::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Predsednik Borut Pahor je pred minulim shodom okoli dva tisoč pripadnikov fašističnega gibanja CasaPound v Trstu, ki mu je sledil protest protifašistov, zgolj tvitnil nekakšno poslanico, v kateri je precej zgražanja zbudil naslednji stavek:

»V prejšnjem stoletju so trije totalitarizmi za seboj pustili strašno sled trpljenja, tudi fašizem, ki ga nameravajo danes obujati na zborovanju v Trstu.«

Številni so poskočili ob členku »tudi«, ki se v kombinaciji z besedo, pred katero je postavljen, obnaša kot označevalec, ki lahko na novo določi pomen povedi. Če je Pahor med tri totalitarizme uvrstil »tudi fašizem«, kaj naj bi to pomenilo?

Pahor tudi fašizem

Pahorjeva omemba ‘tudi fašizma’ na njegovem tviterju

Členek je lahko uporabljen naključno

Po dobrohotnem branju s semantiko členka ni nič posebej narobe: ker je dogodek v Trstu nosil predznak fašističnega gibanja, je ob treh totalitarizmih, nacizmu, fašizmu in komunizmu, v skladu z resolucijo, ki jo je leta 2009 sprejel Evropski parlament v spomin na njihove žrtve, od leta 2012 pa jo nekateri obeležujejo tudi pri nas, čeprav je Slovenija ni ratificirala, preprosto izpostavil enega med njimi in ga povezal z dogajanjem. Vsi trije so enako zavržni in zato »tudi« ne igra posebne semantične vloge.

Členek morda ni uporabljen naključno

Po manj prijaznem branju predsednik republike, običajno zelo nazorsko škrt in redkobeseden, tudi zaradi obiskov vseh sort lunaparkov v časovni stiski za pojasnila, členka ni uporabil po naključju. »Tudi« bi zato predpostavljal določeno obliko rangiranja totalitarizmov, pri katerih fašizem ni na prvem mestu. Takšna interpretacija nujno odpira dilemo stopnjevitosti: kateri totalitarizem je na vrhu, kateri na drugem mestu in kateri na tretjem, hkrati pa tudi špekulacijo, če se skozi vpeljano taksonomijo, ki ne sme postati eksplicitna in se mora ohraniti na ravni mimikrije, politično motivirano dobrika domači desnici.

Pahor avtki geen

Predsednikove časovne preference: tviti o totalitarizmih, ob istem času pa obiski lunaparkov

Katero branje je pravo?

Da bi odgovorili na vprašanje, katero branje se zdi bolj verjetno, moramo nujno analizirati dosedanje besedišče Pahorjevih javnih omemb totalitarizmov v zadnjih nekaj letih. Že bežen pregled pokaže, da vsebujejo njegova stališča dva temeljna poudarka:

(1) Kadar Pahor omeni totalitarizem, največkrat kot stori na »nediferencirani« način – omenja jih v kompletu;

(2) Če že omenja katerega med njimi, je to skoraj vedno le komunizem.

Pahor je sicer na začetku prvim inačicam evropske resolucije, če prav razumem, nasprotoval: pisalo se je leto 2009 in bil je predsednik vlade. V intervjuju, kjer so v kabinetu predsednika republike pozabili omeniti vir in novinarja, na njihovi spletni strani pa nosi datum 22. junij 2016, odgovarja na vprašanje o »enakovrednosti« totalitarizmov in se jasno opredeli v podporo sprejetju resolucije:

Ali se vam zdijo trije evropski totalitarizmi 20. stoletja – fašizem, nacionalsoci­alizem in komunizem enaki?

Vsi trije so totalitarni sistemi. Imajo sicer vsak svojo identiteto, ampak so trije totalitarni sistemi.

Vrh slovenske politike se očitno ne strinja z vami. Slovenija ni bila zmožna spre­jeti resolucije evropskega parlamenta o treh totalitarnih režimih 20. stoletja.

To je dediščina kulturnega boja, ki je zdaj sicer manj prisoten, a še vedno dovolj živ, da ne dopušča iskanja pametnega načina. Da bi slovenski parlament sprejel to, kar je evropski. A ta čas bo prišel. Jaz bom to dočakal.

Pahor želi, kot smo videli, nesporno enako obravnavati vse tri totalitarizme. Toda če poskušamo najti njegove izjave, katerega od teh vendarle kdaj posebej izpostavlja ali poimenuje, ne bomo preveč presenečeni: kot rečeno, bo takrat skoraj vedno aludiral na komunizem.

Naj navedem nekaj tekstovne evidence: prvo stališče se nanaša na njegov obisk Rovt leta 2016 in obelodanjeno intenco sprave, ki ji želi biti zavezan, ker ne želi doživljati dveh domovin: »Poleti sem bil v Rovtah, tam doživite eno domovino. Potem greste v Dražgoše in tam doživite drugo. Tega ne smemo sprejeti kot danost. To bi bilo za narod pogubno.« Po svojem govoru tam je povedal, da je bila »v nekaterih državah z zelo surovim totalitarnim režimom lustracija po zamenjavi oblasti nujna, ker je bilo treba prejšnjim strukturam onemogoči­ti blokado demokratičnih procesov ali celo vrnitev k totalitarni oblasti.«

V govoru na Dan upora proti okupatorju je leta 2017 med drugim omenil prehod iz totalitarizma v demokracijo:

Čeprav smo praznovali dogodek iz začetka leta 1941, nas je predsednik republike opomnil na pomlad leta 1945, ko so »povojni totalitarni sistem in zunaj sodni poboji v kolektivni zavesti pustili močno sled«.

In tudi letos je na Dan državnosti priznal, da nismo rešili vseh problemov, smo pa v dobrega četrt stoletja »iz naroda prerasli v nacijo, iz totalitarizma v demokracijo, iz dežele v neodvisno in samostojno državo, iz države, ki so ji na začetku vsi odrekali diplomatsko priznanje, smo postali enakovredni in enakopravni del mednarodne skupnosti.«

Čeprav so omenjene rabe besede »totalitarizem« in njenih izpeljank pri njem izrazito skopo navzoče, se skoraj nikoli izrecno ne navezujejo na fašizem in nacizem. V intervjuju za Playboy je Pahor že leta 2008 totalitarizem povezal s predhodnico naše države: »Slovenija je po demokratični pomladi ali po slovenski politični pomladi v začetku devetdesetih let oziroma konec osemdesetih sicer postala najprej demokratična in potem tudi samostojna država, vendar pa so neki recidivi bivšega totalitarnega sistema navzoči.«

Sklep

Pahorjev komentar fašističnega protesta v Trstu je tudi sicer usklajen z njegovo staro maniro odsotnosti obsodbe, kar sem nedavno komentiral v zapisu z naslovom Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora: ko ga vprašate, kaj meni o fašizmu, govori o pomenu demokracije, ko ga vprašate, kaj pravi o sovražnem govoru, besediči o svobodi izražanja, ko bi moral kaj povedati o beguncih, govori o naši varnosti, in ko se dotakne shoda neofašistov v Trstu, ne pozabi na vrednoto izražanja različnih prepričanj.

Za razliko od njegovega soimenjaka Boris Pahorja, za katerega je bil fašizem najhujši izmed vseh treh totalitarizmov, zares enoznačnih razlogov, da bi »tudi fašizem« v predsednikovem komentarju razložili z njegovim osebnim rangiranjem treh totalitarizmov ali z njim povezano politično oportunostjo, v resnici nimamo.

Sam nisem našel primerov, ko bi totalitarizem Pahor neposredno povezal z nacizmom ali fašizmom, kar je morda povezano s premajhnim vzorcem analiziranih besedišč in morda mojo pristranostjo. Vsak, ki bo poskušal to dvoje izločiti, ima možnost postreči z drugačnim rezultatom. Da javne rabe pojma totalitarizem bodisi merijo na omembo vseh treh v paketu bodisi na komunizem, pa bi prej odpiralo vrata slutnji, da fraza »tudi fašizem« ni bila zapisana povsem po naključju.

Boris Pahor najhujši fašizem

Neki drugi Pahor: najhujši ni bil tudi fašizem, ampak fašizem

Pahor resolucija 24ur ni potrebe

Pahor leta 2009: nobene potrebe po resoluciji

 

 

Information

This entry was posted on 05/11/2018 by in mediji and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: