani zanj mislijo počasneje. Ta trditev ni utemeljena v nobeni študiji, zato je lahko le v predsodkih.

Turk poskuša v novi kolumni pojasniti intenco svoje razlage, menda v tem, da je kognitivni zaostanek posledica slabih šol. Res ne vem, če obstaja kakšna korelacija med obojim, ampak dobrohotno pripustimo, da je tako. Kaj bi iz tega sledilo? Da se ob rojstvu rodimo vsi enaki, potem pa belopolte šole naredijo za hitro misleče, temnopolte pa ne? Morda verjame, da šolanje nekako »pokvari« hitrost mišljenja pri temnopoltih, čeprav so se rodili z enakimi sposobnostmi kot netemnopolti? Ne, to ne more držati. Kajti na nekem drugem mestu razloži, kako nevaren da  je »socialni konstrukt« (!) kakšnega Jean-Jacquesa Rousseauja, po katerem se menda vsi rodimo enaki in s tem taki možnosti oporeka:

Iz te zablode izhaja prepričanje, da so ob rojstvu vsi enaki, moški in ženske, beli in temnopolti, da je skoraj samo od vzgoje in okolja odvisno, v kaj bodo odrasli. Da jih lahko država skozi izobraževalni sistem in druge oblike zgnete v novega človeka, pa naj gre za nacističnega, komunističnega ali multikulturnega.

Turk torej oporeka, da bi se temnopolti res rodili z enakimi kognitivnimi sposobnostmi kot belopolti – če je sprva menil, da bo šola popravila dejstvo, da temnopolti mislijo počasneje, ima zdaj (ali ves čas?) do vzgoje in okolja, najbrž tudi šolskega, določene pomisleke.

Vemo, da je ideja o višji inteligenci določenih ras že kar nekaj časa priljubljena promocijska teza (tudi) tako imenovanega znanstvenega rasizma, preko nje pa se širi do številnih intelektualcev, v »alt-right« gibanju vzpostavljenih dežurnih ideologov in čaščenih gurujev. Trenutno razvpit je Jordan Peterson. Kaj lahko iz povedanega izpeljemo? Da se za Turka Afričani res rodijo počasneje misleči, kot »neenaki« in da je zabloda verjeti v socialne konstrukte o enakosti, da pa dopušča, da bodo »z boljšimi šolami pobirali tudi medalje v matematiki«. Res prijazno od njega, toda še vedno velja, da je rasizem po definiciji predsodek o rasnih razlikah med ljudmi, tudi če je komplimentiran z dodatkom o možnih medaljah.

»Skoraj vsi teroristi so muslimani«

Naj se dotaknem še drugega očitnega poudarka iz njegove kolumne, v kateri je Svet prepoznal sovražni govor. Turkova domislica  »Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani« znova implicira nevarno posplošitev v obliki neutemeljenega stereotipa v klasični funkciji islamofobne fear-mongering: k sreči tu ne potrebujemo znanosti, dovolj je že statistika, da bi se dokopali do njene resničnosti. Ob tem zapiše:

»In kot kažejo statistike tega stoletja, so skoraj vsi teroristi, ki so v Evropi povzročili človeške žrtve, muslimani… Norvežan Breivik je osamljen črni labod te žalostne statistike.«

No, statistike tega stoletja ali širše kažejo, da je to propagandna laž ali mit, ki se v zadnjih letih uporablja za širjenje strahu pred muslimani, kar s pridom in brez rezerve počne ravno slovenska desna politika. Vse uradne številke kažejo, da je po 11. septembru le okoli 20 odstotkov vseh terorističnih napadov izpeljala kakšna islamistična skupina – ob čemer predstavljajo muslimani okoli 23 odstotkov svetovne populacije. Med letoma 1980 in 2005 je bilo na ameriški tleh le 6 odstotkov vseh terorističnih napadov povzročenih s strani islamistov; Global Terrorism Database (START/GTB) pokaže nekaj podobnega tudi za Zahodno Evropo, a tu podatki variirajo in seveda drži, da je takih napadov več po letu 2015. Npr. med letoma 2009 in 2013 so nemuslimani v Evropi predstavljali večino teroristov, med njimi je bilo manj kot 2 odstotka muslimanov. Za nameček številko terorističnih dejanj v Evropi upada. Manipulacije s selektivno evidenco tem podatkom ne morejo do živega.

Islam, ki ubija

Pač pa je dolgo veljalo, da so po svetu muslimani najpogostejše žrtve terorizma, a so v današnjem trenutku zadnjih nekaj let postali predmet priljubljene stereotipizacije, na katero se vehementno opira Turk – da so namreč nenadoma sprva Al Kaida, v zadnjih letih pa Islamska država in džihadisti, na kratko »muslimani«, krivi za vse primere terorizma. O tem več v prispevku All Muslims are often blamed for single acts of terror. Psychology explains how to stop it.

Ravno tako velja, da so teroristični napadi s strani muslimanov v ZDA lahko deležni kar 357 odstotkov večje medijske pozornosti, kot pišejo raziskovalci na Univerzi v Alabami. Kar ustreza vtisu o medijskem okvirjanju, ki riše muslimane v negativni luči, islam pa je predstavljen kot nevarna in ogrožujoča religija. Zlahka si potemtakem predstavljamo dimenzije Turkove začetne trditve, da so skoraj vsi teroristi muslimani – in resnici na ljubo se tukaj v ničemer ne razlikuje od drugih, sovraštvo goječih slovenskih avtorjev, npr. Bernarda Brščiča, ki je le nekaj dni nazaj objavil istovižni zapis s pomenljivim naslovom »Islam ubija. Multikulturalizem ubija«. Kar se mene tiče, je ugotovitev Sveta bila več kot upravičena! Koga lahko Turk prepriča, da v njegovem stališču »ni bilo sence sovražnosti ali nestrpnosti«?

O pravicah in dolžnostih

Za konec pa tole. Pri Socialnih demokratih, ki trenutno obvladujejo ključne ideološke aparate države, imajo pravico do Žige Turka, Bernarda Brščiča in podobnih, kot sem že zapisal. Imajo jo na konferencah stranke, na RTV Slovenija ali pri svojem predsedniku republike. Kar se mene tiče, naj z veseljem dialoško prisluhnejo stališčem o tem, da so vsi teroristi muslimani, da Afričani mislijo počasneje in da sovražnega govora okoli nas ni. Imajo pa tudi, glede na svoj položaj in moč, pomembno dolžnost vsem, ki opozarjamo na porast sovraštva in ksenofobije v družbi, konkretno pojasniti, kaj jim je z njihovim »dialoškim pluralizmom« uspelo doseči.

Information

This entry was posted on 02/01/2019 by in mediji,red herring,sovražni govor,zmote and tagged , , , , .
%d bloggers like this: